Iran se na ameriško bombardiranje ni odzval z raketami, temveč z uporabo strategije teorije iger. Po tej interpretaciji bi lahko s tem sprožil enega najresnejših izzivov ameriškemu dolarju v zadnjih 52 letih. V središču dogajanja je Hormuška ožina, skozi katero poteka približno 20 % svetovnega toka nafte. Po zaprtju ožine je 7 največjih zavarovalnih klubov umaknilo kritje za tankerje, velik del trgovske plovbe pa je obstal. Iran je včeraj ponudil strateško rešitev: tankerjem bi dovolil ponovno plovbo skozi ožino, vendar pod pogojem, da je nafta fakturirana v kitajskih juanih in ne v ameriških dolarjih. Ta poteza se lahko razume kot finančni izziv dolarju in petrodolarskemu sistemu.

Petrodolarski sistem ima korenine v dogovoru iz leta 1974 med ZDA in Savdsko Arabijo, ko je bilo dogovorjeno, da bo savdska nafta fakturirana v ameriških dolarjih v zameno za ameriška varnostna jamstva. Ker je večina svetovne nafte fakturirana v dolarjih, morajo države, ki uvažajo nafto, najprej kupiti dolarje, kar ustvarja globalno povpraševanje po ameriški valuti. To ZDA omogoča cenejše zadolževanje, financiranje proračunskih primanjkljajev in učinkovito uporabo finančnih sankcij.

Po ameriškem napadu na Iranu in po iranskem zaprtju Hormuške ožine, se je geopolitična situacija v temelju sremenila. To geopolitično situacijo lahko analiziramo skozi prizmo teorije iger, v kateri sodelujejo štirje ključni akterji: Iran, Kitajska, Združene države in države uvoznice nafte. Iran nadzoruje strateško Hormuško ožino, Kitajska ima svojo valuto juan in plačilni sistem CIPS, ZDA nadzorujejo globalni dolarski finančni sistem, države uvoznice nafte pa nujno potrebujejo stabilno oskrbo z energijo. Vsak od teh akterjev ima svojo »dominantno strategijo«, ki temelji na lastnih interesih. Ko se ti interesi združijo, bi po logiki teorije iger vodili do enega najbolj verjetnega izida.

Za Iran je ključna odločitev, ali ožino zapreti ali odpreti. Če bi jo držal popolnoma zaprto, bi sicer povzročil rast cen nafte, vendar bi hkrati izgubil lastne izvozne prihodke. Če bi jo odprl za trgovanje v dolarjih, bi izgubil politični in ekonomski vzvod. Zato je zanj najbolj ugodna možnost trgovanje v juanih, saj lahko še naprej prodaja nafto, hkrati pa oslabi vlogo dolarja v svetovni trgovini.

Nadaljujte z branjem→

Zmagali smo. Čao. Zdaj pa se vi ukvarjajte naprej s tem.

Vprašanje ni, kdo bo prvi pomežiknil, niti to, ali bo Trump prvi pomežiknil (saj je že, najmanj desetkrat), pač pa: Kdaj bo Trump ZARES pomežiknil. Zaenkrat Trump sprašuje, kaj Iran zahteva v zameno za premirje in odprtje Hormuza. Toda ko bo bolečina zaradi dviga cen nafte in zloma finančnega trga dovolj porasla, in ko bo moral izbirati med odpravo sankcij za Iran in umikom ZDA iz Bližnjega vzhoda na eni in ameriško brezpogojno zaščito Izraela na drugi strani, bo ZARES pomežiknil.

Kako se bo odločil? Odvisno od njegove tolerance do bolečine, toda vsak ima omejen prag tolerance bolečine.

Alternativi sta zgolj dve:

• Prvič, ameriška zasedba iranske obale ob Hormuški ožini. Toda problem je logistika, saj se ameriške vojaške ladje ne upajo niti približati Hormuzu. Edina ameriška letalonosilka je pobegnila na razdaljo 700 kilometov v Indijski ocean. Tudi če bi, to pomeni mesece vojne v ožini, iransko uničenje celotne naftne in plinske industrije v Zalivu. Tudi če se Hormuz po nekaj mesecih odpre, ne bo ničesar za izvažati še nekaj let. Torej strateški in operativni No go.
• Drugič, ameriška kopenska invazija na Iran. Nočna mora, logistično in strateško. En milijon ameriških vojakov, 10 let vojskovanja brez pravega rezultata. Kombinacija Vietnama in obeh naftnih šokov (1973, 1979) – visoka inflacija in stagflacija, politična turbulenca v ZDA. Strateški No go.

Seveda pa, kljub temu, da gre v obeh alternativah za strateški No go, to še ne pomeni, da se Trump ne bo odločil za eno izmed variant. Tako, kot se je odločil za napad na Iran. Norcev ne smeš nikoli podcenjevati v njihovi norosti.

Toda če je ostalo kaj racionalnosti v Washingtonu, bo ekonomska in posledično politična bolečina okrog Trumpa prej(kot slej ) Trumpa prisilila v tehtanje med strateškim porazom in popustitvijo Iranu na eni ter ameriško brezpogojno zaščito Izraela na drugi strani. Požreti ponos ob strateškem porazu se nenadoma lahko zdi bolj sprejemljiva opcija od uničenja ameriške finančne industrije in Izraela (kar je močno korelirano).

Javier Blas, Bloomberg:

Despite President Donald Trump’s blustering that America benefits when oil prices surge, crunch time is fast approaching for both the war and the energy market. He either ends the conflict quickly, or sky-high energy costs will force him to do so. The oil market may not have the same fearsome reputation as the bond market but, trust me, it can be equally savage in twisting a politician’s arm.

This week, the White House earned some breathing space thanks to the release of emergency reserves, plus the use of pipelines bypassing the Strait of Hormuz. But the extra time is measured in days, rather than weeks. Certainly, Trump does not have months.

My working assumption is that the oil market will add $3 to $6 a barrel to the headline price for every day — every single day — that the war continues. Monday to Friday, that’s $15-$30. It’s bearable for another week, perhaps two, but any longer and the world will start to incur serious economic damage through soaring energy costs. Short of a very risky — and possibly illegal — intervention in the oil futures market, the White House doesn’t have more meaningful tools to wield to bring energy prices down.

…

If the war goes on for months, extending into April and May, the scenario would be grim. The cost of oil would reach stratospheric levels, stoking inflation. But the bigger issue would be growth. Extend the war from days and weeks into months, and economists will need to start reducing their forecasts for gross domestic product — and not in a linear fashion. Stagflation could become a real risk.

Asia’s refineries are built for Gulf crude

That’s exactly what’s disappearing from Hormuz right now

You can’t just swap in US Light Sweet.

It doesn’t run the same way.

Why there’s no easy substitute:

• Russia: Already maxed out, can’t scale further
• US Light Sweet: Wrong grade for Asian refineries
• Venezuela Heavy: Extra-heavy, rarely goes to Asia
• Canada Heavy: 96% to US, not exported to Asia

The reality is that  Asia doesn’t just need oil.

Asia needs Medium and Heavy Sour crude from the Gulf.

And right now:

• The Strait is 80% closed
• Refineries are burning
• Producers are declaring force majeure
• Tankers won’t enter the Gulf

You can’t replace it barrel for barrel because refineries are built for specific grades.

When those grades disappear, the system breaks.

Podatki o velikih odpisih v avtomobilski industriji zaradi zmanjšane prodaje in povpraševanja po električnih vozilih (EV) kažejo na obsežno korekcijo strategij velikih avtomobilskih proizvajalcev v obdobju 2025–2026. Aktualni podatki iz poročil podjetij in objav kažejo na dramatično sliko odpisov:

• Stellantis: približno 26,3 milijarde $, večinoma povezano z EV resetom, odpovedmi programov in dobavnimi verigami; to je povzročilo prvo letno izgubo podjetja v zgodovini).
• Ford: 19,5 milijarde $ v posebnih odpisih (večinoma v Q4 2025, z delom v 2026–2027; vključuje odpoved modelov kot F-150 Lightning in pivot k hibridom).
• GM: okoli 6–7,6 milijarde $ (vključno s 6 milijard $ v Q4 2025 za zmanjšanje EV investicij, dobaviteljske poravnave in prejšnji 1,6 milijardni $ odpis).
• Honda: do 15,7 milijard $ (zaradi preklica modelov, odpisa sredstev in ponovne ocene strategije; pričakovana izguba v fiskalnem letu 2025/26).
• Volkswagen (vključno s Porsche): približno 6 milijard $ (večinoma zaradi prestrukturiranja pri Porsche, vključno z 2,7 milijard $ v Q3 2025; zamude in odpovedi EV modelov v prid hibridom).
• Volvo: približno 1,2 milijarde $ (odpis povezan z EV programi in prilagoditvami strategije).
• Polestar: približno 0,7 milijarde $ (odpis zaradi zmanjšanega povpraševanja po EV).

Nadaljujte z branjem→

Pred nami je največji naftni šok v zgodovini, večji od šoka leta 1979 (merjerno z izpadom svetovne ponudbe nafte). Cene nafte, prilagojene za inflacijo pa so danes že na enaki – zelo visoki – ravni kot leta 1979. Olivier Blanchard (ex-Chief economist IMF) opozarja na to. Se kdo med politiki sploh zaveda, kaj je pred nami?

I find it hard not to have as a central scenario where oil prices will remain very high for a long time, higher than the market current prices.

I am no expert on geo-politics and defense technology, but this is what I think I have learned:

Fully protecting ships in the strait of Hormuz is basically impossible.   Not enough time to stop missiles or drones.

There is no reason, whether or not Trump declares that war is over, to think that Iran will not continue for some time to threaten to destroy the ships that try. Why should they stop?

The risk will thus remain sufficiently high that most non Iranian ships will not take the risk.

Thus, the shortfall of 20 million barrels a day is likely to last for long.

The scope for increased supply from elsewhere is very limited in the short run. Perhaps 2 million barrels at the most.

The 400 million barrels reserve release can only add 3-4 million barrels or so daily.

The short run elasticity of demand for oil is very low, at most -0.1, and probably less.

This suggests to me prices closer to 150-200 dollars per barrel (or more, but I hesitate to give higher numbers…) than to the current market price.

To repeat. I am no expert (As an economist, I have a bit more sense about the next step, namely what such a price would to the world economy). I would be more than happy to be proven wrong.

Zasluge pripišite Ursuli in njeni kliki

K temu dodajte cene nafte (in posledično motornih goriv), ki bodo ostale visoke. Kitajska in Indija sta se dogovorili z Iranom glede prostega prehoda Hormuške ožine. Vodstvo EU je v nasprotju s tem včeraj obsodilo Iran, ker se brani pred ameriško in izraelsako agresijo. Kakšno prihodnost si predstavljate za everropsko gospodarstvo po tem, ko se je EU najprej trajno odrezala od ruske nafte (in plina), nato še od arabske nafte? Vse zgolj na osnovi napačnih političnih odločitev nekih neumnih klovnov, ki po nesrečnem spletu okoliščin vodijo EU.

Fosilna goriva predstavljajo okrog 80 % primarne porabe energije v EU in EU je 57 % odvisna od porabe fosilnih goriv. Pri ključnih fosilnih energentih (nafta in plin) je uvozna odvisnost med 90 in 100 %:

Leta 260 n. št. je rimski cesar Valerijan (vladal 253–260) vodil vojsko proti perzijskemu kralju Šapurju I., ki je pred tem vdiral v rimsko Sirijo in zajel pomembna mesta (vključno z Antiohijo).

Valerijan je z vojsko okoli 60–70 tisoč mož napredoval proti Mezopotamiji in se približal mestu Edessa (današnja Şanlıurfa v Turčiji). Rimljane je močno oslabila epidemija kuge (verjetno kuga ciprijanova), kar je zmanjšalo borbeno moč legij.

Šapur I. je Rimljane oblegal pri Edessi. Valerijan je poskušal izpogajati mir (ali pa je bil zvabljen na pogajanja), vendar je bil v bitki pri Edessi (junij 260) popolnoma poražen.

Končni izid:

• Rimska vojska je bila uničena ali zajeta skoraj v celoti.
• Cesar Valerijan je bil ujet živ – postal je prvi rimski cesar v zgodovini, ki so ga ujeli v bitki in odpeljali v ujetništvo.
• Odpeljali so ga v Perzijo, kjer je umrl v ujetništvu (datum in natančen način smrti nista znana; po nekaterih krščanskih virih naj bi ga poniževali, po legendah naj bi iz njega celo ustrojili kožo za trofejo).

To je bilo eno najhujših ponižanj v rimski zgodovini in je močno oslabilo Rim v času krize tretjega stoletja. Perzijci so zmago slavili na reliefih (npr. v Naqš-e Rostamu), kjer je upodobljen Valerijan na kolenih pred Šapurjem.

Nadaljujte z branjem→