Selektivno spuščanje ladij skozi Hormuško ožino ima tri ključne vidike:

1. Gre za inovativen pristop Irana k poplačilu vojne škode v času te vojne. Način, s katerim bi se lahko strinjale tudi ZDA in zalivske države, saj je sicer Iran zahteval plačilo vojne škode neposredno od njih. Za zalivske države je to tudi neprimerno boljši “deal” kot Trumpov predlog (kolikor je verjeti medijskim zapisom, naj bi Trump od zalivskih držav zahteval plačilo 5,000 milijard $, da nadaljuje vojno z Iranom in 2,500 milijard $, da preneha z vojno).
2. Gre za potencialno zelo velike (in permanentne) fiskalne prihodke iranske države. Ob pristojbini 2 mio $ za ladjo in 120 ladij dnevno, to pomeni 280 mio $ dnevnih prilivov za Iran, na letni ravni pa 87.5 milijard $. Glede na to, da nekatere večje ladje plačujejo tudi po 4 mio $ za prehod, lahko računamo, da bo povprečna pristojbina za ladjo okrog 3 mio $. Kar pomeni 360 mio $ dnevno za iranski proračun oziroma dobrih 131 milijard $ letno.
3. Trump je s svojim napadom (in ameriškim porazom) – ob odpravi sankcij na izvoz nafte – Iranu omogočil lepe fiksne zaslužke od nafte, kar bo sčasoma kompenziralo izgube Irana zaradi 47 let ilegalnih ameriških (in evropskih) sankcij proti Iranu. Namreč, večina zgodnjih sankcij je bila unilateralna (predvsem ZDA), ne pa multilateralna prek Varnostnega sveta OZN; kasneje (od 2006) pa so nekatere sankcije dobile podporo OZN, vendar le za jedrski program.

Še to:

Ta iranska pristojbina ne bo imela bistvenga vpliva na ceno nafte. Če predpostavimo, da gre za tipično VLCC ladjo z 2 milijonoma sodčkov tovora (tipična velikost tankerjev, ki plujejo skozi Hormuško ožino) in da se strošek popolnoma prenese na ceno nafte (kar je realistično v transportnih stroških), bi pri pristojbini 2 mio $ na ladjo to pomenilo dodaten 1 $ na sodček. Pri 3 mio $ na ladjo pa dodatnih 1.5 $ na sodček.