Vprašanje ni, kdo bo prvi pomežiknil, niti to, ali bo Trump prvi pomežiknil (saj je že, najmanj desetkrat), pač pa: Kdaj bo Trump ZARES pomežiknil. Zaenkrat Trump sprašuje, kaj Iran zahteva v zameno za premirje in odprtje Hormuza. Toda ko bo bolečina zaradi dviga cen nafte in zloma finančnega trga dovolj porasla, in ko bo moral izbirati med odpravo sankcij za Iran in umikom ZDA iz Bližnjega vzhoda na eni in ameriško brezpogojno zaščito Izraela na drugi strani, bo ZARES pomežiknil.

Kako se bo odločil? Odvisno od njegove tolerance do bolečine, toda vsak ima omejen prag tolerance bolečine.

Alternativi sta zgolj dve:

• Prvič, ameriška zasedba iranske obale ob Hormuški ožini. Toda problem je logistika, saj se ameriške vojaške ladje ne upajo niti približati Hormuzu. Edina ameriška letalonosilka je pobegnila na razdaljo 700 kilometov v Indijski ocean. Tudi če bi, to pomeni mesece vojne v ožini, iransko uničenje celotne naftne in plinske industrije v Zalivu. Tudi če se Hormuz po nekaj mesecih odpre, ne bo ničesar za izvažati še nekaj let. Torej strateški in operativni No go.
• Drugič, ameriška kopenska invazija na Iran. Nočna mora, logistično in strateško. En milijon ameriških vojakov, 10 let vojskovanja brez pravega rezultata. Kombinacija Vietnama in obeh naftnih šokov (1973, 1979) – visoka inflacija in stagflacija, politična turbulenca v ZDA. Strateški No go.

Seveda pa, kljub temu, da gre v obeh alternativah za strateški No go, to še ne pomeni, da se Trump ne bo odločil za eno izmed variant. Tako, kot se je odločil za napad na Iran. Norcev ne smeš nikoli podcenjevati v njihovi norosti.

Toda če je ostalo kaj racionalnosti v Washingtonu, bo ekonomska in posledično politična bolečina okrog Trumpa prej(kot slej ) Trumpa prisilila v tehtanje med strateškim porazom in popustitvijo Iranu na eni ter ameriško brezpogojno zaščito Izraela na drugi strani. Požreti ponos ob strateškem porazu se nenadoma lahko zdi bolj sprejemljiva opcija od uničenja ameriške finančne industrije in Izraela (kar je močno korelirano).