Resnično, zakaj se do sedaj še nihče ni spomnil, da bi na mejo med Gazo in Izraelom Združeni narodi napotili mirovne čete? Res je, da je sicer za to potrebna odločitev Varnostnega sveta ZN, vendar za primer (pričakovanega) veta (ZDA) obstaja resolucija OZN iz leta 1950, ki ob dvetretjinski podpori generalne skupščine OZN omogoča priporočilo za kolektivne ukrepe, vključujoč uporabo oboroženih sil.

Če države, ki še premorejo toliko dostojanstva in osnove humanost,i tega ne bodo naredile takoj, bodo Izraelci uresničili svoj načrt, da povsem iztrebijo dva milijona prebivalcev Gaze.

It’s blatantly obvious at this point that the only way to stop Israel from completely wiping out the Palestinians is a UN-sanctioned international peacekeeping force to shield them from the IDF and provide desperately needed aid. While it is true that only the UN Security Council could legally authorise such a mission, and the US veto makes that practically impossible, the 1950 “Uniting for Peace” resolution states that in any cases where the Security Council is deadlocked by a veto and cannot fulfil its responsibility to maintain peace, the UN General Assembly, with a two-thirds majority, may issue recommendations for collective measures, including the use of armed force. While an endorsement by the UN General Assembly would not render such a mission “legal” under international law — and besides, Israel has exposed the fiction that “international law” actually exists — it would nonetheless confer it significant political legitimacy and moral authority. If UN representatives are serious about stopping this, why aren’t they discussing such an option?

Nemško gospodarstvo je v zadnjih petih letih in pol (od začetka 2019) praktično na ničli (zraslo je za manj kot za mišjo dlako). To pomeni tudi, da se tudi blaginja ljudi (BDP na prebivalca) ni izboljšala od leta 2019. Za to nemško gospodarsko katastrofo so zaslužne tri katastrofalne politične napake, ki so jih sprejele in aktivno uveljavljale nemške vlade po letu 2000.

Nadaljujte z branjem→

This is probably the best visualization of the green nonsense.
Some brainless green morons in Germany and in the UK seriously think that destroying British and German economies and societies will somehow save the planet. Who will tell them?

— Michael A. Arouet (@MichaelAArouet) August 21, 2025

Glede rešitve za konec vojne v Ukrajini je treba biti potrpežljiv, saj so vsa mirovna pogajanja zelo dolgotrajen proces, razen kadar ena stran kapitulira. Zgodovinski pregled kaže, da so resna pogajanja trajala med nekaj mesecev in do 5 let. Torej bo trajalo še kar nekaj časa, preden bosta Rusija in Ukrajina podpisali mirovni sporazum, razen če se ZDA umaknejo in Ukrajina posledično brezpogojno kapitulira.

Trajanje in razlogi za dolžino mirovnih pogajanj v zadnjih 400 letih

• Tridesetletna vojna (1618–1648): pogajanja so trajala približno 5 let (1643–1648), zaključena z Vestfalskim mirom.
  ➝ Dolžina zaradi številnih udeleženih držav in prepletanja političnih ter verskih interesov, kar je močno otežilo dogovor.

• Severna vojna (1700–1721): pogajanja so potekala le nekaj mesecev leta 1721, zaključena z Nystadskim mirom.
  ➝ Krajša, ker je bila Švedska vojaško izčrpana in poražena, zato ni imela veliko pogajalske moči.

• Ameriška osamosvojitvena vojna (1775–1783): pogajanja so trajala skoraj 2 leti (1782–1783), zaključena s Pariško pogodbo.
  ➝ Daljša, ker je šlo za mednarodno prepoznanje nove države, vpletene pa so bile tudi evropske sile (Francija, Španija, Nizozemska).

• Napoleonske vojne (1803–1815): Dunajski kongres je trajal približno 9 mesecev (1814–1815).
  ➝ Dolga razprava zaradi celovite preureditve Evrope in različnih interesov velikih sil.

• Krimska vojna (1853–1856): pariška mirovna pogajanja so trajala le 1 mesec (1856).
  ➝ Krajša, ker so bile vse strani vojska in finančno izčrpane, zato je bil interes za hiter dogovor velik.

• Prva svetovna vojna (1914–1918): pariška mirovna konferenca je trajala eno leto (1919–1920), Versajska pogodba pa je bila oblikovana po približno 6 mesecih.
  ➝ Dolga, ker je sodelovalo veliko držav in so bila odprta vprašanja ozemelj, reparacij in novih držav v Evropi.

• Druga svetovna vojna (1939–1945): ni bilo splošnega mirovnega sporazuma; posamezne pogodbe so sledile več let po vojni (z Japonsko 1951, z Nemčijo dokončno šele 1990).
  ➝ Dolgotrajna ureditev, ker so sile uvedle brezpogojno kapitulacijo in je bilo treba po vojni oblikovati nov mednarodni red (ZDA–ZSSR–hladna vojna).

• Vietnamska vojna (1955–1975): pariška mirovna pogajanja so trajala 5 let (1968–1973).
  ➝ Dolga zaradi ideološkega konflikta hladne vojne in nezaupanja med stranema; dogovor ni ustavil nadaljnjih spopadov.

• Vojna v Bosni in Hercegovini (1992–1995): končna faza v Daytonu je trajala 21 dni (1.–21. november 1995), rezultat je bil Daytonski sporazum.
  ➝ Krajša, ker je bil prisoten močan pritisk ZDA in mednarodne skupnosti, vojna pa je bila že pretežno izčrpavajoča za vse strani.

____________

* Pripravljeno z nekaj mučenja UI

Ne delim pesimizma glede (ne)uspešnosti pogajanj o koncu vojne v Ukrajini. Ta pogajanja so začetek konca te vojne in ne že konec. Vsa mirovna pogajanja v zgodovini, ki se niso končala s kapitulacijo ene strani, so trajala med pol leta (Versajski in Daytonski sporazum) in dvema letoma (Korejska vojna itd.). Tudi v tem primeru bo preteklo še precej vode po Dnjepru, preden bosta Rusija in Ukrajina podpisali mirovni sporazum. Vprašanje je le, ali bo Ukrajina kapitulirala prej, preden bo naslednik Zelenskega izpogajal mirovni sporazum.

Poezija

Poezija

Paradoksalno, po tej vojni se utegne Ukrajina vrniti k svoji tradiconalni zgodovinski vlogi kot nevtralne, tranzitne države, da bi ohranila neodvisnost v nastajajočem geopolitičnem redu, vendar se pri tem ne bo mogla izogniti navezavi na Rusijo. Res da se zdaj to zdi povsem neverjetno, vendar se država za razliko od ljudi ne more izseliti iz svojega okolja in geostrateške pozicije. Ukrajina bo še vedno mejila na Rusijo in še naprej bo služila kot tranzitna država za trgovino med Evropo in Rusijo.

While Russia is confidently prosecuting the war in Ukraine towards its inevitable end.

Meanwhile the ‘West’ is still negotiating with itself about the conditions under which it will have to capitulate.

Discussions continue about ‘security guarantees’ for Ukraine even as the only serious ones are those that Russia is willing to give.

The confused arguments about ‘guarantees’ are reflected in the reports of them. Consider this nonsense:

A security guarantee could encompass a wide range of issues. In return for Russia ending its invasion, a security pact could include a pledge of U.S. air support for any European-led operations should Russian troops resume their assault.

If Russia ends the war NATO like ‘security guarantees’ are to be given to Ukraine as a reward?

How is that supposed to compute? Russia started this war to prevent a further extension of NATO into Ukraine. Why should it end the fighting if, in consequence, Ukraine would end up as a quasi-member of that pact?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V medijih smo lahko prebrali izjavo ministra Hana, da so na gospodarskem ministrstvu pripravili akcijski načrt, s katerim bi v Sloveniji dodano vrednost na zaposlenega v gospodarstvu v naslednjih letih povečali na 100 tisoč eur. Ustvarjena dodana vrednost v gospodarstvu je vsekakor ključen kazalec razvitosti države, določa nivo in gibanje BDP, od nje je odvisna tudi višina prejemkov zaposlenih. Zaradi tega se tudi vsa ekonomska stroka strinja, da povečevanje produktivnosti, torej ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega, ključna naloga naše ekonomske politike.

O ciljih ali željah smo torej poenoteni, kot običajno pa je težava v izvedbi. Mojmir Mrak pravi, da v državi obstaja jasen načrt, kako povečati produktivnost (Delo, 13.6.2025) in tudi minister se strinja, da mora biti povečanje produktivnost glavna strateška usmeritev Slovenije. Omenjeni akcijski načrt namreč predvideva, da bi Slovenija postala središče za raziskave in razvoj v Evropi. A Mrak meni, da ima vlada več drugih pomembnejših prioritet kot je konkurenčnost in zato na tem področju kakšnih pomembnejših premikov ni.

Zakaj vlada ne izvaja omenjenega načrta povečanja produktivnosti, sicer ni razumljivo (če je tako “jasen”), a ta dilema zahteva precej širšo razpravo. Zato tudi ni namen tega teksta, da bi ocenjevali razloge za ta odstopanja. V nadaljevanju prikazujem samo nekaj podatkov o gibanjih naše produktivnosti ali če hočete, konkurenčnosti, ki nudijo nekaj dodatnih informacij o razumevanju navedenih dilem. Verjetno ima sicer tudi aktualna vlada močan interes za dvig produktivnosti (BDP, rasti), a mogoče ti jasni načrti vseeno niso tako enostavno izvedljivi.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Danes je poročilo o ukrajinskih izgubah kot rezultatu vdora ruskih hackerjev v personalno bazo ukrajinske vojske završalo v svetu. Jože je že pisal o tem v članku: Ukrajina naj bi v treh letih in pol vojne izgubila več kot 1.7 milijona vojakov, zato se v vsebini ne bom ponavljal.

Ne vem, če si večina predstavlja pomen tega vdora. Rusi so objavili personalne mape z imeni in fotografijami vred in z vsemi dokumenti. In to ravno v pravem času. Večje diverzije ukrajinske nacionalistične politike si skoraj ne morete zamisliti. Informacija o tem je v vseh ruskih medijih. In kljub ukrajinski cenzuri večina ukrajinskega prebivalstva še vedno bolj ali manj redno spremlja rusko medijsko sceno.

Dokumentiranih 1,7 milijona žrtev proti nekaj desettisoč priznanih s strani Zelenskega. Se vam zdi neverjetno? Jeseni 2022 po katastrofalnem  polomu ukrajinske hersonske ofenzive je moj svak, ki je svetovna kirurška avtoriteta, predaval na seminarju v Veliki Britaniji. Tam je srečal tudi svoje kolege iz Kijeva, kjer je parkrat predaval. V tistem času je Zelenski priznal na prste ene roke mrtvih Ukrajincev. Ocena ukrajinskih kirurgov-travmatologov je bila takrat, da je mrtvih, tedaj po pol leta vojne krepko čez sto tisoč. Malo pred tem (junija 2022) je tedanjemu ukrajinskemu ministru za obrambo Alekseju Reznikovu “ušlo”, da upa da je ukrajinskih žrtev manj kot 100 tisoč!!! Vse to mi je takrat dalo določeno samozavest glede ocene ukrajinskih izgub, saj se je številka precej dobro ujela z mojimi ocenami na osnovi obsega sil, porabe municije in načina vojskovanja obeh strani.

Nadaljujte z branjem→