Ameriški predsednik Donald Trump je čez vikend, ko je priznal, da ZDA ne morejo odpreti Hormuške ožine, v sebi lastnem stilu še izjavljal, da mu je vseeno, saj ZDA ne dobivajo nafte prek Hormuza. Res je, da so ZDA postale avtonomne glede nafte (celo neto izvoznik).

Vendar pa imajo, kot ugotavlja Rosemary Kelanic v New York Timesu, dvojni problem. Prvič, cene nafte se oblikujejo globalno. In če cene nafte zaradi podaljšane vojne v Iranu gredo čez 100 $/sodček in tam vztrajajo dlje časa, bodo ameriške naftne družbe svojo lastno nafto prodajale tudi po temu ustreznih cenah. Torej tudi za ameriške odjemalce (industrija, gospodinjstva, strateške rezerve). In drugič, ameriško gospodarstvo je neprimerno bolj naftno intenzivno kot konkurenčne države, zaradi česar bodo visoke cene nafte relativno bolj prizadele ZDA.

Te trditve Kelaniceve sem preveril s pomočjo podatkov OWID. Spodnja slika kaže naftno intenzivnost gospodarstev EU-27, ZDA, Kitajske in Rusije. Ta je izračunana kot primarna raba nafte na enoto BDP (po PPP). Slika potrjuje trditve Kelaniceve, da je ameriško gospodarstvo bistveno bolj naftno intenzivno od ostalih konkurenčnih držav.

Prava razmerja pa se pokažejo, če podatke preračunamo glede na EU-27. Kot kaže spodnja slika, je ameriško gospodarstvo za skoraj 60 % bolj naftno intenzivno od evropskega in za skoraj polovico (50 %) bolj naftno intenzivno od kitajskega. Je bolj naftno intenzivno celo od ruskega gospodarstva.

Grda resnica, ki jo bodo kmalu zaznali tudi v ZDA, je, da je tudi Amerika na istem čolnu z ostalimi državami. In s tem, ko je z (neuspešnim) napadom na Iran Amerika dvignila globalne cene nafte, je – ob strateškem porazu – gospodarsko prizadela sebe še bolj kot druge.

Seveda tukaj zanemarjamo velike dobičke ameriških naftnih družb, toda to je slaba tolažba za ameriško industrijo in gospodinjstva, ki ljubijo avte z velikimi bencinskimi motorji.