Drago Babič

V zadnjih dneh se je vojna z Iranom še zaostrila po napadu Izraela na kopenske inštalacije za procesiranje zemeljskega plina v Asaluyehu, ki prihaja iz južnega dela plinskega polja Pars v Arabskem zalivu, ki je največje znano plinsko polje na svetu. To polje, ki zagotavlja 75% plina Iranu, si Iran deli s Katarjem, ki iz severnega dela tega polja načrpa večino svojega plina in je največji svetovni proizvajalec utekočinjenega zemeljskega plina (s tujko LNG-liquified natural gas).

Ta napad naj bi izvedel Izrael svojevoljno, brez soglasja ZDA. To potrjuje pisanje D.Trumpa na omrežju X in pisna odstopna izjava J. Kenta, direktorja ameriškega protiterorističnega urada, ki jo je podal pred kratkim ravno zaradi prevelikega vpliva Izraela na zunanjo politiko ZDA. Vendar so Trumpa na laž postavili trije izraelski visoki uradniki, ki pravijo, da jebil napad koordiniran (Vir: Axios). Drugi ugledni ameriški politično strateški strokovnjak, J. Mearsheimer, pravi, da je bil to odgovor oziroma sabotaža Izraela Trumpovega tajnega dovoljenja Iranu, da zaradi zadržanja cene surove nafte pod 100 $ za sodček prodaja nafto na svetovnem trgu in tako onemogoči olajšanje Iranu in zaostri vojno z Iranom, v katero vleče ZDA.

Na ta napad Izraela je Iran odgovoril z bombardiranjem kopenskih instalacij za procesiranje in utekočinjanje LNG v Ras Laffanu v Katarju, in to tisti del, ki je v solastništvu ameriških korporacij in druge cilje v zalivu:

• v Združenih arabskih emiratih (ZAE) je bilo napadeno plinsko polje Shah, ki zagotavlja 20% plina v ZAE, črpanje plina je bilo zaradi velikega požara prekinjeno,
• v Savdski Arabiji je bilo napadeno naftno polje Shaybah, ki leži blizu meje z ZAE. Črpanje je bilo začasno prekinjeno
• v Kuvajtu so bile napadene rafinerije, kar je še omejilo ponudbo naftnih derivatov na svetovnem trgu.

Edini prosti izhod za nafto iz Arabskega zaliva je naftovod v Savdski Arabiji do Rdečega morja (Yanbu), ki je bil do sedaj edina varna transportna pot. Vendar gre po tem naftovodu lahko le četrtina vseh količin iz Arabskega zaliva. Toda tudi ta terminal so iranske sile napadle včeraj, tako da je vprašanje ali je sploh še operabilen. Skozi Hormuško ožino pa je Iran omejil prehod le za prijateljske države, Kitajsko, Indijo, Rusijo. Večina evropskih tankerjev pa je obstala pred ožino zato, ker velike mednarodne zavarovalnice ne zavarujejo tega prehoda.

Vsi ti napadi (in najava novih) so dokončno onemogočili skorajšnji prihod večjih količin nafte, derivatov in plina iz Arabskega zaliva na svetovno tržišče, ne glede na prehodnost Hormuške ožine. To pomeni, da bo svetovna energetska kriza trajala dalj časa. Kakšne bodo ekonomske podledice tega, je pred kratkim Jože P. Damijan na tem blogu izčrpno pojasnil. Za Evropo to pomeni najmanj ponovitev energetske krize iz leta 2022, ko je izbruhnila vojna v Ukrajini, s to razliko, da bo ta kriza trajala dalj časa. Razširila se bo tudi na druge industrijske sektorje, predvsem pa na hrano, ki se bo zaradi podražitve gnojil najbolj dražila. Končna posledica bo izrazito gospodarsko nazadovanje in izguba suverenosti (kolikor je je še ostalo) ter blaginje prebivalcev. Sedanji dosežek Evrope v svetovnem merilu, to je socialna država in družbena blaginja, bo le še spomin na nekdanje lepe čase. V realnosti pa bo Evropa bolj podobna Južni Ameriki.

Kaj torej preostane Evropi in s tem nam, da se reši tega scenarija katastrofe?

Najprej se je treba zavedati, da bo ta kriza trajnejše narave in je ne bo mogoče reševati kot prejšnje, ad hoc z začasnim financiranjem povečanih kriznih stroškov z zadolževanjem in z nadaljevanjem stare prakse, kot da se ni nič zgodilo. Potrebno bo najti trajnejše sistemske rešitve in doseči bistveno večjo odpornost za kakršne koli krize, tudi prehrambene, socialne in vojaške.

Evropska Unija mora v tej geopolitični situaciji okrepiti svojo suverenost. Poleg krepitve vojaških zmogljivosti, kar se že dogaja, bo potrebno bolj odločno oblikovati skupno zunanjepolitično in energetsko politiko.

Ta kriza nam je zelo plastično pokazala, da je oskrba z energijo osrednji steber ekonomije in s tem suverenosti držav, zato ji moramo posvetiti posebno pozornost. Dosedanjo prevladujočo usmeritev energetske oskrbe, doseganje podnebne nevtralnosti (zeleni prehod), bo morala zamenjati varnost, zanesljivost in ekonomičnost oskrbe z energijo. Najprej bo treba doseči te varnostne cilje in sekundarno zelene, vendar le pod pogojem, da glavnih ne ogrožajo.

Reformirati bo potrebno zakonodajo na področju energetike, tudi cilje in metode doseganja podnebne nevtralnosti, da se doseže normativno prednost pri varnosti, zanesljivosti in ekonomičnosti oskrbe z energijo. Dokler to ne bo narejeno, bo treba suspendirati vse ukrepe, ki otežujejo in dražijo oskrbo z energijo. To so davščine na CO2, prispevki k ceni energije za OVE in druge namene (to je naša vlada delno že sprejela), na evropski ravni pa ETS sistem, ki predvideva plačevanje CO2 kuponov. Predvideno uvedbo ETS-2 sistema, ki naj bi prišel v veljavo leta 2027 in ki bi uvedel plačevanje CO2 kuponov tudi v prometu in ogrevanju, je treba preklicati.

Evropa dobesedno sedi na zalogah zemeljskega plina, ki pa je dosegljiv le s sodobnimi metodami izkoriščanja, ki jih v večini držav zakonodaja prepoveduje. Na nivoju Evrope in posledično tudi v okviru nacionalnih politik, je potrebno s spremembami zakonodaje vzpodbuditi pridobivanje vseh vrst energije, tudi s pomočjo hidravličnega lomljenja.

Pri energetskih tehnologijah bo ključna jedrska energija, ki mora dobiti osrednjo vlogo v evropski energetski politiki. Glede na to, da je v Evropi veliko delujočih kapacitet in znanja iz tega področja, bi bilo primerno oblikovanje vseevropske proizvodnje jedrskih elektrarn po zgledu letalskega proizvajalca Airbusa. Pri uvoženih jedrskih tehnologijah pa bi morali v EU enakovredno obravnavati vse kvalitetne proizvajalce, tudi Korejce, Ruse in Kitajce, in ne forsirati samo Westinghouse.

Na zunanjepolitičnem področju bi se morala EU strateško povezovati z izvoznicami energije in energetskih tehnologij in si tako zagotoviti varnejše dobave tistih energentov in tehnologij, ki jih sami nimamo. Z ZDA tako sodelovanje že poteka, vendar pod neugodnimi pogoji (cene). Zato je potrebno to sodelovanje poglobiti še z državami Severne Afrike, delno Bližnjega Vzhoda, tudi s Kitajsko, predvsem pa z Rusijo, za kar bo potrebno najprej končati vojno v Ukrajini, za kar bi si morala EU aktivno prizadevati.