Da bi Iran pristal na začetek pogajanj z ZDA v Islamabadu, so morale ZDA v principu sprejeti okvir 10-točkovnega iranskega mirovnega predloga, ki ga je Iran posredoval prek pakistanskih posrednikov. Ta načrt, ki ga je ameriška stran označila za »delovno podlago za pogajanja«, vključuje zahteve po koncu vseh sankcij proti Iranu, priznanju pravice do obogatitve urana in zagotovilu, da ZDA ne bodo ponovile vojaških napadov. Iran je jasno sporočil, da brez teh koncesij ne bo sedel za mizo – kar kaže na močan položaj Irana po vojni in krhkem začasnem premirju.

Ključni pogoji, ki so prepričali Iran, so bili tudi razširitev premirja na Libanon, kjer so izraelski napadi na Libanon ogrožali krhko ravnotežje in takojšnja sprostitev zaseženih iranskih sredstev v tujih bankah v višini več milijard dolarjev. Poleg tega je Teheran zahteval ohranitev nadzora nad Hormuško ožino, umik ameriških sil iz regije in obljubo o odškodnini za vojne škode, ki se plačuje prek pristojbine za prehod ladij skozi ožino. Te koncesije so ZDA morale dati (Trump je predvsem moral umiriti Netanyahuja) v zameno za to, da se pogajanja sploh začnejo – sicer bi Iran prekinil celo začasno premirje.

S temi ameriškimi popuščanji se odpira okno za resnejši dialog v Islamabadu, a hkrati razkriva, kako zelo se je spremenila dinamika moči na Bližnjem vzhodu. Iran je demonstriral, da ni več pripravljen sprejemati enostranskih diktatov Washingtona, medtem ko ZDA pod Trumpom iščejo izhod iz izgubljene vojne. Če bodo pogajanja uspela, bi lahko to pomenilo pomemben korak k stabilnosti v regiji in stabilizaciji svetovnega gospodarstva. Če ne bodo, pa bodo uspela ena pogajanja v prihodnosti – le da bo cena za ZDA, Izrael in svetovno gospodarstvo, vključno z nami, bistveno višja.