Goldman Sachs v poročilu „Are We Running Out of Oil?“ analizira, ali bo zaradi največjega naftnega šoka v zgodovini (zmanjšanje izvoza iz Perzijskega zaliva za ~16–17 mb/d zaradi blokade Hormuškega preliva) prišlo do resnih pomanjkanj nafte in rafiniranih produktov v bližnji prihodnosti. Analiza je usmerjena v državno- in produktno-specifične trge, pri čemer se osredotoča na Azijo kot najranljivejšo regijo (predstavlja tretjino globalne povpraševanja po rafiniranih naftnih produktih), saj se zadnji tankerji iz predvojnega obdobja izpraznijo aprila 2026.

Poročilo opozarja na kritično nizke zaloge petrokemičnih surovin (nafta in LPG), možne prenose fizičnih manjkov med proizvodi v več azijskih državah ter potencialno destrukcijo povpraševanja in padec cen, če se blokada podaljša.

Uporablja tri pristope: (1) hipotetični šok brez izvoza iz zaliva, (2) prilagoditve uvoza/izvoza ter (3) uporabo domačih zalog. Sklep je jasen – fizični „air bubble“ se premika proti Aziji in Evropi, kar bo vodilo v pomanjkanje določenih produktov in morebitno recesijsko destrukcijo povpraševanja, če se Hormuz ne odpre.

Prvi graf (toplotna karta odstotnega zmanjšanja oskrbe pred prilagoditvami) kaže, da bi popolna zaustavitev izvoza iz Perzijskega zaliva Azijo (zlasti Južno Korejo, Singapur, Indijo in Japonsko) prizadela z 40–78-odstotnim povprečnim upadom lokalne oskrbe, pri čemer sta bencin in dizel najbolj ranljiva.

Drugi graf (toplotna karta po prilagoditvah uvoza/izvoza + dnevi zalog) dokazuje, da preusmeritve in domače zaloge (povprečno 37–76 dni) omilijo udarec pri bencinu in dizlu, a tveganje pomanjkanja bencina, dizla in kerozina v Aziji ostaja ekstremno visoko. 

Tretji graf (sprememba neto uvoza Azije-Pacifika glede na povprečje 2025) jasno kaže, da se je neto uvoz nafte in rafiniranih produktov v Aziji v zadnjih tednih marca 2026 strmo zmanjšal za več kot 10 mb/d, kar je skoraj v celoti posledica izpada uvoza iz Perzijskega zaliva. 

Četrti graf (tokovi iz Perzijskega zaliva v Azijo + trajanje poti tankerjev) ilustrira, da je konec marca 2026 predstavljal prelomnico: izvoz in uvoz sta padla skoraj na nič, medtem ko trajanje poti tankerjev iz zaliva v ZDA dosega 42 dni, kar potrjuje, da se fizični „bubble“ premika proti Zahodu in da bo povpraševanje v Aziji kmalu uničeno. 

Dokument tako opozarja, da smo v fazi, ko se fizična oskrba izčrpava hitreje od pričakovanj trga, kar lahko v naslednjih mesecih prinese večje cenovne in makroekonomske šoke, če se geopolitična situacija ne izboljša. Goldman poziva k spremljanju zalog in produktno-specifičnih tesnosti, saj bo vsak dodatni teden blokade dramatično poslabšal položaj.