Bine Kordež
Spremljanje zadnjih nastopov voditeljev političnih strank je pokazalo, da so si, ko gre za davke, programi sicer raznorodnih strank postali vse bolj podobni. Desni pol je že doslej izpostavljal predvsem podporo podjetniškemu sektorju z zniževanjem davčnih obremenitev – in to smer zdaj poudarjajo tudi v Gibanju Svoboda s programom Ambiciozna Slovenija. Poudarek vseh je torej predvsem na davčni razbremenitvi dela in propulzivnega podjetniškega sektorja.
Najbrž ni dileme, da zniževanje davčnih bremen pomeni tudi izpad prihodkov države. In tudi glede tega so si programi precej podobni. V glavnem se s tem ne ukvarjajo. Vemo, da se izpad javnofinančnih prihodkov potem odrazi ali v znižanju državnih izdatkov, nadomestitvi z drugimi davki ali v povečanem proračunskem primanjkljaju, torej zadolževanju države. Nobena od teh rešitev seveda ni všečna, zato se jim vsi raje izognejo.
S tem se bodo pač ukvarjali po prevzemu izvršne funkcije, ko se bodo soočili z realnostjo. Neizpolnjene obljube bodo opravičevali z razmerami, s stanjem, ki je slabše, kot so ga pričakovali. Tak izgovor bo lažji za trenutno nevladne stranke, ki imajo zaradi tega tudi več idej in predlogov zniževanja, medtem ko so vladajoči iz izkušenj bolj previdni pri obljubah in ostajajo bolj na načelni ravni.
Programi na davčnem področju so si med strankami podobni tudi v tem, da navajajo kvečjemu predloge sprememb, izogibajo pa se konkretnim navedbam, kako bi ti predlogi vplivali na javne finance in na plače posameznika. Ali tega niso niti preverjali ali pa so zaradi rezultatov to raje izpustili, seveda ne vemo. A konkretne številke o učinkih predlogov kažejo tudi na slednjo možnost. Da so nam kot državljanom bliže predlogi nižjih davčnih obremenitev, seveda ni nobenega dvoma, a od odgovorne politike se vseeno pričakuje, da je v predlogih realna, tudi če gre samo za predvolilne obljube.
Produktivnost kot ključ
Ker torej o učinkih predlogov znižanja davčnih bremen nismo veliko brali (razen o tem, koliko bi kak posameznik po novem plačal manj davka), ni odveč nekoliko podrobneje pogledati, kako sprememba davčne zakonodaje vpliva na državni proračun in prejemke posameznikov po celotni plačni lestvici. Preden navedemo nekaj teh izračunov, naj ponovimo nekaj ključnih dejstev v zvezi z davki in gospodarstvom nasploh. Za presojo predlogov poleg všečnih predlogov o znižanju davkov koristi razumevanje širše slike.
Na prvem mestu bi izpostavili ključno razliko med Slovenijo in uspešnimi, razvitimi državami EU, kamor nedvomno želimo. Ta se kaže v pomembno višji produktivnosti (dodani vrednosti na zaposlenega) v razvitih državah, kar se odraža potem tudi v višjih prejemkih vsega prebivalstva. V industriji Avstrijci na primer dosegajo 110.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, v Sloveniji pa 60.000. Višja produktivnost je tisti dejavnik, ki sosedom omogoča skoraj enkrat višje nominalne plače. Iskanje rešitev s premikanjem davčnih stopenj tega zaostajanja ne bo nadomestilo.
Drugič velja, da je davčna obremenitev dela v razvitih državah praviloma višja, a to ne omejuje konkurenčnosti njihovih gospodarstev, vsaj glede na Slovenijo.
Kot tretje pa za realno oceno možnih sprememb poglejmo nekaj postavk javnofinančne bilance Slovenije za preteklo leto, kot je prikazano v prvi priloženi tabeli. Kot vidimo, smo z davščinami na plače skupaj zbrali 17,4 milijarde evrov, skupni izdatki za socialne namene pa so znašali 19 milijard evrov ali 1,6 milijarde več, kar smo pokrili z drugimi davki. Lepo vidimo tudi razmerja do drugih davkov in objektivne možnosti za nadomeščanje izpada davkov na delo in tudi, koliko imamo prostora pri zniževanju izdatkov.
Ker želimo preveriti finančne učinke predlaganega zmanjšanja davčne obremenitve dela, o kateri govorijo vse politične stranke, prva slika pove, na koga se to sploh nanaša. Na sliki je ocena strukture vseh davčnih zavezancev v Sloveniji po višini (bruto) prejemka v letošnjem letu. Temnejši stolpec prikazuje redno zaposlene, med katerimi ima večina prejemek med 1400 in 4000 evrov mesečno. Na vrhu lestvice je tudi slabih 30.000 ljudi, ki imajo prejemke nad 6000 evrov bruto mesečno.
Redno zaposlene (temnejši stolpci) v pravnih osebah tudi najbolj pozorno spremljamo, saj se tudi uradna povprečna plača računa samo iz njihovih prejemkov. Potem pa imamo še okoli 200.000 zaposlenih v raznih drugih oblikah (pri fizičnih osebah, samostojne podjetnike, kmete, pogodbeno zaposlene in ostale), katerih prejemki so praviloma nižji; ti so prikazani v sredini stolpcev.
Pomembno je navesti, da njihovi prejemki niso zajeti v izračun povprečne plače v državi, njihovi dohodki so le redko predmet obravnave. Svetlejši del stolpca pa so upokojenci in študentje (skupaj okoli 635.000), ki tvorijo skupno število 1,6 milijona davčnih zavezancev, čeprav dohodnine v glavnem na plačujejo. Zanimajo nas torej davčni učinki na prejemke vseh okvirno 960.000 zaposlenih po raznih osnovah in po prikazani višini bruto plače.
Po navedbah političnih strank bi vse na prvem mestu razbremenile delo, dodatno pa tudi podjetniški sektor. Pri tem izpostavljajo razbremenitev srednjega sloja in najbolj produktivnih zaposlenih, torej inženirje, razvojnike, prodajnike …, kot beremo. Predlogi gredo v smer povečanja splošne davčne olajšave, popravkov dohodninske lestvice in uvedbe razvojne kapice, torej omejitve plačevanja prispevkov nad določenim zneskom. Večina strank to usmeritev navaja na načelni ravni, NSi celo s konkretnimi novimi lestvicami in stopnjami. A kot rečeno, noben predlog ni pospremljen z izračunom finančnih učinkov. Zato jih dodajmo.
Spremembe davkov vplivajo na proračun, nato na prejemke posameznikov in na stroške podjetij. Kot lahko beremo, se te spremembe uvajajo za večjo konkurenčnost gospodarstva, za gospodarski preboj – a navedeni predlogi tega skoraj ne vsebujejo. Kako naj bi nekaj deset evrov višji neto prejemek posameznika spodbudil gospodarsko rast v državi, ni nikjer napisano, še manj argumentirano. V izračunih smo konkretno upoštevali dvig splošne olajšave za 4000 evrov, delne korekcije dohodninske lestvice v srednjih in zgornjih razredih (znižanje stopenj za 3 do 10 odstotnih točk) in uvedbo razvojne kapice za plače nad 6000 evrov mesečno. Finančni učinki teh sprememb so prikazani v drugi tabeli.
Navedene spremembe bi znižale proračunske prilive za prek milijarde evrov, pretežno v smeri višjih plač zaposlenih, medtem kot podjetja svojega finančnega položaja in konkurenčnosti ne bi veliko izboljšala. Povprečna neto plača bi se dvignila za skoraj pet odstotkov in to dodatno božičnico bi ljudje nedvomno pozdravili. A kako bi pokrili milijardni izpad v javnofinančnih blagajnah (1,5 odstotka BDP dodatnega primanjkljaja), v programih ni posebnih predlogov.
Ob tem naj bi za podporo podjetniškemu sektorju uvedli tudi nižje davke na dobiček in nižjo obdavčitev kapitalskih dohodkov ter normirancev. Te dodatne ugodnosti bi bile seveda še bolje sprejete, a bi tudi odnesle še kak odstotek BDP. Program NSi, ki ga navajajo kot najboljši gospodarski program, bi samo na področju obremenitve dela znižal davčne prilive celo za skoraj dve milijardi evrov, plače pa dvignil za 11 odstotkov (posledično nato tudi pokojnine).
Omejene možnosti
Seveda lahko sprejmemo trditve, da bi višji prejemki prebivalstva pomenili tudi več potrošnje, gospodarsko rast in večje prilive v proračun, a učinki ne bodo visoki, sicer bi lahko davke kar prepolovili. Prav tako je nekaj možnosti pri izdatkih države, pri racionalizaciji delovanja, a učinki so tudi omejeni, saj nihče ne želi močneje poseči v državne naložbe, v pokojnine, zdravstvo, šolstvo, policijo …
Še vsaka vlada doslej je po prevzemu oblasti ugotovila, da ima tudi precej omejene možnosti. Prostor je nedvomno pri obdavčitvi premoženja, a to bi ob precejšnjem odporu ljudi prineslo največ kakih 300 milijonov evrov. Občasno se omenja tudi dvig DDV-ja denimo za desetino, kar bi v proračun prineslo kakih 500 milijonov evrov (upoštevati moramo, da veliko DDV-ja plača država sama sebi). A to bi prek višjih cen plačali zaposleni iz višjih dohodkov, upokojenci in okoli 200.000 zaposlenih, ki jim predlagane davčne razbremenitve ne prinesejo ugodnosti. O navedenih ukrepih in učinkih v programih ni veliko besed, ker je z njimi pač težko navdušiti ljudi – bodo pa sestavni del vodenja ekonomske politike, ki se bo soočila z realnostjo.
Poleg vpliva na proračun pa je pri predlaganih spremembah treba pogledati tudi, kako vplivajo na plače v posameznih razredih, česar v programih strank prav tako ni možno zaslediti. Najpogosteje se navaja dvig splošne olajšave v višini minimalnih življenjskih stroškov, kar naj bi bilo izvzeto iz obdavčitve. A pri tem se pozablja (ne ve?), da že danes prek 200.000 zaposlenih davčnih zavezancev davčne osnove sploh nima in še tako visoka olajšava na njihove prejemke nima učinka. Da denimo dvig olajšave za 4000 evrov na leto prinese osebam z najvišjimi dohodki 167 evrov dodatnega mesečnega dohodka, nekomu s povprečno plačo okoli 80 evrov, z minimalno pa nič. Tega seveda ob navajanju predlogov ni nihče razlagal. Znižanje dohodninske lestvice v srednjih razredih se enako odrazi tudi v višjih dohodkovnih razredih. Socialna kapica nad denimo 6000 evri dviga dohodke samo 27.000 najbolje plačanim. Navedeni učinki so podrobneje prikazani na drugi sliki.
Z modro črto je tako prikazan dvig neto plače za različni nivo plač ob povečanju splošne olajšave na 4000 evrov. Kot smo že omenili, se učinki te spremembe odrazijo šele pri plačah nad 1300 evrov bruto. Učinke dodatne korekcije dohodninske lestvice prikazuje prekinjena rdeča črta, polna rdeča črta pa skupne učinke obeh sprememb.
Dvig olajšave za 4000 evrov na leto prinese osebam z najvišjimi dohodki 167 evrov dodatnega mesečnega dohodka, nekomu s povprečno plačo okoli 80 evrov, z minimalno pa nič. Tega seveda ob navajanju predlogov ni nihče razlagal.
Na sliki je tudi prikaz števila zaposlenih po posameznih razredih. Največ jih prejema bruto plačo med 1700 in 4000 evri in s predlaganimi spremembami bi ti dobili med 60 in 90 evrov več. Bistveno večji učinki bi bili pri prejemnikih plač nad 6000 evri bruto, med katerimi verjetno ni prav veliko inženirjev in razvojnikov, o katerih se najraje govori. Poleg učinkov nižje dohodnine, prikazanih z rdečo, je k temu treba dodati še učinke razvojne kapice z zeleno barvo in pri plači 15.000 evrov bi se prejemniku neto dohodek povečal za 1740 evrov mesečno. Takšni bi torej bili učinki razbremenitve dela na plačo posameznika po srednjem predlogu programov strank. Torej učinki, o katerih ne moremo veliko prebrati – pa bi bilo prav, da govorimo tudi o tem.
Kot vidimo, bi torej srednji razred na osnovi večinskih predlogov s področja obremenitev dela dobil mesečno okoli 60 do 80 evrov višjo plačo, pri čemer bi se to odrazilo ali v večjem proračunskem primanjkljaju, drugih davkih ali morda v rezu v socialne izdatke. Te spremembe naj bi po navedbah strank vodile v večjo konkurenčnost gospodarstva in razbremenile srednji sloj prebivalstva. Precej upravičeno lahko dvomimo, da bi s temi davčnimi korekcijami in vzporednim znižanjem obdavčitve dobičkov lahko naredili kak večji preskok v gospodarski uspešnosti države. Kot smo povedali v uvodu, lahko Avstrijci s skoraj enkrat višjo dodano vrednostjo na zaposlenega namenijo zaposlenim mesečno 5000 evrov namesto naših 3000. In to kljub temu, da imajo višje stopnje obdavčitve. Iskanje rešitev za želene spremembe predvsem na davčnem področju verjetno ni prava pot.
Enostavno in nerealno
Seveda to ne pomeni, da določene korekcije niso smiselne. Najvišji prejemki so danes na primer obdavčeni z 205 odstotki na dodatni neto prejemek, kar res zahteva popravke, podobno kot tudi še na kakih drugih področjih. A pričakovanja, da bo to pospešilo gospodarsko rast ali pomembno izboljšalo dohodkovni položaj prebivalstva, nimajo realne osnove. Podatki o poslovanju podjetij lepo pokažejo, da imajo najvišje dohodke praviloma v podjetjih, v katera se veliko vlaga in v katerih so tudi dobički visoki. In v ta segment moramo usmeriti bodoče podpore in aktivnosti ekonomske politike. Drži pa, da ljudje najraje verjamejo v obljube o zniževanju davkov, ker gre za najbolj enostavno, hkrati pa tudi za nerealno rešitev.
* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela
DAMIJAN blog 