Richard Bookstaber je eden tistih, ki je napovedal finančno krizo 2008. Svoj komentar v New York Timesu začne takole:

At the start of the 2008 financial crisis, I was at a hedge fund. By its end, I was at the U.S. Treasury. At both, I worked with people only a few years out of college. The drama of 2008 was all they knew about financial markets. “Remember what’s happening,” I told them. “You’ll never see anything like this again.”

Now I’m not so sure. Maybe they’ll see worse.

Bookstaber opozarja, da se svet ponovno približuje obdobju povečane finančne ranljivosti, podobno kot pred krizo leta 2008, čeprav je dolgo verjel, da se takšna situacija ne bo ponovila. Po njegovem mnenju so trenutna tveganja celo bolj razpršena in kompleksna kot takrat.

Bookstaber izpostavlja, da so sodobna tveganja prisotna v različnih sektorjih – od umetne inteligence in zasebnega kreditiranja do delniških trgov in geopolitike (npr. Tajvan in Iran). Čeprav se ta tveganja pogosto obravnavajo ločeno, v resnici predstavljajo dele enotnega, tesno povezanega sistema. Ključna nevarnost ni posamezen šok, temveč hitrost in način, kako se lahko ta šok razširi skozi celoten sistem.

Posebej zaskrbljujoč je trg zasebnega kreditiranja, ki je v zadnjih letih nadomestil tradicionalne banke. Bookstaber opozarja, da so ti finančni instrumenti netransparentni in nelikvidni, kar pomeni, da vlagatelji v primeru krize ne morejo hitro prodati svojih naložb. Hkrati so številna podjetja, ki se financirajo prek teh kreditov, tehnološka podjetja, ranljiva zaradi razvoja umetne inteligence, kar dodatno povečuje tveganje množičnega umika kapitala.

Obenem Bookstaber opozarja na nevarno koncentracijo vrednosti na delniških trgih, kjer peščica tehnoloških velikanov predstavlja velik delež celotnega trga. Ta podjetja so hkrati ključni investitorji v infrastrukturo umetne inteligence, ki je odvisna od zasebnega kreditiranja in občutljiva na fizične omejitve, kot so energija in polprevodniki. Geopolitični dogodki, kot so konflikti z Iranom ali morebitna blokada Tajvana, lahko zato sprožijo verižno reakcijo v celotnem finančnem sistemu.

V zaključku Bookstaber poudarja, da današnji sistem ni nevaren zaradi posameznega tveganja, temveč zaradi medsebojne prepletenosti finančnih in fizičnih dejavnikov. Za razliko od leta 2008, ko je krizo poganjalo finančno inženirstvo, današnja tveganja izvirajo tudi iz realnega sveta – energetike, infrastrukture in dobavnih verig. Ker obstoječi modeli teh tveganj ne znajo ustrezno zaznati, obstaja nevarnost, da bo naslednja kriza hitrejša in težje obvladljiva kot prejšnja.