Po 15 dneh ameriško-izraelske vojne proti Iranu ima slednji zaradi brilijantno izpeljane strategije v rokah dva glavna aduta. Prvi je, da lahko zaradi uničenja praktično vseh ameriških radarskih sistemov na Bližnjem vzhodu in izčrpanja protiletalskih sistemov v Izraelu sledmjega neovirano tolče z raketnimi napadi 3-krat dnevno. Dokler Tel Aviva in Haife ne spremeni v to, v kar so Izraelci spremenili Gazo. Iran lahko uniči Izrael. 

Drugi adut je, da lahko Iran s (selektivnim) zaprtjem Hormuške ožine, skozi katero gre 20 % dnevne globalne porabe nafte in LNG, globalno gospodarstvo pošlje v dolgo in bolečo stagflacijo (večjo kot v obdobju 1979-1982, saj je ponudbeni šok tokrat precej večji) in lahko povzroči, da se ameriški finančni kazino raztopi. Iran lahko paralizira svetovno gospodarstvo.

ZDA (in nihče drug) nima odgovora na zaprtje Hormuške ožine. Kljub obstoju teoretičnih možnosti, da bi efektivno omejili Iran pri kontroli ožine, so praktične možnosti blizu ničle. Ožina je sicer široka 20 kilometrov, toda tankerske linije se v obeh smereh premikajo v koridorju dobrih 3 kilometrov. Težko je ladje, tudi če bi odstranili različne vrste min, vojaško spremljati skozi ožino in jih zaščititi pred iranskimi droni (zračnimi in vodnimi) in raketami (iz hitrih čolnov in podmornic). Iranske gorate obale pa ameriška vojska realistično ne more fizično zasesti. Dovolj je, da Iranci zadenejo en tanker na pomorski poti sredi ožine, pa se ves promet efektivno zaustavi. 

ZDA nimajo dobrih opcij, kar priznavajo vsi analitiki (glejte spodaj zapis iz Foreign Affairs). Pa tudi sam Trump, ko kliče druge države, naj si same zagotovijo prost prehod. Natanko to pa te države že delajo – z Iranom so se dogovorile (Kitajska, Bangladeš, Indija) ali se dogovarjajo, da Iran selektivno spušča posamezne tankerje skozi ožino. Iran drži ves svet v šahu (izumitelji šaha to obvladajo), dokler ZDA in zahodnih držav ne prisili v dogovor, ki bo v skladu z iranskimi pogoji.

Če bi kdo poznal kak boljši odgovor, ki ni jedrski, bi ga že uporabil. Pa tudi jedrski odgovor proti Teheranu ne bi rešil ne Izraela in ne odprl Hormuza, kajti iranski raketni sistem je bil dizajniran tudi za jedrski napad in iranske rakete bi še vedno letele – na Izrael, na naftno infrastrukturo v Zalivu in na ožino.

Spodaj je nekaj koristnih prikazov.

Caitlin Talmadge iz MIT v Foreign Affairs analizira omejene opcije (“narrow options” ZDA v zvezi s Hormuško ožino, vendar pa ni prišla do nobenih smiselnih rešitev razen politične. Kratek povzetek:

Ključni del analize se osredotoča na omejene možnosti odziva ZDA (poglavje Narrow Options). Čeprav ameriški predsednik poudarja sposobnosti ameriške mornarice za odstranjevanje min, ZDA temu področju že dolgo ne namenjajo prednosti. Število specializiranih ladij za odstranjevanje min je zelo majhno, nove metode, ki vključujejo brezpilotna plovila in druge tehnologije, pa še niso bile preizkušene v dejanskem boju. Poleg tega je odstranjevanje min izjemno težko izvajati pod ognjem, saj bi ameriške ladje, helikopterji in druga oprema delovali blizu iranske obale, kjer bi bili izpostavljeni raketam, dronom in napadom manjših plovil.

ZDA imajo sicer več možnih odgovorov, vendar je vsak povezan z velikimi tveganji. Ena možnost bi bila okrepitev vojaških operacij in nadzor nad iransko obalo z uporabo specialnih enot ali marincev, kar pa bi lahko povzročilo večje izgube in dolgotrajen konflikt. Druga možnost je stopnjevanje bombardiranja, vendar ZDA in Izrael morda že zmanjkujejo pomembnih ciljev, s katerimi bi lahko prisilili Iran k umiku. Iran pa računa prav na čas in na možnost, da se konflikt razvleče, saj dolgotrajna nestabilnost v ožini povečuje njegov pogajalski vpliv.

Avtorica zato zaključuje, da bi učinkovito iransko miniranje ožine postavilo ZDA pred vrsto slabih ali nepopolnih odločitev. Najbolj smiselna strategija bi bila preprečiti polaganje min že v začetni fazi in hkrati iskati politični izhod iz širšega konflikta. Če se to ne zgodi, lahko ZDA pričakujejo dolgotrajno iransko nadlegovanje pomorskega prometa, saj je zaprtje Hormuške ožine le ena od številnih taktik, na katere se je Iran pripravljal več let.