Reuters je objavil zelo dobro analizo o relativni energetski (ne)odvisnosti Kitajske od dogajanja v Hormuški ožini. In ta analiza kaže nasprotno od tega, kar so pričakovali v Washingtonu, ko so se lotili napada na Iran – namreč, da bodo s strmoglavljenjem režima v Iranu energetsko zadavili Kitajsko.

Ožina Hormuz je daleč najpomembnejša transportna pot za nafto za azijske države. V prvem četrtletju leta 2025 je skozi to ožino največ nafte uvozila Kitajska (5,4 milijona sodov na dan), sledile so Indija (2,1 mb/d), Južna Koreja (1,7 mb/d) in Japonska (1,6 mb/d). Kljub tej veliki odvisnosti od nafte iz Perzijskega zaliva analitiki ocenjujejo, da je prav Kitajska med državami, ki bi relativno dobro prenesle morebitno zaprtje ožine.

Kitajska vlada poudarja koncept »energetske sklede riža«, kar pomeni, da država želi zagotoviti lastno energetsko varnost. Čeprav je Kitajska neuradno omejila izvoz goriv, da bi ohranila zaloge, je zaradi dolgoročnih politik energetske diverzifikacije manj ranljiva za šoke na energetskih trgih kot številne druge azijske države.

Pomemben dejavnik je izjemno hitro širjenje električnih vozil. Kitajska ima danes približno toliko električnih vozil kot preostali svet skupaj. Vlada je leta 2020 načrtovala, da bodo električna vozila leta 2025 predstavljala 20 % novih prodaj, vendar je delež že leta 2024 presegel 50 %. Zaradi tega je poraba nafte dosegla vrh in začela stagnirati.

Elektrifikacija prometa pomeni tudi občutno zmanjšanje potrebe po uvozu nafte. Po ocenah raziskovalnega centra CREA je količina nafte, ki jo nadomeščajo električna vozila, že primerljiva z obsegom kitajskega uvoza iz Savdske Arabije ali Iraka. To kaže, da lahko tehnološke spremembe neposredno zmanjšujejo geopolitično odvisnost od fosilnih goriv.

Kitajsko dodatno ščiti struktura njenega elektroenergetskega sistema. Električno omrežje temelji predvsem na domačem premogu ter hitro rastočih obnovljivih virih, kot sta sončna in vetrna energija. Zaradi velike rasti teh virov skoraj vsa nova potreba po elektriki nastaja iz obnovljivih virov, kar zmanjšuje potrebo po uvozu premoga in utekočinjenega zemeljskega plina.

Kitajska ima tudi razpršene dobavne vire nafte in velike strateške rezerve. Noben posamezen dobavitelj ne predstavlja več kot približno 20 % uvoza, saj država nafto kupuje iz Rusije, Savdske Arabije, Iraka, Omanа, ZAE in drugih držav. Poleg tega ima v skladiščih velike strateške zaloge nafte, ki bi lahko po nekaterih ocenah nadomestile uvoz skozi Hormuško ožino za približno sedem mesecev.

Poleg tega Kitajska povečuje domačo proizvodnjo energije in razvija kopenske plinovode iz Rusije, Srednje Azije in Mjanmara, kar zmanjšuje odvisnost od pomorskih transportnih poti. Analitiki zato menijo, da bo kitajsko povpraševanje po nafti kmalu doseglo vrh in začelo upadati, kar pomeni, da bo dolgoročno energetska varnost države še večja, tudi ob morebitnih motnjah v svetovni trgovini z nafto.

Pri tem je treba imeti v vidu, da Hormuška ožina ni zaprta za prehod tankerjev z nafto za Kitajsko, tako da bo “šok” za Kitajsko bistveno manjši kot za Japonsko ali Južno Korejo, ki nimata posebnih aranžmajev z Iranom glede prehoda Hormuške ožine. Toda tudi če bi – hipotetično – Američani zasegli Hormuz in omejili prehod iranske in arabske nafte za Kitajsko, ta analiza kaže, da bi Kitajska ta šok lahko prebavila brez večjih negativnih posledic. Kitajske oblasti pač – tudi na energetskem področju – razmišljajo strateško in so diferencirale tako energetske vire kot nabavne vire teh energentov.

________

Opomba: Vir slik je Reuters