Dober zapis spodaj. Čeprav jaz ne bi stavil na to, da je Neyanyahu že poražen in da ne bo še naprej napadal Irana, bombardiral iranskih šil in bolnišnic in pobijal iranskih otrok in da ne bo v končni insstanci uporabil jedrske opcije. Zloba in sprevrženost v tem človeku in njegovi naciji ne omogoča opcije miroljubnega sožitja s sosedi. Zahteva izraelsko nadrejenost. Ker so Izraelci po njihovem prepričanju nadrasa. Vsi ostali so goyim.

Netanyahu only made things worse and is leaving defeated.

“Netanyahu: Iran Still a Threat to Israel, ‘But No Longer an Existential One’.”

Netanyahu said that Iran can still threaten Israel, but “can no longer threaten our existence.”

But there is nothing more defeatist than this. It is 100% defeatist rhetoric!

Netanyahu has always made the three objectives of the war clear:

1. Regime change
2. Limiting missile capabilities
3. Dismantling the nuclear program

He has achieved none of these objectives, but he has saddled Israel with $60-80 billion in losses from this war.

And here’s why I say that:

Each day of operations m, including interceptors and material damage, costs between $1.5–2 billion, based on the spending during the 12-day war. The damages are still being calculated, and there are reports of thousands of compensation claims for direct damage caused by Iranian missiles.

The economic loss is estimated by the Israeli Ministry of Finance at $3 billion per week.

Netanyahu’s megalomania has created more problems than solutions.

If the Iranians hadn’t built a nuclear weapon before, now they have every reason to do so.

Reuters je objavil zelo dobro analizo o relativni energetski (ne)odvisnosti Kitajske od dogajanja v Hormuški ožini. In ta analiza kaže nasprotno od tega, kar so pričakovali v Washingtonu, ko so se lotili napada na Iran – namreč, da bodo s strmoglavljenjem režima v Iranu energetsko zadavili Kitajsko.

Ožina Hormuz je daleč najpomembnejša transportna pot za nafto za azijske države. V prvem četrtletju leta 2025 je skozi to ožino največ nafte uvozila Kitajska (5,4 milijona sodov na dan), sledile so Indija (2,1 mb/d), Južna Koreja (1,7 mb/d) in Japonska (1,6 mb/d). Kljub tej veliki odvisnosti od nafte iz Perzijskega zaliva analitiki ocenjujejo, da je prav Kitajska med državami, ki bi relativno dobro prenesle morebitno zaprtje ožine.

Kitajska vlada poudarja koncept »energetske sklede riža«, kar pomeni, da država želi zagotoviti lastno energetsko varnost. Čeprav je Kitajska neuradno omejila izvoz goriv, da bi ohranila zaloge, je zaradi dolgoročnih politik energetske diverzifikacije manj ranljiva za šoke na energetskih trgih kot številne druge azijske države.

Pomemben dejavnik je izjemno hitro širjenje električnih vozil. Kitajska ima danes približno toliko električnih vozil kot preostali svet skupaj. Vlada je leta 2020 načrtovala, da bodo električna vozila leta 2025 predstavljala 20 % novih prodaj, vendar je delež že leta 2024 presegel 50 %. Zaradi tega je poraba nafte dosegla vrh in začela stagnirati.

Nadaljujte z branjem→