Ko izgubljaš, je po pravilu vsaka naslednja verzija “sporazuma” zate slabša. Dlje časa kot odlašaš, v večjo katastrofo se pogrezaš. To se očitno sedaj dogaja tudi Ukrajini. Če bi se izognila vojni (če ne bi verjela ZDA, da bo lahko postala članica Nata, če premaga Rusijo), bi ostala celovita (brez Krima) in vojaško močna. Če bi sprejela mirovni sporazum iz Carigrada marca 2022 (če ne bi verjela “zaveznikom”, da ji bodo pomagali, da bo premagala Rusijo), bi ostala celovita (brez Krima), vendar nevtralna in z omejeno vojaško močjo. Če bi sprejela prejšnjo verzijo “mineralnega sporazuma” z ZDA in če se Zelenski ne bi vpletel v besedni boj z ameriškim predsednikom in podpredsednikom, bi bila cena oziroma plačilo za preteklo “ameriško pomoč” za Ukrajino nižja. Ta nova verzija “mineralnega sporazuma” z ZDA je bistveno slabša – izgleda kot vreča brez dna, saj Ukrajina ne bo nikoli mogla te vreče napolniti, da bi se lahko “odkupila” za preteklo “ameriško pomoč”. Glejte spodaj obris “sporazuma”.

Zadeva je brutalna. Ameriško izsiljevanje je abotno do amena. Ne najdem besede za to pokvarjenost. Moj prvi instinkt, če bi bil na mestu Zelenskega, je, da bi ta “deal” z gnusom zavrnil. Toda nato se zavem, da Zelenski nima dobrih kart. Ničesar nima v rokah. Če reče ne, ga lahko Trump vrže volkovom – pusti Putinu, da počasi melje in pride z vojsko do Dnjepra in Kijeva. Evropski zavezniki Ukrajini tukaj ne morejo pomagati, ker – razen z odločnimi besedami – nimajo s čim. In če reče ne zdaj ter si nato po enem mesecu – ko se bodo ruske čete pomikale proti Dnjepru – premisli, bo Trump zahteval še več za poplačilo pretekle “pomoči”. Grozne izbire.

Je pa res, da če Zelenski sprejme “Trumpov deal”, s tem “kupi” mir za Ukrajino. Ukrajina se v zameno za mir odpove ekonomski avtonomiji in velik del svojega BDP premanentno transferira ameriškim korporacijam. No, če smo pošteni, za “navadne Ukrajince” to ne pomeni velike razlike glede na situacijo pred vojno – takrat so rente pobirali lokalni oligarhi, zdaj jih bodo pa Američani. Ukrajina je bila pred vojno kljub velikim naravnim bogastvom najmanj razvita nekdanja sovjetska republika. Ker so rente pobirali lokalni oligarhi, cveteli pa sta korupcija in prostitucija.

Kljub vsemu je grozno gledati, v kaj so Američani potegnili Ukrajino in kako jo bodo v naslednjih desetletjih kot kolonijo zlorabljali.

____________

There’s a new draft of the U.S.-Ukraine minerals deal.

It’s a sharp break from the version agreed on the day talks collapsed in the Oval Office.

And it stuns with what Washington demands.

Zelensky didn’t comment, except saying nuclear plants are out of the deal.

MP Zhelezniak claims the conditions are:

1. A joint U.S.-Ukraine investment fund Co-managed, but not equally. Five board members—three U.S., two Ukrainian. No decision without U.S. approval.
2. Who pays what

The U.S. says it’s already paid in—$100 billion since 2022. Ukraine must contribute future royalties and profits from gas, oil, minerals, and more. The agreement is open-ended.

Only the U.S. can walk away.

3. Who gets paid first

The U.S. gets its full “contribution” back—plus 4% annual interest. Ukraine sees no profit until that’s done.

The U.S. can pull money out freely. Ukraine cannot.

4. What Ukraine gives up

All resource revenues, public and private, across all territory—even occupied. Private firms like DTEK are not exempt.

Funds are to be converted into hard currency and wired abroad to an account controlled by the U.S.

5. Who gets the minerals

The U.S. gets first rights to buy what’s extracted—state or private.

6. Who builds what

All new infrastructure projects in Ukraine must be offered to the fund first. Only if the fund declines can other investors be considered.

Even private-sector initiatives may be bound by this, though the language is unclear.

7. What’s missing No security guarantees. No defense clause. Just resource control.

Zhelezniak says this isn’t a partnership. It’s full leverage and financial control of Ukraine.

Vir: Tymofiy Mylovanov

Napovedi predsednice Evropske komisije Ursule vdL, da bi načrt Komisije o oboroževanju (ReArm) lahko mobiliziral 800 milijard evrov investicij evropskih držav v orožje, je umrl, še preden je bil potrošen prvi evro. ReArm namreč temelji na načrtu, da bi se državer članice EU lahko zadolžile pri Komisiji do skupaj 150 milijard evrov, preostalih 650 milijard evrov pa bi se lahko “mobiliziralo”, če bi se države članice odločile, da povečajo deficite za do 1.5 % BDP z namenom investicij v oboroževanje. V slednjem primeru bi bile upravičene do odstopne klavzule glede fiskalnega pravila. Problem tega načrta je seveda v tem, da predvideva, da (1) imajo države članice fiskalni prostor (nizke deficite oziroma javni dolg) in (2) da imajo preferenco po hitrem oboroževanju namesto po financiranju ostalih javnih zadev (od zdravstva, šolstva, pokojnin do infrastrukture). Zgolj dva tedna kasneje se je pokazalo, da sta obe predpostavki nerealistični. Južne oziroma mediteranske članice EU (Francija, Italija, Španija) se namreč soočajo z visokim javnim dolgom, hkrati pa so daleč od Ukrajine in Rusije in s tem je njihova preferenca po dodatnem masivnem oboroževanju zelo omiljena.

Zato ne čudi, da – kot poroča Politico – so te tri države pod vodstvom Francije izvedle manjši upor proti načrtu Komisije. In ta upor se nanaša ne samo na splošen program oboroževanja, kjer te države želijo skupno financiranje (evro obveznice) namesto dodatnega zadolževanja v breme posameznih držav, pač pa tudi na predlog Komisije o generiranju dodatne vojaške pomoči Ukrajini. Slednji predlog je iz začetnih 40 milijard že uplahnil na zgolj 5 milijard evrov, pa tudi tukaj se te tri države zavzemajo za individualne pomoči Ukrajini z orožjem, ki ga imajo na voljo, kot da se v ta namen dodatno zadolžujejo, da bi nato s skupnimi nabavami zagotavljali vojaško pomoč Ukrajini.

Torej tipičen razvoj dogodkov za EU. Komisija napove tresenje gore, iz česar se nato rodi majhna miška. Če bi se Ursula in Kaja, preden sta bombastično razglasili oba načrta (ReArm in vojaško pomoč Ukrajini) posvetovali s članicami, bi si tako oni kot celotna EU prihranili to sramoto.

____________

Southern European states are rebuffing a European Commission plan to turbocharge defense spending with cheap loans, fearing it would add to their already heavy debt burdens.

The resistance, led by France, Italy and Spain, deals a significant setback to Commission President Ursula von der Leyen’s drive to boost Europe’s military autonomy.

Her proposal, which includes a €150 billion loan package and an emergency clause to loosen EU fiscal rules, was intended to unlock major new investments in defense and reduce the bloc’s reliance on U.S. protection.

But the stalemate now risks derailing Brussels’ plan to funnel more weapons from Europe to Ukraine. 

“Some countries have serious doubts on the feasibility or even the possibility of indebting [themselves] to these levels,” said a senior EU diplomat.

Nadaljujte z branjem→

Vljudno vabimo na predavanje akad. Igorja Emrija z naslovom Izgradnja v svetu prvega železniškega sistema za tovorni promet s hitrostmi preko 350km/h, ki bo 17. aprila 2025 ob 11. uri v Dvorani SAZU.

V prispevku je predstavljena uporaba nove generacije dušilnih elementov za gradnjo v svetu prvih hitrih prog za železniški tovorni promet s hitrostmi preko 350km/h. Predstavljeni projekt je del projekta Belt and Road Initiative-BRI (prej One Belt One Road), ki je največji projekt v zgodovini človeštva. Prebojna tehnološka rešitev je osnovana na naši (slovenski) na raziskavah temelječi patentirani tehnologiji, imenovani Force-Network Technology – FNT.

Sedanje tehnološke rešitve omogočajo hitrosti vlakov več kot 300km/h samo za potniški promet, kjer glavni delež mase vagona predstavlja vagon sam, zato je dinamični problem takih železniških kompozicij relativno preprost in rešen, vlaki vozijo v nadresonančnem območju. V primeru tovornega prometa pa je ravno obratno, glavnino mase prispeva tovor, katerega masa je nepredvidljiva. Dinamični problem takih sistemov je izjemno zahteven in je, zaradi fizikalnih omejitev v dušilnih lastnostih znanih materialov, za zdaj nerešljiv. Posledično je hitrost tovornega prometa omejena med 50 in 80 km/h, kar je podresonančno območje.

Projekt financira vlada Ljudske republike Kitajske in poteka v korporaciji TIANTIE, ki je največje kitajsko podjetje na področju dušenja vibracij in opreme za izgradnjo hitrega železniškega transporta (https://www.tiantiegroup.com/).

V predavanju bodo predstavljene teoretične osnove FNT tehnologije in rezultati prve faze projekta — proof of concept —, v kateri smo primerjali našo tehnološko rešitev s trenutno v svetu najboljšo (state of the art) rešitvijo. Rezultati eksperimentov izvedenih v skladu z veljavnimi ISO standardi potrjujejo, da nova vibroizolacija presega vse, kar trenutno obstaja, za več kot šestkrat!

Najboljši komentar, ki sem ga videl doslej na temo evropske vojaške histerije, je komentar Wolfganga Münchaua, ki pravi, da se EU ne more hkrati obrambno pripraviti na Rusijo in se vojaško osamosvojiti od ZDA. Prvič zato, ker med članicami ni poenotenih preferenc glede tega, kaj je večja nevarnost. Nekatere države bližje Rusiji se bolj bojijo Rusije, druge bi se vojaško osamosvojile od Amerike (Francija), tretje države pa ne vidijo nevarnosti (Italija, Španija). Drugič zato, ker EU preprosto nima niti sredstev, niti časa, niti tehnološkega znanja za učinkovito vojaško industrijo. Morda bi se z nakupi ameriškega orožja lahko v 15 letih obrambno pripravila na Rusijo, toda za vojaško osamosvojitev od Amerike bi potrebovala dolga desetletja. Kajti države EU so tehnološko zaostale za ZDA in preprosto nimajo znanja za razvoj sodobnega orožja. In tretji dejavnik je, da Evropa nima mehanizma za skupno in poenoteno oboroževanje. Nima skupnega fiskalnega instrumenta, s katerim bi lahko načrtovano vlagala v potrebne vojaške sisteme, zato je oboroževanje prepustila iniciativi in fiskalnemu prostoru posameznih članic.

Torej pozabimo, da bo Evropa postala vojaški faktor, ki se ga bo bala Rusija in ki bo vojaško neodvisen od Amerike.

_____________

Imagine a world in which western Europe was actually able to stick it to Vladimir Putin and Donald Trump simultaneously. As if. Back in the real world, there’s a remote possibility the Europeans might get their act together sufficiently to stand up to one, or the other. But not both. They will, in classic fashion, be split. Some of the eastern European countries, the Baltic States, for example, will prioritise a push-back against Russia. Others, like France, are more concerned with driving their independence from the US. Then there is a third group that wants neither.

Nadaljujte z branjem→

Evropski kaos, ki se je ponovno demonstriral prejšnji konec tedna, seveda nikogar ne preseneča. Razen morda evropskih politikov. Je tipično stanje za disfunkcionalno EU. Na evropskem vrhu, ki naj bi trajal dva dni, so hoteli potrditi 40 milijardni paket vojaške pomoči za Ukrajino, vendar so pozabili, da morajo vse podrobnosti dogovoriti pred sestankom in da je sestanek namenjen zgolj slikanju ob podpisu dogovora. Nič ni bilo iz dogovora o 40 milijardah evrov pomoči. Iz 40 milijard se je izcimil predlog o 5 milijardah evrov, vendar tudi o tem ni bilo dogovora. Kajti večina držav ne bi dala svojega denarja, nekatere bi dale evropski denar, nekatere bi dale orožje. Potreben bo nov evropski vrh na to temo.

Podobna zgodba je bila glede pogajalskega procesa – evroposki politiki so se pritoževali, da se Trump in Putin pogovarjata mimo njih in da niso vključeni v ppgajalski proces, nakar se niso mogli dogovoriti, kdo bi se sploh ppgajal v imenu EU. Zunanjepolitična predstavnica  EU Kaja Kallas se je počutila prizadeto, ker niso pomislili, da bi to lahko bila ona.

Ob tem je zanimiva ambicija, da bi se na nevarnost ruske agresije v tako disfunkcionalni Evropi radi pripravili v obdobju 10 let. Torej se morajo s Putinom dogovoriti, da naj počaka 10 let, preden se odloči napasti Nemčijo ali kogarkoli pač.

____________

For a brief moment there, it seemed that the performative threat of an “imminent invasion” by Putin would make the European Union less dysfunctional than it always is (and indeed, when it comes to agreeing to have German debt fund everyone’s prosperity for a few years, if it meant agreeing that “Putin man bad”, with hundreds of billions in new debt issuance, there was shocking agreement across Europe). It didn’t last however, and on Thursday EU leaders tussled over weapons deliveries to Kyiv and who would represent them in US-led diplomacy as the bloc struggled to formulate a strategy on Ukraine.

As Bloomberg reports, an EU summit in Brussels was unable to agree on delivering €5 billion ($5.4 billion) to secure ammunition for Ukraine this year, as members including France and Italy balked at committing to specific financial volumes. A number of European leaders will meet again in Paris on March 27 to try to drive the process forward, but they too will fail to agree (unless Germany agrees to foot the entire bill).

“The objective for me on Thursday is first of all for there to be a renewed and explicit commitment, and perhaps one that is a little more specific, on short-term support for Ukraine,” French President Emmanuel Macron said late Thursday as leaders filed out, and Macron failed to achieve his objective.

Nadaljujte z branjem→

Janan Ganesh, kolumnist in urednik pri Financial Timesu, je v svoji nedavni kolumni z naslovom »Europe must trim its welfare state to build a warfare state«, objavljeni 5. marca 2025, zapisal, da bodo morale evropske države za povečanje obrambnih zmogljivosti zmanjšati izdatke za socialo, predvsem za pokojnine in zdravstvo. Trdi, da je tradicionalna evropska socialna država nevzdržna ob trenutnih varnostnih zahtevah, zlasti ob demografskih spremembah in fiskalnih omejitvah.

Na njegovo mnenje so se odzvali številni komentatorji. Med drugim Judith Kirton-Darling in Isabelle Barthès, predstavnici sindikalne zveze industriAll Europe, opozarjata, da bi bilo zmanjševanje socialne blaginje za financiranje obrambe lahko kontraproduktivno, saj bi lahko oslabilo notranjo stabilnost in varnost. Opozarjata na zgodovinske primere, ko so varčevalni ukrepi pripeljali do političnega ekstremizma:

»Varčevanje ni imelo zgolj gospodarskih, temveč tudi politične posledice. Desetletje po veliki recesiji analiza 200 evropskih regionalnih volitev kaže neposredno povezavo med fiskalno konsolidacijo in uspehom političnih skrajnežev. Voditelji EU razmišljajo o sprožitvi klavzule o izjemnih okoliščinah v fiskalnih pravilih, da vojaški izdatki ne bi šteli v omejitve porabe EU. A močni navzven bomo le, če bomo močni navznoter.«

Nadaljujte z branjem→

Temu se moramo upreti.

Janen Ganesh (Financial Times):

Europe must trim its welfare state to build a warfare state. There is no way of defending the continent without cuts to social spending.

Michael Roberts:

So so-called ‘liberal capitalism’ needs to survive and that means cutting living standards for the poorest and spending money on going to war. From welfare state to warfare state.

Največjo nevarnost sedanjega časa predstavlja kvazi-liberalna elita na oblasti, ki nas želi prepričati, da nam preti vojaška nevarnost iz Rusije in nevarnost totalitarizma iz Kitajske, zaradi česar moramo omejiti svobodo govora in demokratični izbor na volitvah in zaradi česar moramo namesto v tehnološki razvoj vlagati navzgor neomejena sredstva v orožje in zaradi česar se moramo odpovedati socialni državi, da bi lahko imeli vojaško državo.  Največja nevarnost sedanjega časa ne preti iz Moskve ali Pekinga, ampak iz Bruslja in od kvazi-liberalne elite, ki kot mesečarji sledijo zmešancem v Bruslju.

Norost je, da imamo fiskalno zavoro za vlaganja v družbeno infrastrukturo, za vlaganja v razvoj in za financiranje  ključnih javnih storitev, medtem ko sprostimo fiskalno zavoro za vlaganja v orožje. To ni samo norost, to je kriminal.

Progresivci se moramo organizirano upreti  tej norosti in temu kriminalu nad demokracijo in socialno državo.

Naša državljanska dolžnost je, da zaščitimo socialno državo, da zaščitimo državo blaginje in da namesto za orožje javna sredstva namenimo za družbeno infrastrukturo, za zdravstvo, izobraževanje in razvoj in s tem za našo prihodnjo blaginjo!

Nadaljujte z branjem→

The current discussion of a Mar-a-Lago accord presumes substantial inflows into US financial assets from governments seeking to hold safe global assets —
But there were no such flows in the US balance of payments in the fourth quarter.

And the fourth quarter isn’t an outlier — the runup in the US current account deficit in 2024 (please take note @IMFNews) was financed privately, official (official = foreign central bank and SWF) demand for US assets was modest!

Nadaljujte z branjem→