Moje razumevanje včerajšnjega parlamentarnega volilnega rezultata je naslednje: 43 glasov za razvoj, 40 za prezdeljevanje, 5 za anticepilski šum.

Gledano iz vidika politične usmerjenosti se je na včerajšnjih volitvah zgodil masivni obrat v desno. Tak obrat sem napovedoval pred dvema mesecema in nato še enkrat pred enim mesecem. Vendar pa je v številkah ta obrat večji, kot je bilo za pričakovati glede na javnomnenjske ankete. Če je bilo na volitvah 2022 razmerje moči izrazito nagnjeno v korist strank leve sredine, podatki za leto 2026 kažejo močno okrepitev bloka desne sredine in hkratno oslabitev levega centra. Ta sprememba ni pomembna le z vidika koalicijske matematike, temveč ima tudi neposredne posledice za razvojne prioritete države, investicijsko okolje in oblikovanje javnih politik.

Politični premik

Če upoštevamo vse stranke, ki so nastopale na volitvah (in ne le tistih, ki so prestopile parlamentarni prag) in njihovo prevladujočo politično usmeritev, se je na teh volitvah blok leve sredine zmanjšal iz približno 683.000 glasov v letu 2022 (okoli 57,3 % vseh glasov) na približno 525.500 glasov v letu 2026 (okoli 47,5 %). Nasprotno se je blok desne sredine povečal iz približno 509.000 glasov (42,7 %) na približno 610.500 glasov (52,5 %). Gre za izrazit preobrat v razmerju moči med političnima blokoma, saj je leva sredina izgubila skoraj 10 odstotnih točk v volilnih glasovih, ki jih je pridobila desna sredina. Drugače rečeno – leva sredina je izgubila 130 tisoč volilcev, desna sredina pa jih je pridobila 101 tisoč (preostanek gre na račun nekoliko manjše volilne udeležbe kot v 2022).

Še bolj zgovoren je premik pri mandatih strank, ki so prestopile parlamentarni prag: leva sredina je padla iz 53 mandatov v letu 2022 na 40 mandatov v letu 2026 (-13), medtem ko je desna sredina zrasla iz 35 mandatov na 48 mandatov (+13). Ta premik potrjuje, da ne gre zgolj za marginalne spremembe, temveč za strukturni premik volilnega telesa.

Ključni dejavnik spremembe je padec podpore največji stranki leve sredine iz leta 2022, ob hkratni konsolidaciji in širitvi ponudbe na desnosredinskem polu. Daleč največ je izgubila stranka Svoboda, ki je (z upoštevanjem glasov za LMŠ in SAB v 2022) padla iz 486.300 na le še 332.800 (minus 153.400 glasov oziroma kar 12,2 % volilnega telesa). Prevzem sorodnih strank z namenom “umika iz trga” se torej Svobodi ni obrestoval.

Poleg stabilne in porasle podpore največji desnosredinski stranki je pomembno vlogo odigrala tudi širitev zavezništev in pojav novih akterjev, ki so nagovorili volivce s programi večjega gospodarskega realizma, posluha podjetnost in kritik obstoječega upravljanja države. Združevanje se je splačalo NSi, ki je s koalicijo s SLS in Fokusom pridobila 26 tisoč glasov (povečanje iz 82.000 na 108.000 glasov). Prav tako se je Janši obrestovala odcepitev Logarjevih Demokratov od SDS. SDS je že v osnovi uspelo povečati število glasov za 45.000 (+4.5 odstotnih točk volilnega telesa), hkrati pa so Demokrati v sredini nabrali še za 77.800 dodatnih glasov (6.7 % volilnega telesa).

Kljub vsem danim predvolilnim bonbončkom (božičnica, dvig minimalne plače, dvig pokojnin itd.) se to dosedanji levosredinski koaliciji ni obrestovalo. Stranki Levica se je kljub koalicijskemu nastopu s stranko Vesna skupno število glasov (za skupni nastop) zmanjšalo za 4.400. Socialni demokrati so izgubili le 1.700 glasov (in v deležu ohranili enak volilni izid). No, morda bi bil padec za stranke minule levosredinske koalicije še bistveno večji brez teh bonbončkov v zaključku mandata in brez “izraelske afere” v zadnjem tednu pred volitvami.

Implikacije za ekonomske in razvojne politike

Premik na teh volitvah pa ni le političen, ampak tudi vsebinski: nakazuje večjo odprtost dela volivcev za politike učinkovitosti, odgovornosti in bolj pragmatičnega upravljanja za razliko od politike prerazdeljevanja in gospodarstvu neprijaznih politik, ki so bile pretežni modus operandi mandata pretekle vlade. Minula vladna koalicija je bila izrazito levo-okoljsko populistična (t.i. zeleni marksizem), protirazvojna in sovražna do gospodarstva (izjema so bili le Socialni demokrati, ki so se trudili, vendarle pa bili nemočni v primežu levo-okoljsko populistične koalicije med Svobodo in Levico; in dobro je delalo ministrstvo za infrastrukturo). Jaz te volitve vidim kot reakcijo na levo-okoljsko populistično in protirazvojno naravnanost minule koalicije  Na teh volitvah so se izrazito okrepili glasovi za stranke, ki dajejo večji poudarek gospodarstvu, prijaznemu poslovnemu okolju, okoljskemu in energetskemu realizmu oziroma večji ekonomski svobodi kot prednstnemu načinu za povečanje blaginje namesto politike prerazdeljevanja in levo-okoljskega populizma.

Glede na to, da levosredinska koalicija s 40 mandati nima niti teoretičnih možnosti za sestavo vlade (lahko jih pridobi le z vključitvijo absolutno politično nesorodnih strank, kot sta stranki Demokrati in Resnica; kar ni nemogoče, vendar bi to vodilo v konfliktno in nestabilno koalicijo kratkega daha), je velika verjetnost, da bo koalicijo sestavljala SDS s politično sorodnimi strankami (NSi, Demokrati, Resnica).

Za ekonomsko politiko to pomeni okrepitev fokusa na konkurenčnost, razvoj, produktivnost, davčno politiko, učinkovitost javnega sektorja in okoljsko-energetski realizem. V okolju močnejše desne sredine je mogoče pričakovati več poudarka na investicijski privlačnosti države, podpori razvoju, podjetništvu, zmanjšanju regulacije in večji previdnosti pri obsežnih redistributivnih ukrepih. Hkrati pa to ne pomeni nujno opuščanja socialnih politik, temveč prej njihovo drugačno utemeljevanje: bolj skozi prizmo gospodarske vzdržnosti, donosnosti in strateških nacionalnih interesov.

Ta premik je posebej ob izboljšanju poslovnega okolja znižanje davkov, manj regulacije, več svobode zasebne pobude) pomemben tudi za področja, kot so infrastruktura, energetika in industrijska politika. Če je bil v prejšnjem političnem ciklu poudarek pogosto na normativnih ciljih podnebnih (kvazi zelenih) politik, je v mandatu desnosredinske vlade mogoče pričakovati odmik od teh zelenih politik. Torej zmanjšanje subvencij za obnovljive vire sonca, pohitreno odločitev za gradnjo JEK2, odločitev za gradnjo hidro elektrarn, razvodenitev politike emisijskih kuponov za industrijo.

Seveda pa premik v desno ne pomeni zgolj spremembe ekonomske oziroma razvojne naravnanosti bodoče vlade, pač pa tudi premik v desni populizem in podporo proameriškim in cionističnim politikam. To pomeni seveda več protiimigracijske retorike, manj pluralnosti v javnih medijih in več antagonizma do bruseljske nomenklature – čeprav le na določenih področjih, kot so migracije, medtem ko so glede vojne v Ukrajini in vojne proti Iranu stranke bodoče koalicije povsem poravnane z bruseljskimi politikami oziroma še bolj radikalne od njih.

Izidi volitev 2026 torej prinašajo več realizma pri načrtovanju ekonomskih, podnebnih in energetskih politik in gospodarstvu bolj prijazne politike, hkrati pa porast protiliberalnih, provojnih in procionističnih politik. Hudič je, da v Sloveniji ne moreš imeti večinske sredinske prorazvojne in liberalne vladne koalicije, pač pa vedno izbiramo zgolj med manjšim zlom. Na žalost.

Dobro pa je, da imamo čez štiri leta možnost za popravni izpit.