Ne vem točno, kaj me je gnalo, da sem razmeroma pozorno spremljal razpravo o spremembi Zakona o minimalni plači med delodajalci in sindikati. Pravzaprav med sindikati in delodajalci ni šlo za razpravo. Nikoli ne gre za razpravo. Gre bolj za medsebojno obstreljevanje s parcialnimi argumenti za svoje stališče ter vzajemno ignoriranje nasprotnikovega mnenja. Oboji ob tem stavijo predvsem na zmago na forumu javnega mnenja. Resnici na ljubo zadevna debata tudi ni mogla biti posebej zanimiva, saj nobena od “sprtih” strani zadnjih dvajset let ni zmogla ponuditi posebej originalnega argumenta. In vendar so večni nasprotniki stopili skupaj vsaj v enem elementu plačne politike. Strinjajo se, da je potrebno prihodke od dela razbremeniti davkov in prispevkov in na ta način povišati tudi minimalno plačo.

Nadaljujte z branjem→

Vlada trenutno pripravlja osnutek zakona o odpisu dolgov najbolj ogroženim skupinam prebivalstva. S predlogom zakona jo je pred slabim mesecem prehitel že Luka Mesec oziroma Združena levica. Politično všečnost ideje potrjuje tudi dejstvo, da so odpis dolgov najrevnejšim, poleg legalizacije marihuane, med prednostne naloge uvrstili tudi Socialni demokrati. Iz strogo etičnega vidika je odpis dolgov nedvomno humano dejanje, ki bo, vsaj začasno, razbremenilo najšibkejše in to v času, ko vse več ljudi živi na ali pod pragom revščine. Pa ima ideja tudi ekonomski smisel?

Nadaljujte z branjem→

K ponovnemu odpiranju teme, okoli katere se letargično motamo praktično od pridobitve samostojnosti, me je spodbudila nedavna reportaža Financial timesa o učinku, ki ga je na življenje študentov v Veliki Britaniji imel dvig šolnin v 2012. Bere se kot eksperiment socialnega inženiringa. Zelo konkreten dvig šolnil, ki so se v določenih primerih celo potrojile, je, skupaj s zaostritvijo razmer na trgu dela, pripeljal do redefinicije študija in študentskega življenja nasploh. Posledica vsega skupaj je 43% rast števila študentov, ki ne pijejo alkohola, 47% padec števila najstnikov, ki so poskusili mamila, po drugi strani pa univerze zaznavajo znatno povečano prisotnost na predavanjih, pri tem, pa je večje tudi število tistih, ki ob študiju delajo. Šolnine, kriza na trgu dela in generacijski premiki botrujejo metamorfozi študijskega obdobja iz hedonizma v vzor protestantske etike. *

Nadaljujte z branjem→

Od kar se je Kapital v 21. stoletju pojavil na knjižnih policah, so se nad njim in njegovim avtorjem, Thomasom Pikettyjem, začeli organizirati različni bolj ali manj prodorni kritični glasovi. Večina kritikov je streljala z razmeroma topimi puščicami in streljala iz deklarirano desnega političnega in strokovnega brega. Če gre verjeti The Economistu, je najbolj prodorna (in potencialno usodna) refutacija Kapitala uspela 26-letnemu doktorskemu študentu Massachusetts Institute of Technology (MIT), Matthewu Rognlieu.

Nadaljujte z branjem→

Refleksen odgovor bi bil, da zato, ker jim starši izobrazbo kupujejo, medtem ko si revnejši tega pač ne morejo privoščiti. Dovolj bogati in povezani starši lahko svojim otrokom celo “pomagajo” pri opravljanju mature, kot se je pred časom zgodilo pri nas, ali pa kako drugače olajšajo njihovo pot do izobrazbe. Morebitna korupcija pri skrbi za prihodnost lastnih genov seveda ni izključena. Genetika je bila vedno močan motivator. Morali pa biti znatno bolj cinični od mene, da bi verjeli, da je nepotizem poglavitni razlog za izkazano močno korelacijo med dohodki staršev in šolskim uspehom otrok. Dejstvo, da je bila povezava ugotovljena v različnih obdobjih in to za praktično vse države na svetu, prav tako zmanjšuje verjetnost, da je pojasnilo tako trivialno kot podkupovanje v šolstvu.* Nadaljujte z branjem→