Skupina ameriških strokovnjakov za nacionalno varnost je včeraj v New York Timesu in nekaj drugih medijih objavila dolgo javno pismo  in poziv predsedniku Josephu Bidenu in Kongresu, naj z diplomatskimi sredstvi zaustavijo vojno v Ukrajini. Na koncu pisma navajajo kronologijo ameriškega širjenja Nata proti ruskim mejam po letu 1990, prelomljenih obljub Rusiji in ruskih opozarjanj v zadnjih treh desetletjih na nesprejemljivost tega ameriškega početja. Pravijo, da je neuspeh diplomacije vodil v vojno in da je zdaj diplomacija nujno potrebna za končanje rusko-ukrajinske vojne, preden uniči Ukrajino in ogrozi človeštvo. Smo na robu jedrske eskalacije, ki lahko uide izpod nadzora. Avtorji opozarjajo na ameriškega predsednika J. F. Kennedyja, ki je pred 60 leti v času “kubanske krize” znal obrzdati jastrebe v ameriškem establishmentu in v vojski ter se z diplomatskim dogovorom z vodstvom nekdanje Sovjetske zveze uspel izogniti jedrskemu spopadu ter zacementirati temelje za mirno koeksistenco za naslednjih 60 let.

Te vojne ni mogoče zmagati z vojaškimi sredstvi, ne glede na to, koliko orožja bodo ZDA z zahodnimi zavezniki na eni in Rusija na drugi strani angažirali na ukrajinskem ozemlju. Pač pa bo to zgolj opustošilo Ukrajino in ji vzelo prihodnost, v nekem trenutku eskalacije pa lahko uniči človeštvo. In to zgolj zaradi tega, ker so ZDA želele svoje sile postaviti na meje z Rusijo.

Namerne provokacije so povzročile rusko-ukrajinsko vojno. Na enak način ga lahko konča premišljena diplomacija.

The Russia-Ukraine War has been an unmitigated disaster. Hundreds of thousands have been killed or wounded. Millions have been displaced. Environmental and economic destruction have been incalculable. Future devastation could be exponentially greater as nuclear powers creep ever closer toward open war.

We deplore the violence, war crimes, indiscriminate missile strikes, terrorism, and other atrocities that are part of this war. The solution to this shocking violence is not more weapons or more war, with their guarantee of further death and destruction.

As Americans and national security experts, we urge President Biden and Congress to use their full power to end the Russia-Ukraine War speedily through diplomacy, especially given the grave dangers of military escalation that could spiral out of control.

Sixty years ago, President John F. Kennedy made an observation that is crucial for our survival today:

“Above all, while defending our own vital interests, nuclear powers must avert those confrontations which bring an adversary to a choice of either a humiliating retreat or a nuclear war. To adopt that kind of course in the nuclear age would be evidence only of the bankruptcy of our policy–or of a collective death-wish for the world.”

Nadaljujte z branjem→

No, zdaj, ko so Avstrijci odšli, vrnili denar in nam pustili izgrajene tovarniške objekte, pa dajmo Magni” novo vsebino. Privabimo kitajska podjetja, da v njej odprejo tovarno baterij in/ali e-avtov. To bo odskočna deska Kitajcem na zapirajoči se EU trg, za nas pa številna nova, kvalitetna delovna mesta ter skok na lestvici tehnološke intenzivnosti.

Minister Han?

Evo, največja baterija v Evropi je bila priključena na omrežje v V. Britaniji. Z enim polnjenjem lahko zadosti povpraševanju 300,000 domov za 2 uri. 600 takšnih mega baterij bi potrebovali za poganjanje vseh britanskih domov 24 ur dnevno. Ob ceni 75 mio evrov za eno baterijo bi takšna investicija stala 45 milijard evrov. Vendar ostaja odprto vprašanje, s katerimi viri bi Britanija proizvedla dovolj potrebne energije za polnjenje teh mega baterij. S temi 45 milijardami evrov bi Britanija lahko zgradila 6 do 8 jedrskih elektrarn tipa AP 1000 … in odpadla bi potreba po baterijah. Da o stroških nadgradnje omrežja ne govorimo. In o negativnih učinkih na stabilnost elektroenergetskega sistema in negativnih učinkih na okolje tudi ne.

Tale nedavni govor Fione Hill, ene največjih antiruskih jastrebinj, objavljam – podobno kot sem Putinov govor na münchenski varnostni konferenci leta 2007 – izključno iz akademskih razlogov. Ker demonstrira, kako ameriška zunanjepolitična elita (ki jo imenujejo tudi “blob”) razmišlja o zunanjepolitični situaciji iz ameriško-centrističnega vidika. (v info: Fiona Hill je bila obveščevalna analitičarka v administracijah Busha mlajšega in Obame, prvi dve leti Trumpovega mandata je bila članica njegovega varnostnega sveta, nato pa sodelovala v t.i. “Russia gate” in impeachmentu proti Trumpu).

No, ta govor Hillove je – kljub perverznemu preobračanju dejstev v prvih dveh odstavkih – ne samo priznanje dejstva, pač pa prva resna objavljena analiza pripadnika ameriškega zunanjepolitičnega estalishmenta o tem, zakaj se je v zadnjem letu “tretji svet” popolnoma obrnil proti ZDA. Govor Hillove je tudi eksplicitno priznanje, da je enopolarnega sveta z ameriško hegemonijo neminovno konec (kot je povedala tudi v intervjuju v Politicu. “it’s the end of the existing world order. Our world is not going to be the same as it was before“). Hillova priznava, da so s svojo vlogo v tej vojni v Ukrajini in zaradi poprejšnjega hipokritičnega pedigreja (od Vietnama do Sirije) ZDA same pospešile svoj padec s trona. In še več, medtem ko je tudi Hillovi jasno, da je vojno v Ukrajini mogoče končati samo z diplomatskimi sredstvi, pa prav Hillova priznava, da ZDA nimajo več tega ugleda in položaja, da bi lahko to storile. Zato se vse oči obračajo proti Kitajski (čeprav Hillova na koncu vljudnostno, vendar brezpredmetno našteje še nekaj držav – od Indije do Estonije)

Since 1991, the U.S. has seemingly stood alone as the global superpower. But today, after a fraught two-decade period shaped by American-led military interventions and direct engagement in regional wars, the Ukraine war highlights the decline of the United States itself. This decline is relative economically and militarily, but serious in terms of U.S. moral authority. Unfortunately, just as Osama bin Laden intended, the U.S.’s own reactions and actions have eroded its position since the devastating terrorist attacks of 9/11. “America fatigue” and disillusionment with its role as the global hegemon is widespread. This includes in the United States itself—a fact that is frequently on display in Congress, news outlets and think tank debates. For some, the U.S. is a flawed international actor with its own domestic problems to attend to. For others, the U.S. is a new form of imperial state that ignores the concerns of others and throws its military weight around.

In the near term, this is particularly detrimental for Ukraine. Globally, the war in Ukraine is viewed as one in a long series of dramatic events since 2001 driven by the United States. America’s heavy-handed conduct of the “War on Terror” alienated the vast swathe of the Muslim world. The U.S. invasion of Iraq in 2003, hot on the heels of Afghanistan, revived the horrors of U.S. Cold War interventions in Korea and Vietnam. U.S. inaction in conflicts like Yemen, and selective interventions in Libya and Syria, underscored U.S. foreign policy inconsistency. The 2008-2010 financial crisis and Great Recession, followed by America’s domestic upheaval and the election of Donald Trump in 2016 dimmed the power of America’s democratic example. Trump’s contempt for international agreements and his flagrant mishandling of the global pandemic, as well as, more recently, the Biden Administration’s botched withdrawal from Afghanistan, cast further doubt on the U.S. capacity for global leadership.

Nadaljujte z branjem→

Tako pravi upokojeni vojaški general Kevin Ryan, ki je služil kot ameriški obrambni ataše v Moskvi. Situacija v Ukrajini se postopoma ogreva do točke, ko bo ruska jedrska eskalacija vsled serije dogodkov v Ukrajini lahko postala samoumevna. K temu prispevajo dejanja, kot so (1) odobritev napotitev ameriških lovcev F-16 v Ukrajino, ki bodo zaradi uničenih ukrajinskih letališč svoje pohode morali opravljati iz Natovih baz v članicah Nata, (2) napovedovan začetek ukrajinske ofenzive na 1,000 kilometorv dolgi fronti, v kateri bodo sodelovali Natovi tanki in orožje iz držav Nata, (3) ukrajinski vpadi na ozemlje Rusije s trani neonacističnih skupin, ki so v času, ko niso revolucionarji in teroristi, člani redne ukrajinske vojske in ki uporabljajo vojaška vozila, ki so jih ZDA pred kratkim poslale v Ukrajino. Seveda ima Ukrajina pravico, da se brani pred okupatorjem in da ga poskuša pregnati iz zasedenih ozemelj z vsemi možnimi sredstvi, problem pa je, kako to percipira Rusija. Če bo rusko vodstvo presodilo, da lahko v tej ukrajinski ofenzivi izgubi in če oceni, da je s tem Rusija eksistenčno ogrožena, in to s strani članic Nata, lahko v skladu s svojo vojaško in jedrsko doktrino poseže tudi po taktičnem jedrskem orožju.

Stvari so šle tako daleč, da se bo, ko bodo zgodovinarji nekoč pojasnjevali to potencialno katastrofo, jedrska eskalacija lahko zdela kot logično nadaljevanje sosledja dogodkov. Tako kot se strel na Franca Ferdinanda v Sarajevu in posledični začetek prve svetovne vojne danes zdi logično nadaljevanje sosledja dogodkov.

Spodaj je diskusija različnih možnosti skozi zahodne oči.

Nadaljujte z branjem→

Ta Putinov govor na münchenski varnostni konferenci leta 2007 objavljam izključno iz akademskih razlogov. Zaradi boljšega razumevanja konteksta mednarodne politične situacije tedaj in kronologije dogodkov, ki so sledili. Putin je v govoru odkrito kritiziral ZDA zaradi njihovega prizadevanja za unipolarni svet, neomejene uporabe sile in zaničevanja mednarodnega prava. Prvič po koncu hladne vojne je jasno povedal, da se Rusija ne namerava vključiti v tovrstni svetovni red. Vendar Putin kljub svoji kritiki ni iskal soočenja, ampak je pozval k novemu poštenemu partnerstvu.

Leto kasneje (2008) je bil vrh Nata v Bukarešti, kjer sta bili Gruzija in Ukrajina, ruski sosedi, uvrščeni na listo potencialnih bodočih članic. Kar govori o tem, da so se ZDA požvižgale na Putinovo zaskrbljenost in svarila.

Če se je kdo spraševal, zakaj zahodni mediji tako dosledno enostransko poročajo o vojni v Ukrajini, se odgovor lahko skriva v spodnjem sporočilu Googla AdSense. Slednji je medijem zagrozil, da jim bo ukinil monetizacijo oglasov, če bi vsebina njihovega poročanja odstopala od uradne narative (oni temu rečejo: “we will pause monetization of content that exploits, dismisses, or condones the war“). To seveda najbolje ilustrira, kako je mogoče prek enega centra in z ekonomskimi vzvodi obvladovati medijsko sceno v zahodnih državah.

Nadaljujte z branjem→