Robert A. Pape (profesor na univerzi Chicago, specializiran za varnostna vprašanja in vojaško strategijo) je včeraj v New York Timesu objavil zelo dober komentar »The War Is Turning Iran Into a Major World Power«

Glavna teza komentarja je, da vojna z Iranom ne oslablja Irana, temveč ga krepi in ga spreminja v četrti center globalne moči (poleg ZDA, Kitajske in Rusije).

Ključna prednost Irana izhaja iz nadzora nad Hormuško ožino (Strait of Hormuz) – strateško pomembno morsko potjo, skozi katero poteka velik del svetovne nafte.

Mnogi analitiki mislijo, da je iranski nadzor nad ožino začasen, vendar Pape trdi, da vojna ustvarja novo realnost, iz katere se Iran izvleče močnejši (ne glede na vojaške udarce).

Konvencionalna geopolitična modrost (moč = ekonomija + vojaška moč) ne drži več – Iran postaja pomemben igralec tudi brez tega.

Spodaj je daljši povzetek ključnih tez Papea.

V zadnjih letih je prevladovalo geopolitično prepričanje, da se svetovni red oblikuje okoli treh glavnih centrov moči: Združenih držav Amerike, Kitajske in Rusije. Ta pogled je temeljil na domnevi, da moč držav izhaja predvsem iz njihove gospodarske velikosti in vojaške moči. Vendar se ta predpostavka vse bolj spreminja, saj se pojavlja nov pomemben igralec, ki svojo moč ne gradi na ekonomiji ali vojski, temveč na nadzoru nad ključnim energetskim vozliščem svetovnega gospodarstva.

Ta novi center moči postaja Iran, ki vse večji vpliv pridobiva zaradi svojega položaja ob Hormuški ožini. Ta ožina že desetletja predstavlja eno najpomembnejših svetovnih pomorskih poti, saj skozi njo potuje približno petina svetovne trgovine z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom. Zaradi vojaškega konflikta, ki sta ga letos proti Iranu začeli Združene države Amerike in Izrael, je Iran vzpostavil selektivno vojaško blokado ožine in s tem močno povečal svoj geopolitični vpliv.

Čeprav Hormuška ožina formalno ostaja odprta za ladijski promet, se je promet tankerjev močno zmanjšal. Razlog ni v tem, da bi Iran potopil vse ladje, temveč v tem, da že sama grožnja napadov povzroča velike spremembe na zavarovalniških trgih. Zavarovalnice so močno zvišale premije za vojno tveganje ali pa so zavarovanje umaknile, kar pomeni, da je transport nafte postal preveč tvegan in drag. Tako lahko Iran učinkovito nadzoruje ožino, ne da bi jo dejansko zaprl.

Ta situacija ustvarja asimetričen problem za Združene države Amerike in njihove zaveznike. Za zaščito vsake ladje bi bila potrebna stalna in zelo obsežna vojaška prisotnost, medtem ko Iran potrebuje le občasne napade ali grožnje, da vzdržuje negotovost. Na to je opozoril tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je izjavil, da Hormuške ožine ni realno odpreti z vojaško silo in da je stabilen pretok nafte mogoč le ob sodelovanju z Iranom.

Dolgo časa je v Perzijskem zalivu veljal relativno stabilen sistem: države proizvajalke so izvažale nafto, trg je določal cene, Združene države Amerike pa so zagotavljale varnost pomorskih poti. Če se trenutna negotovost nadaljuje, se bo ta sistem spremenil. Države zaliva, ki so močno odvisne od prihodkov iz izvoza energije, se bodo začele vse bolj prilagajati akterju, ki lahko neposredno vpliva na zanesljivost izvoza – to pa je Iran.

Posledice bodo posebej izrazite v Aziji, kjer so od energije iz Perzijskega zaliva močno odvisne države, kot so Japonska, Južna Koreja, Indija in Kitajska. Dolgotrajne motnje v oskrbi z energijo bi lahko povzročile višje cene, inflacijo, slabše trgovinske bilance in politične napetosti, podobne energetskim krizam iz sedemdesetih let. V takšnem scenariju bi Iran pridobil velik geopolitični vpliv, skupaj z Rusijo in Kitajsko, kar bi lahko vodilo v novo globalno razmerje moči in oslabitev vpliva Združenih držav Amerike in Evrope.