Marko Golob

“It’s too bad that both sides can’t lose in this war.” (anonimni komentator)

Vojne se lahko začnejo po tvoji volji, vendar se ne končajo, ko si to želiš. (Niccolò Machiavelli)

Na gornji stavek sem se spomnil, ko sem bral Jožetov prispevek o prihajajoči svetovni gospodarski katastrofi. Pomeni, da si nobena od strani ne more privoščiti izgubiti vojne, ker je vojna na nek način eksistenčna za vse strani. Zato je ta konflikt tako zelo nevaren.

Kako se rešujejo krize? Z odločno prevlado ene od strani, ki vsili svoje pogoje in svoj red, ali s pat položajem, ki prisili (v najboljšem primeru) obe strani k dogovoru, ki naj omogoči kolikor toliko interesno uravnotežen status vivendi obeh strani.

Zelo se bojim, da bo to v obstoječi zalivski krizi zelo težko doseči. Ne samo zaradi zamujenih priložnosti in eskalacije, ki je presegla vse meje, ampak predvsem zaradi okoliščin, ki vojskujočim se stranem ne dopuščajo veliko manevrskega prostora. Pojdimo po vrsti.

Iran

Pri Iranu je stvar najbolj jasna. Poraz Irana ne pomeni samo propada režima, zelo verjetno pomeni tudi bolj ali manj trajno razkosanje države imperija z več kot tri tisočletno zgodovino. Ne pozabimo, da Iran (Aryan – dežela Arijcev) ne pomeni samo Perzijcev, ki obsegajo kakih 60 % prebivalcev. Tu so na severu Azerbajdžanci, ki imajo za mejo lastno državo, Kurdi na zahodu, ki se tako kot v Turčiji in Iraku desetletja borijo za samostojnost, Arabci na jugu v Huzestanu z večino iranskih naftnih nahajališč, in Baluči na jugovzhodu med Iranom in Pakistanom, ki imajo ravno tako aspiracije po lastni državi. In desetletja konfliktov tako z Iranom kot s Pakistanom. Malokdo razume, da teokratski režim ni samo posledica verske tradicije, ampak predstavlja zavestno politično orodje, ki na skupnem temelju šiitske različice islama pomeni glavni in najmočnejši povezovalni dejavnik države. Ko pade ta, bodo centripetalne sile razkroja dobile pospešek. Perzijci to zelo dobro razumejo. Če ne razumete, berite Bartolovega Alamuta.

Iran ima kljub izjemnemu gospodarskemu in tehnološkemu napredku velike težave. Posvetimo se najprej prvemu. Iran je država, ki je v zadnjih štirih desetletjih, takoj za Južno Korejo, naredila najhitrejši tehnološki napredek. Država je obsežno mlado populacijo po revoluciji leta 1979 temeljito izobrazila. Več kot dve tretjini mladih ima univerzitetno izobrazbo. Država ne izvaža samo energentov, ampak je tudi pomemben izvoznik industrijskih proizvodov. Zaradi sankcij je država morala sama razviti širok spekter industrij, kar ji je kljub uničujočim sankcijam tudi precej dobro uspelo. Država je precej naredila tudi za emancipacijo nekoč zapostavljenih slojev družbe. In, pa naj se sliši še tako absurdno, za emancipacijo žensk. Iran? Kljub zakrivanju las (ki ni več obvezno) so Iranke ministrice, podjetnice, direktorice, poslanke, inženirke. Si lahko to zamislite v Saudovi Arabiji? Prav med inženirskimi poklici ima Iran največjo participacijo žensk na svetu (70 %). Kljub uspehom pa ima iranska družba vrsto hudih problemov. Eden je velika brezposelnost mlade izobražene populacije, ki je še hujša zaradi hudih sankcij. Drugo je korupcija vladajoče teokratske elite, ki je v desetletjih oblasti izgubila nemalo političnega kapitala, ki ji je omogočil zmago v revoluciji leta 1979. Ne pozabimo, da je velik del populacije, ki je (če se le ni ukvarjal s politiko) pod šahom doživljal razvoj in blagostanje. Ta del populacije je močno razočaran nad tem, kam se je izrodila iranska revolucija, ki so jo poganjali ne samo politični, temveč tudi močni nacionalni razlogi, saj so v šahu videli ameriškega vazala. Temu delu populacije religiozne omejitve, ki jih je prinesla revolucija, nikakor ne ustrezajo. Ste kdaj bili v kakšnem istanbulskem nočnem klubu? Lahko ste videli skupine Irancev, ki si dajejo duška v svobodi, ki je doma (vsaj javno) niso imeli. In nenazadnje, eden najbolj perečih problemov je problem pomanjkanja vode. Problem je tako hud, da je predsednik Pezeškian pred kratkim celo na glas razmišljal o preselitvi dela 10-milijonskega Teherana.

Lahko si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi obstoječi režim popustil vajeti. Zelo verjetno bi prišlo do eksplozivnega razvoja vseh teh protislovij. Trda roka teokratske vladavine v tem pogledu kljub temu, da konflikt predstavlja eksistenčno nevarnost, pomeni tudi priliko za združitev države na temelju močnega nacionalnega ponosa Irancev in nenazadnje priliko za utrditev lastne, predhodno omajane oblasti.

To pomeni, da Iran ne sme izgubiti. Če nas tri tisoč let njegove zgodovine kaj uči, potem je to to, da se Iranci znajo boriti. Kdo je sesul Rimski imperij? Germani ali Perzijci? V resnici so Germani samo dokončali imperij, potem ko so ga usodno oslabile stoletne vojne s Perzijci, katerih celo mogočni Rim na vrhuncu svoje moči ni mogel sesuti. O Irancih je Erik Prince, ustanovitelj nekoč največje privatne organizacije plačancev Blackwater (kasneje Academi, Xe) in menda nekoč prijatelj Donalda Trumpa, dejal:

“The Iranians are highly skilled warriors, with remarkable intellectual and operational capabilities, and they will by no means be an easy target.”

Glorifikacija mučeništva v šiitski tradiciji je poleg tega močan ideološki temelj iranskega odpora.

Izrael

Izrael se v svoji javni podobi predstavlja kot primer superuspešne države. Res je država naredila, predvsem po vplivu izobraženih ruskih Judov v osemdesetih in devetdesetih letih, ki ga je kombinirala z zahodnim judovskim kapitalom, izjemen gospodarski in tehnološki razvoj.

V zadnjem času je k temu močno prispevalo izkoriščanje plinskih polj ob sredozemski obali. Izrael je s tem postal ne samo energetsko neodvisna država, temveč celo izvoznik energije. Del teh plinskih polj leži v obmorskem ozemlju Gaze, ampak Izrael si s tem ni delal problema. Če 2,2 milijona Arabcev v Gazi ni dovolil imeti niti pristanišča, kaj šele letališča, pa bi sedaj dovolil bogata plinska polja? Kljub temu da jim po mednarodnem pravu nedvoumno pripadajo. Ta polja bi pomenila renesanso arabske Gaze, česar se seveda ni smelo dovoliti.

Se spomnite Izraela še iz šestdesetih ali sedemdesetih let? Po čem? Po Jaffa pomarančah in podobnem. Ter po stalni gospodarski in politični krizi. In visoki inflaciji. Po letu 1991 je država vrhunsko nadigrala svoje arabske sosede in temeljito dotolkla nekoč, za časa hladne vojne, trdno enotno fronto arabskih držav. S pomočjo ZDA, ki so zanesljivo pod kontrolo judovskega lobija, in seveda Zahodne Evrope, kjer je situacija podobna. Evrope? Ja, Evrope! Tiste Evrope, npr. Velike Britanije, ki ji je z Balfourjevo deklaracijo iz februarja 1917 podarila ozemlje Palestine (ki ga je malo pred tem med prvo svetovno vojno vzela Turčiji), in tiste Francije, ki ji je v šestdesetih letih priskrbela tehnologijo za izdelavo jedrske bombe (nekaj materiala so “neuradno” priskrbeli kasneje Američani po nesreči v izraelskem jedrskem centru v Dimoni).

Vendar pa ima ta slika tudi pomembne temne lise. Izraelu ni uspelo integrirati arabskega prebivalstva, ki je ob hitri demografski rasti Judov postalo manjšina na lastni zemlji. Resnici na ljubo, vprašanje je, ali je bil to sploh kdaj cilj Izraela. Vsekakor pa to pomeni izjemno notranjepolitično grožnjo in ogromen narodnogospodarski strošek. Podobno velja s sosedi. Če je južna meja kolikor toliko pacificirana s Campdavidskim sporazumom z Egiptom, pa tega ne moremo trditi za sever in vzhod, kljub sesutju nekoč močne sirske države. Je pa slednje, sesutje Sirije namreč, in nekaznovano uničevanje njenega gospodarskega in vojaškega potenciala dalo pospešek desnemu zionističnemu gibanju, ki je v ugodnem trendu za izraelsko državo zaslutilo priložnost za končno rešitev judovskega vprašanja, tj. za vzpostavitev Eretz Israel (velikega svetopisemsko “obljubljenega” Izraela – od reke do reke; od Nila do Evfrata). Glavna še preostala ovira na poti je velika, močna, pradavna, ponosna in strastno neodvisna država – Iran, ki je poleg tega tudi izrazito protiizraelska. Zakaj?

Ker se predobro poznajo. Ker so bili skupaj več kot dva tisoč petsto let, vse od osvoboditve Izraelcev iz babilonskega suženjstva s strani prvega judovskega mesije – perzijskega kralja Kira. V določenih obdobjih so Judje, ki še vedno živijo v Iranu, predstavljali do ene petine iranskega prebivalstva. Z zelo pestro zgodovino. V določenih obdobjih so bili Judje v Iranu naravnost underdogs, tj. zelo depriviligirana, zatirana skupina.

Vrsta predsednikov izraelskega Golema – Amerike – je v zadnjih desetletjih zavrnila napad na Iran. Ali zato, ker predsedniki niso verjeli vanj in so bili hkrati dovolj modri in močni, da so se zmogli upreti pritiskom judovskega lobija, ali pa zato, ker se jim je uprla ameriška vojska (admiral William Joseph Fallon za časa Busha starejšega, ko se je kot poveljnik CENTCOM-a uprl napadu na Iran). Dokler se ni pojavil predsednik, ki ponudbe ni mogel zavrniti. Ne samo zaradi močne družinske povezanosti, ne samo z Judi, temveč tudi z Netanyahuem osebno. Pa še kakšen “stimulans” v obliki videoposnetkov, ki drugje ni bil prisoten v taki meri, je bil mogoče zraven.

Prilika skratka, in neizmerna predrznost – “čupah”, bi rekli Judje – ki je pravi hazarder ali neskončno predrzen človek, kot je Netanyahu (s pravim imenom Mileikowsky), ne sme zamuditi. Ker ne veš, koliko časa bo še trajala. In ker alternative (pet do sedem let zapora zanj in ženo) niso najbolj privlačne. Kaj pa trpljenje ljudi? To Izraela ni nikoli prav motilo. Tisti, ki ste kdaj prebirali Sveto pismo, se spomnite usode Amalekov. Tisti, ki niste, pa se spomnite malo bolj sodobne usode Palestincev.

No, ta “prilika” ima tudi resne šibke strani. Prvič, izraelska družba je močno notranjepolitično razklana. Netanyahujevo predsednikovanje in njegova koalicija s skrajno desno nacionalistično desnico vzbujata močan odpor pri bolj liberalnem delu družbe. Spomnite se množičnih protestov pred Hamasovim vdorom 7. 10. 2023. Ne gre samo za nestrinjanje s politiko vladajoče koalicije, gre tudi za nasprotovanje operaciji v Gazi in predvsem ceni, ki jo mora pri tem nositi pretežno naborniška izraelska vojska. Zaradi tega se je po oktobru 2023 izselilo skoraj 5 % izraelske populacije, kar je katastrofalna številka. Še posebej, če upoštevamo, da to verjetno niso bili ravno najbolj revni in najmanj izobraženi ljudje. Odšli so tisti, ki imajo priložnost uspeti v tujini. Ne gre samo za odpor proti vojni in korumpiranemu režimu. Izrael plačuje ceno svojih vojaških akcij z resno gospodarsko krizo. Posamezni sektorji, kot sta promet in turizem, so praktično na tleh, Izrael je postal tvegana točka za investicije kapitala.

Podobno kot pri Iranu, vendar v neprimerno večji meri, je tudi v Izraelu prisoten močan dejavnik tveganja – voda. Vendar še v večji meri kot v Iranu. Podobno kot v zalivskih državah Izrael 80 % vode dobi iz obratov za razsoljevanje morske vode, ki jih poganja manj kot deset termoelektrarn. Ves sistem, obrati za razsoljevanje in TE, predstavlja izjemno ranljiv podsistem izraelskega gospodarstva in družbe. Potencialen napadalec, ki razpolaga z natančnim balističnim orožjem, ne rabi ravno atomske bombe, da nevtralizira državo. Brez vode se namreč življenje ustavi.

Če v konfliktu Izrael zmaga, se pot proti Eretz Israel na široko odpre, Netanyahu postane narodni heroj in geopolitični genij, tisto zoprno malenkost glede korupcije pa bi prikladno potisnili v kot. V celem območju Bližnjega vzhoda ne bi bilo več nikogar, ki bi se lahko zoperstavil Izraelu. Zalivske kraljevske družine itak bolj skrbi lasten položaj kot tako abstraktne ideje, kot sta arabska enotnost ali združitev, od katerih ne bi imele nič otipljivega, da ne rečem, da bi jih naravnost ogrožale. Ravno zato jih Zahod brezrezervno podpira – demokracija gor ali dol. Egipt, nekoč nosilec ideje arabske enotnosti, je sedaj enostavno prešibek, prenaseljen in preveč gospodarsko ranljiv, ostane samo še Turčija. Ampak to se da urediti. Ne bo vedno lahko Rusija kot kakšen deus ex machina reševala preveč trmastega in neubogljivega sultana Erdogana. Zakaj pa obstaja Mosad?

Ko smo že pri Mosadu. Ste opazili, da je Izrael sistematično likvidiral vse zmerne in k pogajanjem nagnjene politike, od Hassana Nasrallaha v Libanonu, Ismaila Hanije iz Gaze do ajatole Hameneja v Iranu? Da Hamasovih pogajalcev, ki jih je likvidiral med pogajanji v UAE, niti ne omenjamo. Na kaj to kaže? Da se eliminira vsaka pot, ki bi omogočala “preuranjeno” mirno rešitev konflikta. Mirno reševanje predpostavlja kompromis. Kompromis pa pomeni, da Izrael ne bi dosegel vsega tega, kar je upal doseči z grobo vojaško silo. Izrael verjame, da ima odločilno prednost v izjemno ugodnem zgodovinskem trenutku, ko je sovražnik oslabljen in ima na svoji strani najbolj proizraelskega predsednika Amerike v svoji zgodovini. Zaveda se tudi, da bo Iran, če ga dokončno ne potolče, vstal iz pepela z vsem razumljivim maščevanjem vred.

Kaj pa, če zmaga Iran? Potem pa lahko situacija za Izrael postane eksistenčno nevarna.

Ne samo zaradi ogromne direktne vojne škode, ki jo je prizadel Iran z nepričakovano obsežnim in natančnim bombardiranjem, temveč tudi zaradi posledične gospodarske depresije in poslabšanega geopolitičnega položaja. Izraelska pozicija v svetu se je radikalno poslabšala. Če bo zmagal, bo svet, hočeš nočeš, to moral požreti. Če izgubi, bo postal parija svetovne politike. Vsa slaba vest sveta zaradi holokavsta bo izginila. Če še ni.

Da o posledicah zaostrenega notranjepolitičnega položaja niti ne govorimo. Netanyahujeva usoda je tu še najmanj pomembna. Je pa pomembna usoda projekta Eretz Israel. Vprašanje je, kdaj bo spet nastopil ugoden zgodovinski trenutek in tako “ustrežljiv” predsednik ameriškega Golema, ki bi to omogočil.

Največja nevarnost pa sledi v primeru nuklearne eskalacije. Izrael je gosto prenaseljena država z večino prebivalstva, koncentriranega ob obali, ob Tel Avivu in Haifi. Gre za izjemno občutljivo situacijo, kot nalašč za napad z atomsko bombo. Nekaj termonuklearnih bomb (na prste ene roke) in v Izraelu še kuščarji ne bodo več živeli.

Amerika

Amerika je že desetletja v vsem vidnem gospodarskem in geopolitičnem zatonu. Z nezadržno financializacijo vsega ob hkratni globalizaciji je uničila oziroma vsaj zelo oslabila svojo industrijsko bazo. Brez nje pa ni vojaške moči, ki je temelj geopolitične prevlade v svetu. Dokler je imela s svojimi zavezniki vred praktičen monopol nad visoko tehnologijo, je to še šlo; ko pa je kot feniks iz pepela vstala Kitajska, se je zgodba globalne hegemonije končala. Ne gre samo za primat v svetu, gre za to, kaj ta sprememba pomeni. Brez gospodarske in vojaške premoči pade vloga dolarja, kure, ki nese zlata jajca in Ameriki omogoča, da živi prek svojih možnosti. Če pade dolar kot svetovna valuta, se ameriški standard sesuje kot hiša iz kart. Ta možnost je tako katastrofalna za ameriško družbo, da jo bo poskušala preprečiti za vsako ceno. Najprej pomeni to zadržati vlogo petrodolarja, ureditve, ki je narekovala, da se nafta plačuje v dolarjih in s tem vzdržuje povpraševanje po dolarju. Da bi to lahko vzdrževala, mora Amerika vzdrževati kontrolo nad ključnimi ponudniki nafte oziroma ogljikovodikov. V tej luči je treba gledati podreditev Venezuele in vsaj deloma (poleg izraelskega lobiranja) razloge za konflikt z Iranom. Če bi Amerika poleg lastne proizvodnje, ki je s hidravličnim lomljenjem (fracking) postala največja na svetu, obvladovala še velik del proizvajalk Latinske Amerike (Venezuelo, Gvajano, Argentino; z Brazilijo zna biti malo težje) in proizvajalk v Zalivu, z Iranom vred, bi s tem lahko postavljala pogoje dobave Kitajski in posredno regulirala ceno ruske nafte. Šlo bi za zelo močno protiutež kitajski industrijski prevladi in monopolu nad redkimi zemljami. Če bi Kitajska grozila z restrikcijo redkih zemelj, bi Amerika lahko zaprla naftno pipo.

In če operacija proti Iranu ne uspe? Potem zgornji scenarij zaradi ogromnega iranskega naftnega in plinskega potenciala pade. In zaradi iranske kontrole nad Hormuško ožino, ki hkrati pomeni kontrolo nad 20 % svetovne proizvodnje nafte. Kitajske Amerika ne bi mogla več z ničimer stisniti. In da je stvar še hujša – prodaja nafte v renminbijih bi pomenila konec petrodolarja in s tem ameriške finančne in dolarske hegemonije sveta. Pomenila bi tudi jasen signal tretjemu svetu, da obstaja alternativa, kar bi Untergang Amerike ob nakopičenih in hitro rastočih notranjih problemih samo še pospešilo.

Vložek v tej igri, ki jo je Amerika lahkomiselno začela, ne da bi dobro premislila, kako jo bo končala, je velikanski. Eksistenčen.

Iz zgornje razlage je očitno, da v igri niso samo interesi Amerike, Izraela in Irana. Gre za globalni konflikt, v katerega so vpleteni interesi skoraj celega sveta, najbolj Azije in predvsem obeh preostalih velesil: Kitajske in Rusije. Kitajski grozi, da v tem scenariju izgubi ključnega dobavitelja energije, skoraj 100-milijonski trg in za kakih 400 milijard USD naložb, da izgube strateškega položaja v Zalivu, ki ga je potrpežljivo razvijala skozi desetletja, niti ne omenjamo.

Rusija s propadom Irana izgubi zaveznika in tampon do srednjeazijskih držav, ki jim grozi pospešen ameriški vpliv. S tem pa grožnja “mehkemu trebuhu” Rusije, ki ima približno 25 milijonov muslimanskega prebivalstva, da milijonov srednjeazijskih “gastarbajterjev” niti ne omenjamo. Ekonomska omejitev prihodkov ruskega proračuna prek možnosti ameriške manipulacije cen energije direktno omejuje gospodarski potencial Rusije in možnost vzdrževanja njene drage vojaške strukture. S tem pa posredno vpliva tudi na izid vojne v Ukrajini. Mogoče bolj kot z dobavo orožja Ukrajini in posredovanjem obveščevalnih podatkov.

Pa s tem možnih vplivov niti od daleč nismo izčrpali. Kaj nadzor nad Zalivom pomeni za Japonsko, Indijo, Južno Korejo, Tajvan, EU, zalivske države …? Obseg tega prispevka je premajhen za tako obširno analizo.

Ne glede na to pa se lahko lotimo ključnega vprašanja. Kako daleč so vpletene sile pripravljene iti v zaščiti svojih interesov? Glede na to, da gre pri tem za eksistenčen problem vsake od direktno vpletenih sil in glede na to, kar smo videli doslej, verjetno zelo daleč.

Lahko to pomeni jedrsko vojno? Bi se v tem primeru vpletli Rusija in Kitajska? Polkovnik Lawrence Wilkerson, bivši šef štaba Colina Powella za časa njegovega službovanja kot Secretary of State, je v pogovoru z norveškim profesorjem Glennom Diesenom omenil oceno Teda Postola, profesorja emeritusa z MIT-a in enega najvidnejših oseb v razvoju balističnih sistemov v ZDA. Njegova ocena verjetnosti jedrskega spopada je 75 % do 80 %. Z besedami: petinsedemdeset do osemdeset odstotkov! Ocena, ki vzame sapo.

________

Oče in mama sta ravnokar po maši prišla na velikonočni zajtrk. Lepo je videti družino, zbrano ob polni mizi, ob pirhih, ki so jih žene pripravljale prejšnji dan, ob potici in šunki. Ob prazniku, ki že tisočletja naznanja upanje in tolažbo za vse zemeljske tegobe.

“Veselite se,” je rekel Kristus. Pravzaprav bi morali biti pravi kristjani veseli ljudje. Ljudje, ki se ne bojijo.

Mimogrede mama omeni, da se ne spomni, kdaj je v zadnjih letih videla toliko ljudi pri maši. “Kaj jih je prignalo, po kaj so le prišli?”

Namesto odgovora so mi ušle misli k verzom iz Pie Jesu, k tej mojstrovini Andrewa Lloyda Webbra. Angelski glas Sarah Brightman in Paula Miles-Kingstona me je ob tem, ko sem pisal ta prispevek, ganil do solz.

Pie Jesu, pie Jesu — Dobri Jezus,

Qui tollis peccata mundi — ki odpuščaš grehe sveta,

Dona eis requiem — podari nam mir,

Sempiternam — za vedno.