Drago Babič

Hormuška ožina je zaprta, vojna z Iranom še kar traja in ni znano, koliko časa še. Ker gre skozi to ožino okoli petina vse svetovne porabe nafte in nekaj manj plina, to bistveno vpliva na svetovno preskrbo z nafto in plinom. Na udaru je predvsem Evropa, ki praktično nima lastne proizvodnje nafte (plina le petino porabe), poleg tega je pred kratkim prekinila kupovanje energentov iz Rusije, od koder je prihajala večina nafte in predvsem plina. Celotni Evropi in s tem tudi nam grozi dosedaj največja energetska kriza in posledično ekstencialna kriza. Kaj bomo storili?

Vsaka spodobna država ima načrte za ravnanje v kriznih razmerah, tudi pri oskrbi z energIjo. Vendar se ti načrti ukvarjajo v večji meri z varnostnimi vprašanji in so praviloma, vsaj kar se tiče ekstremnih razmer, tajni. V nadaljevanju se bom omejil na energetiko, čeprav se v krizah področja prekrivajo, predvsem s finančnim upravljanjem, saj je denar najbolj učinkovito orodje za upravljanje kriz. V krizah je ključna  sposobnost državnega vodstva za upravljanje v izrednih razmerah, ki v zadnjih letih zaradi pomehkuženja (in feminizacije) politike, vsaj v EU, strmo upada. V Sloveniji ni dosti boljše, kvaliteta celotnega političnega razreda že nekaj desetletij upada, ne glede na politično orientacijo in spol.

Kakorkoli, pomembno je, da se na krize pravočasno in preventivno pripravimo. Ad hoc reševanje, ko kriza že izbruhne, je bolj kot ne Sizifov posel.

Na področju oskrbe z energijo je na prvem mestu, vsaj za velike države, energetska suverenost. To je, da imaš v svoji državi čim več lastne proizvodnje in skladiščnih kapacitet. Če pa to ni možno, pa je treba imeti na geografsko političnem področju, na katerem imaš vpliv, čim več trdnih povezav (predvsem lastniških) z lokalnimi proizvajalci. Tako strategijo bi morala imeti EU, pa je zaradi nesposobnosti vodilnih elit in prevladujočih zgrešenih zelenih energetskih politik, nima. Ima jo Kitajska, na primer. Če Evropski uniji nove energetske strategije ne bo uspelo hitro pripraviti in bomo prepuščeni sami sebi, nam bo kot mali državi veliko težje dosegati večjo energetsko suverenost. Je pa možno, kot pojasnjujem v nadaljevanju.

Na drugem mestu je upravljanje krize z dodatno ponudbo energetskih virov. Če nimaš lastne proizvodnje, je pri naftnih derivatih in plinu običajen način oblikovanje vsaj trimesečnih (glede na uvoz) državnih rezerv, ki imajo dva dela: eden je za običajno tržno posredovanje v primeru manjših motenj v oskrbi, kakršne so (še) sedaj, drugi, tajni del pa je namenjen ekstremnim razmeram, vojni ali večjim naravnim katastrofam. Tam še nismo, bomo pa zelo kmalu, če bo Hormuška ožina zaprta več kot dva meseca. V Sloveniji imamo tromesečne rezerve naftnih derivatov, nimamo pa zalog plina, ki je za industrijo ključnega pomena.

Druga, bolj preventivna varianta dodatne ponudbe je sklepanje zavezništev in pogodb o nabavi energentov z novimi dobavitelji, ki dosedaj zaradi različnih razlogov niso bili aktivni. Na primer z Rusijo ali celo z Libijo, če se EU odloči za tako potezo in jo podpre z ustrezno finančno in politično vojaško močjo po zgledu ZDA. To bi morala početi EU v okviru nove energetske politike, ki je nujna. Mi imamo tako pogodbo za dobavo plina iz Alžirije, nimamo pa pogodb za naftne derivate.

Šele tretji način je upravljanje krize z zmanjševanjem odjema in s tem porabe. Pri tem se pripravi lista prednostnih odjemalcev, za preostale porabnike pa postavi prioriteta glede na gospodarski in družbeni pomen različnih potrošnikov. Običajno se omeji oziroma zapre najprej energetsko intenzivne dejavnosti, razen tistih, ki imajo vojaški pomen. V ta sklop kriznega upravljanja spada tudi omejitev civilne rabe v prometu po sistemu par/nepar po registrskih številkah, ki pa je nepriljubljen ukrep in uporaben le v skrajni sili. Bolj priporočljiv ukrep je omejitev hitrosti na avtocestah z denimo 130 na 110 km/h. Toda že visoke cene energentov v krizi bodo precej zmanjšale porabo.

Vendar bodo visoke cene energentov povzročile veliko škodo celotnemu gospodarstvu in državljanom, zato so nujni ukrepi za zamejitev cen energetov. Vlada ima precej prostora pri oblikovanju cen goriv, saj lahko neposredno vpliva na cene prek določanja višine trošarin, stopnje DDV in stopnje dodatka za biogoriva.

Dodaten način upravljanja krize je tehnološki, kjer se zamenjuje en energetski vir, ki ga primanjkuje, z drugim, ki ga imaš več na razpolago. Na primer, v industriji, ogrevanju in prometu namesto naftnih derivatov lahko ponekod uporabimo elektriko. Je pa ta način dolgoročnejši, preventivni, na kratki rok se lahko zamenjujeta le plin in naftni derivati v industriji in v ogrevanju (obvezno v večjih centraliziranih sistemih), pa še tam je treba imeti dvojne gorilce.

Kot zgled kako ravnati na tem področju lahko pogledamo Kitajsko. Zaradi uvozne odvisnosti pri nafti izrazito forsira uporabo elektrike v prometu (in drugje), tako da je postala pri električnih vozilih in baterijah zanje vodilna v svetu. Elektriko proizvaja iz domačih virov, največ iz premoga, vedno več pa iz obnovljivih virov in jedrske energije. Torej na državnem nivoju sistemsko nadomešča tujo nafto z doma proizvedeno elektriko in je ob tem ne moti, da je večina pridobljena iz premoga.

Tudi pri nas lahko sledimo temu zgledu in nadomeščamo uvozne vire (nafto, plin) z doma proizvedeno elektriko, za kar moramo obvezno in čim prej zgraditi JEK-2 in čim več HE in ČHE. Sonce in veter sta pri nas manj zanesljiva vira in zato manj primerna za proizvodnjo v večjem obsegu. Dokler ne bomo zgradili nove jedrske elektrarne, lahko koristimo velenjski premog in TEŠ, ki ju bi morali obdržati v obratovanju do dokončanja JEK-2, po tem pa TEŠ predelati na uporabo plina kot goriva in ga obdržati kot plinsko rezervo. Seveda pa so vsi ti ukrepi dolgoročne narave, medtem ko na reševanje sedanje krize nimajo vpliva.