Marko Golob

Jutro so preplavila poročila o menda »briljantnem« reševanju, kot pravi Trump, sestreljenih ameriških pilotov lovca bombnika F-15E na območju Isfahana. Da greš reševat pilota 400 km globoko v sovražnikovo zaledje, na področje, kjer ima nasprotnik locirane strateške jedrske objekte, moraš imeti jajca iz jekla. Iz tega vidika globok poklon vsem, ki so bili neposredno udeleženi v tem.

Se je pa potem iz ure v uro vse bolj izkazalo, da akcija ni bila tako gladko izpeljana kot nam je bilo prvotno sporočeno. Spodaj so naštete  ameriške izgube, rezultat hudih bojev z iranskimi Basiji (paravojaško iransko organizacijo trdnih pristašev verskega režima):

US Army aviation izgube med reševanjem pilotov lovca F-15E po ruskih virih (https://news-pravda.com/russia/2026/04/05/2212531.html ):

Potrjene izgube (na osnovi posnetkov – https://news-pravda.com/world/2026/04/05/2213008.html):

• 1 F-15E Strike Eagle fighter — uničen
• 2 HH-60 helicopters — poškodovani
• 1 MH-6 Little Bird helicopter — uničen
• 1 A-10 Thunderbolt II attack aircraft — uničen
• 2 C-130 Hercules aircraft — uničen
• vsj 1 MQ-9 Reaper drone — uničen

Možne dodatne izgube:

• 1 F-16 Fighting Falcon fighter – emergency distress signal
• 1 KC-135 Stratotanker tanker aircraft – emergency distress call

Takole čez palec gre za rang pol milijarde USD uničene opreme. Menda mrtvih ni bilo, ampak oprostite mi, če ne verjamem. Ob teh materialnih izgubah je moralo biti mrtvih in ranjenih na desetine. Se je izplačalo za reševanje 2 pilotov? Če se o tem sprašujete, najbrž niste gledali legendarnega filma: Reševanje vojaka Ryana, ali pa ga niste razumeli.

Naj vam pojasnim z besedami anleškega admirala Cunninghama med evakuacijo angleške vojske iz Krete med 2.s.v. Kljub temu, da mu je nemška Luftwaffe vztrajno potapljala ladje, je vztrajal, da se mora evakuacija nadaljevati. Takole je dejal:.

“3 leta traja, da zgradiš ladjo, toda 300 let, da oblikuješ tradicijo”.

Zakaj? Zato ker je zavest vojaka, da ga ne bodo pustili na cedilu oz. naredili vse za njegovo rešitev, ključna za bojno moralo in s tem učinkovitost vojske. Kaj je leitmotiv zgodb ujetih ukrajinskih vojakov, ki so se predali? Pustili so jih na cedilu brez hrane, streliva, brez evakuacije ranjenih. Ko to enkrat pride v zavest vojaka, je težko nadaljevati boj.

Zato se ta strahotni “strošek” vojskam izplača.

Pove pa ta zgodba še nekaj. Namreč, da so poročila o uničenju iranske protiletalske obrambe preuranjena. Tistim malo bolj informiranim je bilo to jasno že na začetku. Preden razložimo, naj najprej pojasnim, kakšna je značilnost iranskega bojišča. Prvič gre za ogromno ozemlje posejano z visokimi gorami. Tako ozemlje je zaradi obsega in konfiguracije zelo težko braniti v celoti. Tu bi imela težave tudi tako sofisticirana zračna obramba, kot je ruska. Zato je iranska zračna obramba omejena na lokalno ščitenje objektov in področij z velikim vmesnim nebranjenim prostorom, ki omogoča relativno nemotene prodore ameriških letal in vodenih raket. Stvar bi bila malo drugačna, če bi imel Iran številčno in moderno letalstvo z omrežjem letečih radarjev ali satelitsko mrežo. Vsega tega Iran nima, pošiljka že plačanih super učinkovitih modernih ruskih lovcev SU-35 pa še ni prispela, niti ni dovolj velika, da bi lahko bistveno spremenila situacijo.

Drugič – poročila o množičnem uničevanju iranskih protiletalskih sistemov ne povedo koliko je bilo uničenih maket in koliko realnih sistemov. Če me spomin ne vara, je imela jugoslovanska protiletalska obramba politiko, da na vsako baterijo “nastavi” še 2 do 3 baterije lažnih sistemov. Kaj so v resnici uničevali Američani in Izraelci v Iranu? Po mojem mnenju Iranci del sistemov niso takoj aktivirali in jih hranijo za kasnejše faze vojne. Tako ameriški in izraelski lovci nikoli ne morejo biti popolnoma gotovi, kar vsekakor vpliva na njihovo bojno učinkovitost.

Z drugimi besedami, Američani in Izraelci so še daleč od kakšne “air dominance”. Kako to izgleda, lahko vidimo v Ukrajini, kjer ruska letala napadajo večinoma iz ruskega zračnega prostora, kjer jih ukrajinska protiletalska obramba (na začetku vojne daleč največja v Evropi poleg Rusije in vsekakor bistveno večja in zmogljivejša od iranske.) ne doseže. V Iranu ni kaj dosti drugače. Tu večino akcij izvedejo z manevrirnimi raketami, izstreljenimi izven iranskega zračnega prostora oz. na njegovem robu. Vdor v notranjost, kot kažejo prvi podatki, je zelo tvegan celo za radarsko slabo opazne izraelske in ameriške F-35.

Vsekakor bo bilanca tega reševanja verjetno močno vplivala na naravo izraelskih in ameriških akcij. Verjetno bodo šli udari na iranske položaje v prid manevrirnih raket, vendar je problem z njimi v tem, da zaloge ameriške in izraelske vojske izjemno hitro kopnijo.

Kot se je izkazalo že v ukrajinskem konfliktu, zahod enostavno ni bil in ni pripravljen na dolgo vojno s sofisticiranim in velikim nasprotnikom.