14-dnevno premirje je seveda odlična novica – za Iran, za zalivske države, za Izrael, za ZDA in za svetovno gospodarstvo. Odlična novica je tudi, da je Trump pristal na pogajanja v okviru iranskih 10 točk, ki jih lahko povzamemo v 5 ključnih pogojih:

1. zaustavitev vseh sovražnosti na vseh frontah (proti Iranu, proti Libanonu, proti Gazi),
2. kredibilne garancije, da ne bo prišlo do ponovne agresije na Iran,
3. odprava vseh sankcij proti Iranu,
4. iranska (in omanska) suverenost nad Hormuško ožino, vključno s pobiranjem pristojbine za prehod,
5. prihodki od pristojbine za prehod se štejejo kot način poplačila vojne škode Iranu.

Te točke so dobro izhodišče tako za pogajanja o trajnem miru v Iranu in regiji kot za trajno izboljšanje iranskega položaja po 47 letih ilegalnih sankcij proti njemu. Dejstvo, da je Trump pristal na ta iranski okvir za pogajanja, seveda pomeni, da je tako njemu kot Izraelu močno tekla voda v grlo. Torej je moral izvesti svoj TACO. Pred katerim je maksimalno povečal svoje grožnje z “izbrisom cele civilizacije”, da je nato lahko prodal zgodbo, da je Iran tik pred zdajci zaprosil za premirje (čeprav je Iran te točke objavil že pred dnevi in čeprav je premirje predlagal pakistanski predsednik vlade). Trump pač mora nekako ohraniti obraz (če je to sploh še možno po tem porazu po “iranski vikend ekskurziji”).

To premirje sicer omogoča vsem stranem, tudi globalnemu gospodarstvu, da zajame sapo. Vendar je prezgodaj za odpiranje šampanjcev, in sicer:

1. Kritični subjekt v tem konfliktu je Izrael; ta ni pristal na nič; in tudi če bi, je njegov track record, da se v 78 letih svojega obstoja ni držal niti enega dogovorjenega in podpisanega premirja;
2. Izrael ima navado, da vedno pobije vse pogajalce na nasprotni strani, s čimer poskuša preprečiti, da bi prišlo do mirne rešitve; pod njegovim vplivom je v zadnjih 10 mesecih prav v času pogajanj z Iranom prišlo do izraelsko-ameriškega napada na Iran.
3. Treba je pričakovati, da bo Izrael prekršil premirje z zahrbtnim napadom na Iran – bodisi na njegovo vodstvo prav v času pogajanj, bodi na iranske kritične kapacitete (jedrska elektrarna, jedrski objekti, energetska infrastruktura, dekliška šola…). To je v naravi Izraela – totalna agresivnost, zloba in zahrbtnost. Dojler bo Izrael obstajal, na Bližnjem vzhodu ne bo miru. To je empirično dejstvo.
4. Izrael in ZDA bosta premirje izkoristila, da zajameta sapo in da lahko nemoteno napolnita vojaške depoje, da bi lahko nadaljevala z vojno.
5. Tudi če pride do takjšnjega odprtja Hormuške ožine, bo zaradi tehničnih razlogov (prepustnost koridorja, iranska kontrola nad prometom) trajalo najmanj 3-4 mesece, da se zaostanki odpravijo in da se vzpostavi nazaj prejšnji promet.
6. Približno polovica ključne naftne infrastrukture v Zalivu je bila v času spopadov uničena, celoten LNG pogon v Katarju je bil uničen, savdski petrokemijski obrat, ključen za proizvodnjo plastike, polimerov in helija je bil delno uničen, uničen je bil velik del obratov za proizvodnjo umetnih gnojil itd.
7. Zato bo tudi po odprtju Hormuza  potrebno nekaj let (3 do 5 let), da se vzpostavi nekdanji izvoz ključnih energentov in surovin in zato bodo cene energentov in surovin dlje časa (nekaj let) ostale povišane.
8. V primeru izzraelske enostranske prekinitve premirja in v primeru, da ne pride do dogovora med Iranom in ZDA, bo prišlo do novih zaostritev in do nadaljevanja vojne in prekinitve transportnih tokov energentov in surovin.

Danes imamo samo premirje. Krhko premirje. In tega premorja ne smete interpretirati kot mirovnega dogovora, pač pa samo kot začasno in krhko prekinitev sovražnosti.

Čeprav vsi upamo in molimo za trajni mir, je bistveno prezgodaj za odpiranje šampanjcev.