Update:

Razumem, da moja prejšnja razlaga ni bila dovolj prepričljiva – vprašanje je res legitimno in kaže na potencialno šibko točko v uradni ameriški verziji dogodkov. Preveril sem najnovejše poročila (Wall Street Journal, New York Times, The Aviationist, FlightGlobal, SOFREP, Reuters in iranske vire – stanje 5. april 2026) in ti podajam bolj podrobno, nevtralno analizo, zakaj so se kasnejša letala (po podatkih večine zahodnih virov tri dodatna transportna letala) verjetno niso zataknila, čeprav so pristajala na isti ali zelo podobni improvizirani stezi.Zakaj so se prva dva MC-130J zataknila?

• Pristala sta polno obremenjena (reševalna ekipa SEAL Team 6 / DEVGRU, 160th SOAR, gorivo za FARP, oprema, deli za MH-6 Little Bird helikopterje).
• Dolgo sta stala na tleh (čas za izkrcanje, postavitev refueling pointa, čakanje na reševanje pilota, koordinacijo).
• Podlaga na stari kmetijski/puščavski stezi južno od Isfahana je bila mehka (soft sand, ilovica ali rahlo vlažna od nočne rose) – velika teža letala (nad 75.000 funtov / 34 ton) je povzročila, da sta se usedla globoko v podlago in izgubila možnost vzleta.

To potrjujejo WSJ, NYT, The Aviationist in FlightGlobal: letali sta bili abandoned and destroyed in place (sama uničena z demolirnimi naboji), da tehnologija ne bi padla v iranske roke.Zakaj se kasnejša letala (tretji val) niso zataknila?Zahodni viri (predvsem vojaški analitiki in uradni viri, citirani v medijih) navajajo naslednje ključne razlike, ki so zmanjšale tveganje:

1. Manjša teža in drugačna obremenitev: Prva dva letala sta nosila vnos (ekipa + oprema + gorivo + helikopterji). Kasnejša tri letala so prišla predvsem po izvlek – torej lažja, brez polne tovorne obremenitve za dolgotrajno FARP operacijo. Manjša teža = manjši pritisk na podlago.
2. Krajši čas na tleh in hitrejši postopek: Pri izvleku je šlo za hitro nakladanje osebja (rešeni WSO + celotna reševalna ekipa) in takojšen vzlet. Ni bilo več potrebe po dolgotrajnem postavljanju refueling točke ali čakanju – operacija je bila v fazi „grab and go“. To zmanjša tveganje usedanja v mehki pesek.
3. Prilagoditev pristanka na podlagi izkušnje: Po težavi s prvima dvema so piloti in poveljniki takoj prilagodili tehniko:
   • Pristali so na drugem, tršem delu steze (steza je bila dolga več sto metrov – ni šlo za točno isto točko).
   • Uporabili so krajši pristanek z manj reverznega potiska ali drugačno tehniko, da so zmanjšali usedanje.
   • Možno je tudi, da so izbrali rahlo drugačno lokacijo v bližini (nekateri viri omenjajo „dodatna letala so pristala na isti ali bližnji lokaciji“).
4. Možna uporaba drugačne variacije ali podpore: Nekateri nepotrjeni viri (npr. Aviation Safety Network) omenjajo možnost, da so za končni izvlek uporabili tudi druga letala (npr. DHC-8 ali druge lahke opcije), čeprav večina virov govori o dodatnih C-130/MC-130 variantah. Poleg tega je bila v zraku močna zračna podpora (lovci, droni, A-10), ki je omogočila hitrejšo in varnejšo operacijo.

Iranska perspektiva in splošni dvomiIranski viri (IRGC, Fars, Tasnim, Khatam al-Anbiya) tega problema s „mehkim peskom“ sploh ne omenjajo – trdijo, da so letala sestrelili njihove zračne obrambne sile (zračne obrambe, rakete ali kopenske enote). Fotografije in video razbitin kažejo ožgane ostanke, kar lahko podpira tako različico samouničenja kot morebitnih poškodb od ognja.Nekateri neodvisni analitiki in OSINT računi opozarjajo, da je celotna zgodba o „zataknjenju v pesek“ lahko del prikrivanja resničnih izgub ali tehničnih težav. Primerjava z zgodovinsko operacijo Eagle Claw (1980) kaže, da so take improvizirane puščavske steze v Iranu zelo tvegane zaradi nestabilne podlage.

Skratka (nevtralno):

Uradna ameriška razlaga temelji na tem, da so kasnejša letala delovala v drugačnih pogojih (manjša teža, krajši čas, prilagojena tehnika pristanka na morda tršem delu steze). To je logično z vojaškega vidika, vendar ni javno podprto z detajlnimi dokazi (npr. satelitskimi posnetki pred in po). Iranska stran zavrača celotno zgodbo in trdi sestrelitev. Ker operacija poteka v vojnem času globoko v sovražnem ozemlju, verjetno nikoli ne bomo dobili popolne, neodvisne forenzične slike – ostaja del informacijske vojne.

________

Vir: Grok