Odličen, zelo poveden skeč

… bi za 73 % bolj znižala izpuste CO2 in izdatki bi bili za polovico nižji. Tako izhaja iz pravkar objavljene študije, ki jo je objavil Jan Emblemsvåg v International Journal of Sustainable Energy. Te ugotovitve potrjujejo ugotovitve analize za Slovenijo, ki sva jo naredila s kolego Babičem (polna verzija v fazi objave). Zgolj s sončnimi in vetrnimi elektrarnami ni mogoče bistevno znižati CO2 izpustov (ker potrebujejo nadomestne kapacitete v obliki fleksibilnih elektrarn na plin ali premog), medtem ko je s kombinacijo hidro in jedrske energije ter nekaj sončnih / ali vetrnih elektrarn (max do 15 %) mogoče doseči razogljičenje proizvodnje električne energije, hkrati pa so potrebne investicije za polovico nižje kot v primeru čistega OVE koncepta.

Kako dolgo bodo politiki in politični funkcionarji še ignorirali stroko in znanost?

Germany has one of the most ambitious energy transition policies dubbed ‘Die Energiewende’ to replace nuclear- and fossil power with renewables such as wind-, solar- and biopower. The climate gas emissions are reduced by 25% in the study period of 2002 through 2022. By triangulating available information sources, the total nominal expenditures are estimated at EUR 387 bn, and the associated subsidies are some EUR 310 bn giving a total nominal expenditures of EUR 696 bn. Alternatively, Germany could have kept the existing nuclear power in 2002 and possibly invest in new nuclear capacity.

…

Thus, this paper poses the simple question – what if Germany had spent their money on nuclear power and not followed their policy from 2002 through 2022 (20 years); would Germany have achieved more emission reductions and lower expenses? To answer this research question requires first an assessment of the results of the German policy covering the period of 2002 through 2022 to establish a baseline. Then, two choices occur that could have been dealt with independently given Germany’s long nuclear history and competence – (1) to keep existing NPPs running, and/or (2) to invest in new NPPs. As noted, Germany has opted out of both these choices and invested in VREs, which makes the case particularly interesting.

…

The analysis of these two alternatives shows that Germany could have reached its climate gas emission target by achieving a 73% cut in emissions on top of the achievements in 2022 and simultaneously cut the spending in half compared to Energiewende. Thus, Germany should have adopted an energy policy based on keeping and expanding nuclear power.

Nadaljujte z branjem→

Ključni deli prezentacije (dolgem prepričevanju, kako je rast škodljiva in nepravična), iz katerih izhaja, kako si fundamentalistični levičarji predstavljajo “odrast”. Poglejte in se vprašajte, kako realističen je ta koncept. Pomislite na to, kdo bo ustvaril vse te dobrine, ki bi jih zastonj prejemali. In pomislite, kaj bo z nerazvitimi državami, če več ne bodo smele rasti? Bodo za večno obsojene na revščino in bedo?

Odrast je koncept za zahodnjaške fundamentalistične filozofe, ki imajo polne riti in zmedene glave. Odrast v svoji osnovni premisi “dovolj za vse” spominja na socialistično krilatico “vsakomur po svojih potrebah”. Odrast je dejansko socializem, vendar z malo materialne proizvodnje. Oziroma odrast je socializem zmešan s predindustrijsko ravnijo proizvodnje. Na ta način tudi postane bolj razumljivo, zakaj je ta koncept tako pri srcu radikalnim levičarskim gibanjem na Zahodu. Ki in ker še niso odrasla.

Nadaljujte z branjem→

In potem seveda dobiš tole: infrastrukturno razsulo v javnem prevozu v ZDA in visoko tehnološko razvit javni promet v Kitajski (da ne govorimo o tehnološki dominanci Kitajske na drugih področjih). Ampak ameriška politična elita pač ljubi hegemonijo in orožarsko industrijo (napaja se na borznih indeksih in donacijah teh podjetij).

Nikakor ne.

Leva (politična in intelektualna) scena je po včerajšnji zmagi desnice na evropskih volitvah neupravičeno poklapana. Interpretacija včerajšnjega volilnega dne je dokaj jasna:

1. volilci so se odločili zelo liberalno na vseh treh posvetovalnih referendumih,
2. hkrati pa so volilci izrazili zelo jasno nezaupnico sedanji vladajoči koaliciji pod vodstvom Goloba.

Torej: naši volilci so pretežno še vedno zelo liberalni, le nad sedanjo vlado so zelo razočarani.

Problem pa je, da ta vlada nima potenciala za izboljšanje, zato se celotni levosredinski politični sferi slabo piše na naslednjih parlamentarnih volitvah. Če seveda ne najde novega čudežnega dečka.

Politiki in mediji nas vsakih pet let prepričujejo, da so nacionalne volitve v evropski parlament “praznik evropske demokracije”. Žalostno, vendar objektivno dejstvo je, da nacionalne volitve v evropski parlament nimajo kakšne bližnje zveze z demokracijo v EU. Razen tega, do so bile volitve, in to svobodne volitve.

Prvič, evropski parlament (EP) je dobesedno četrtorazredna evropska institucija. Pa ne zato, ker bi kdo želel biti žaljiv, pač pa, ker so “founding fathers” EU pred desetletji EP postavili na četrto mesto med “Big 5” evropskimi institucijami po njihovi moči odločanja. V EU se ključne odločitve sprejmejo na podlagi dogovora v Evropskem svetu (predsedniki vlad oziroma držav), in to običajno najprej na relaciji Berlin – Pariz. Druga glavna odločitvena instanca je Svetu EU, kamor spadajo nacionalni ministri iz določenih področij, ki se dogovorijo o ključnih resornih politikah EU (denimo Ecofin o skupnem okvirju proračunskih politik držav itd.). Na tretjem mestu je Evropska komisja (EK), ki je izvršno telo Evropskega sveta in Svetu EU in ki hkrati predstavlja EU v svetu. Evropski parlament je šele na četrtem mestu po pomembnosti. Njegova vloga je v potrjevanju zakonodajnih predpisov, ki jih po navodilih Evropskega sveta in Svetu EU pripravi Evropska komisija. In običajno te predpise dosledno in ubogljivo sprejme. Kdaj pa kdaj se upre, vendar redko. In kdaj pa kdaj v kakšni solo akciji celo sprejme kakšno koristno odločitev, ki je v nasprotju s stališčem EK (denimo spremeba taksonomije glede virov energije).

Nadaljujte z branjem→

Državno lastništvo podjetij je lahko pozitivno iz vidika strateških interesov države, vendar pa zaradi vpletanja zasebnih interesov vladajočih in političnega mešetarjenja zna biti precej travmatično, kaotično in skregano z racionalno poslovno logiko za vodstva in nadzornike ter problematično za stabilnost poslovanja družb. Takšno zgodbo s primesmi melodrame lahko danes opazujemo v bitki pri Petrolu.

Ne želim se spuščati v partikularnosti zgodbe, vendar pa je za razumevanje dogajanja potrebno pojasniti ozadje. Vse zadeve se namreč zgodijo v določenem kontekstu. Obris zgodbe, pri čemer bom izpustil imena in podrobnosti, je naslednji. Lani novembra so nadzorniki družbe Petrol, ki je sicer skoraj tretjinsko v lasti države, vendar jo trenutno obvladujejo zasebni lastniki, nepričakovano zamenjali tedanjo predsednico uprave družbe. Bizarna podrobnost zgodbe je, da je predsednica uprave v sorodstvenem razmerju s partnerko predsednika vlade. En teden kasneje, 30. novembra lani, je vlada spremenila Uredbo o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov, v kateri je za 3 cente pri litru goriva (za skoraj eno tretjino) znižala najvišje dovoljene marže trgovcev (pri dizlu iz 9,83 na 6,83 in pri neosvinčenem bencinu iz 9,94 na 6,94 centov pri litru). Argument vlade je bil, da želi s tem prispevati k znižanju inflacije.

Nadaljujte z branjem→

Prepoved izvoza naprednih čipov in tehnologije za njihovo proizvodnjo v Kitajsko se je po pričakovanju pokazala kot kontraproduktivna. Po eni strani ameriški proizvajalci čipov izgubljajo največji svetovni trg, na drugi strani pa sankcije silijo kitajska podjetja v lasten razvoj čipov in orodij za njihovo proizvodnjo. In ko se Kitajska usmeri v neko smer, jo težko kaj zaustavi. No, kitajska podjetja so že blizu, da bodo dohitela tajvanska podjetja pri najbolj naprednih čipih (SMIC je že pri 5 nm čipih in Huawei je že vložil patentno zaščito za orodja za izdelovanje 3 nm čipov).

At the Computex International Computer Show in Taipei, Pat Gelsinger, the CEO of Intel said that that if the U.S. suppression of China’s chip industry is too harsh, there is a risk of backfiring. “If the restrictions are too strict, then China will have to produce its own chips.”, Well China is already producing its own Chips!

He went on to say that Intel hopes to supply as many chips as possible to mainland China.

The U.S sanctions were meant to stop China from advancing their chip technology below 14nm, however recent news has suggested that Huawei have filed patents for a method that allows production of 3nm semiconductors. It has also been reported that Huawe’s Ascend 910B is around 10% faster in AI workloads than Nvidia’s H20 chip, specifically designed for the Chinese market to get around sanctions, forcing Nvidia to lower it’s prices to stimulate demand.

Nvidia sales previously accounted for between 20% and 25% of it’s data centre revenue, however since the latest U.S chip export restrictions came into effect in October 2023, Nvidia’s business in China has been severely limited. In a recent earnings call Nvidia acknowledged that the company’s sales in China Fell ‘Significantly’ in the first quarter of 2024.

Nadaljujte z branjem→

Nekateri v spodnjem grafu vidijo znak (previdnega) okrevanja nemške industrije

Vir: Daniel Kral

Jaz bi bil bolj previden pri teh pričakovanjih. Glede na druge indikatorje dvomim, da res prihaja do okrevanja, pač pa podatki kažejo bolj na to, da se je padanje začasno malce ustavilo. Kot vidite iz slike, je bil obseg industrijske proizvodnje letos spomladi v Nemčiji za 15 % nižji kot leta 2018.

Nadaljujte z branjem→