Bine Kordež

Spremljanje predvolilnih soočenj pokaže, da vidijo politične stranke na področju gospodarstva predvsem nujnost davčnih sprememb. Predstavniki kar tekmujejo, kdo bi ponudil večje davčne olajšave ter znižanje stopenj, ki bi razbremenile gospodarski sektor ter povečalo neto prejemke zaposlenih. Te spremembe naj bi bile glavni motor povečanja konkurenčnosti in gospodarske rasti kar je nujno za dvig blaginje prebivalstva, s čemer se vsi nastopajoči celo strinjajo. Vseeno pa se ob tem lahko vprašamo, če je nekaj-sto-milijonsko prerazporejanje davčnih bremen res ključni element hitrejšega razvoja Slovenije in lovljenja razvitih držav?

Stanje gospodarstva v Sloveniji

Mogoče bi morali za izhodišče debat o gospodarskih ukrepih izhajati iz zatečenega stanja. Pogledati bi morali na primer, da dosega Slovenija v industriji okoli 60 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega, Avstrija pa 110 tisoč. Ta razlika je seveda ključni razlog, da zaposleni Avstrijci v tej dejavnosti prejmejo v povprečju 5.800 eur mesečno, Slovenci pa 3.150 eur (podatki se nanašajo na leto 2024 kot tudi v vseh  ostalih navedbah konkretnih številk). Lahko sicer diskutiramo o tem, ali je v tem znesku 100 eur več ali manj davkov, a to nima večjega vpliva ne na višino neto prejemkov ljudi, ne na konkurenčnost gospodarstva. Vzvodi so nedvomno drugje in ne v višini davkov. Le-ti so na plače v Avstriji celo nekaj višji, a ker je podjetniški sektor toliko uspešnejši, zaposleni na koncu dobijo tudi pomembno višji neto prejemek. In ker so približno takšna razmerja v produktivnosti tudi v drugih sektorjih gospodarstva, se to potem odraža tudi višji povprečni plači na nivoju celotne države, višjih pokojninah ter višji celokupni blaginji Avstrijcev.

Ključ hitrejšega gospodarskega razvoja Slovenije torej ni v najpogosteje izpostavljenih davkih, temveč bi morala razprava segati precej širše. Osredotočiti bi se morali na ukrepe, ki bi dvignili produktivnost, zaslužke v podjetniškem sektorju – kar pa je seveda precej zahtevnejša naloga in najbrž politično tudi manj všečna. Kaj je torej tisto, kar bi dvignilo ustvarjeno dodano vrednost v državi in potem omogočilo višji življenjski standard prebivalstvu ter hitrejše dohitevanje razvitih držav?

Kot osnovo za oblikovanje potrebnih ukrepov je vedno dobro nekoliko podrobneje pogledati realno stanje v gospodarstvu poleg omenjenega ključnega zaostajanja naših rezultatov glede na Avstrijo ali glede na druge države. Izhodišče je lahko zaskrbljujoča ocena s strani gospodarstva, ki zaradi zadnjih ukrepov vlade napoveduje skoraj katastrofo ali pa vladna pozitivna ocena stanja v gospodarstvu upoštevaje visoke dobičke in polno zaposlenost. Resnica je, kot običajno, seveda nekje vmes.

Vsekakor drži, da imamo polno zaposlenost, tudi dobički podjetij kot celota niso slabi, a precej slabša je struktura gospodarstva. Dobički podjetniškega sektorja realno upadajo že vse od leta 2021, predvsem pa se ves dobiček gospodarstva realizira v družbah z več kot 60 tisoč evri dodane vrednosti na zaposlenega, v katerih dela le tretjina vseh zaposlenih. Družbe z nižjo produktivnostjo so kot celota v izgubi. V gospodarskih subjektih, ki so po oddanih bilancah v letu 2024 prikazale manj kot 27 tisoč dodane vrednosti na zaposlenega (manj kot je trenutna minimalna plača), dela kar 100 tisoč ljudi. Ob polni zaposlenosti je sicer upravičena pobuda naj zaposleni iz teh podjetij poiščejo zaposlitve v uspešnejših podjetjih, ki iščejo nove sodelavce. A teh 100 tisoč zaposlenih skupaj s trenutno nezaposlenimi presega število nezaposlenih v najbolj kritičnih letih. Tu sicer ni odveč dodati, da se velik del podjetij s tako slabimi rezultati uvršča med podjetja z manj kot 5 zaposlenimi, kjer je verjetno prisotno precej sive ekonomije, plačevanja na roke in izogibanja davkom (vsaj tako lahko sklepamo). Mogoče tudi tam realni rezultati vseeno niso tako slabi – a podatki so pač takšni.

Če torej gospodarstvo kot celota izkazuje solidno sliko, je pomemben del zaposlenih v gospodarskih subjektih kjer je poslovanje na meji upravičenosti. Za razmišljanje kateri ukrepi bi izboljšali to sliko, predvsem na spodnjem delu lestvice uspešnosti družb, je pomemben še en podatek. V uspešna podjetja s tretjino zaposlenih in dodano vrednostjo nad 60 tisoč eur na zaposlenega so lastniki v povprečju vložili 280 tisoč eur na zaposlenega. Preračunano na družbo s 100 zaposlenih to pomeni vložek kar 28 mio eur. V teh družbah je zato tudi povprečni prejemek na zaposlenega preko 4 tisoč eur mesečno, v ostalih pa le 2.500 eur. Če želimo torej povečati število družb z višjo produktivnostjo in dobrimi prejemki ljudi – o tem najbrž ni dvoma, so med drugimi pogoji praviloma potrebna tudi visoka vlaganja.

Nedvomno imamo tudi propulzivna podjetja in dejavnosti, predvsem storitvene, kjer za dosego visokih rezultatov večji finančni vložki niso potrebni. Večina družb pa za izboljšanje poslovanja in dvig plač vseeno zahteva visoka investicijska vlaganja. In tu pridemo do ključnega vprašanja, kaj lastnike družb motivira, da bodo razpoložljiva finančna sredstva usmerila v širitev dejavnosti. Vsi gospodarski subjekti so v Sloveniji lani ustvarili kakih 14 milijard eur prostega denarnega toka in gospodarstvo bo pospešeno raslo le v primeru, če bodo ta sredstva ter tudi ostali razpoložljiv denar usmerili v širitev dejavnosti. Torej v novo opremo in objekte v katerih bodo z inovativnimi rešitvami, boljšo organizacijo zagotavljali delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.

Kaj spodbuja podjetnika k vlaganjem in razvoju

Vsi ukrepi in pomoč države bi se morala usmeriti predvsem v podporo temu procesu. Tu se moramo vprašati, kaj pravzaprav spodbudi podjetnika (domačega ali tujega), ki je v podjetju lani denimo ustvaril en ali deset milijonov denarnega toka, da bo te presežke usmeril v širitev dejavnosti? Da ne bo izbral bolj enostavno pot, potegnil denar iz podjetja ter ga naložil denimo v vrednostne papirje v tujino in pobiral letne donose brez ukvarjanja s poslovanjem, z zaposlenimi, s tveganji, ki jih podjetniško delovanje vedno prinaša.

Ob tem vprašanju je zanimivo, koliko pozornosti in tudi podpore v državi dajemo razvoju kapitalskega trga. Kako stimuliramo, da bi posamezniki vlagali v vrednostne papirje, predvsem domače. Seveda povečano zanimanje za to ter posledična rast cen delnic na borzi prinese tudi zaslužke ljudem, mogoče tudi nekaj večjo potrošnjo iz naslova teh donosov. A potrebno je poudariti, da menjava delnic Krke ali Luke Koper, ko jih Jože z zaslužkom proda Francetu ali Hansu oziroma Stipetu (in obratno) nima nobenega vpliva na gospodarsko aktivnost v državi. Prav tako tudi ne na večjo uspešnost navedenih ali katerihkoli drugih družb s katerimi se trguje. Krka zaradi tega ne zaposluje več, prav tako to ne zviša potencialov za dvig plač zaposlenih – prej obratno. Visoke borzne cene na dolgi rok zahtevajo še višje dobičke in dividende, kar je lahko tudi omejitveni dejavnik pri rasti plač.

Na gospodarsko sliko Slovenije, na rast dodane vrednosti (BDP), zaposlenosti in plač vplivajo naložbe in širitve podjetij. Vemo, da tako Krka kot Novartis/Lek vlagata ogromna lastna sredstva v širitev dejavnosti in pri tem procesu je smiselna tudi visoka podpora države. Če bi imela Krka še večje razvojne ambicije in iskala dodatne milijarde za širitev, bi pogoju gospodarske rasti prispevali tudi nakupi novo izdanih delnic. A v državi že dolga leta praktično ni večjega podjetja, ki svojih razvojnih načrtov ne bi mogel financirati z lastnimi ali posojilnimi viri. Zaradi tega na razvojno uspešnost države kakega večjega vpliva borzni trg nima. Bistveno bolj ključne so odločitve podjetnikov ali bodo omenjene presežke finančnih sredstev ponovno vložili v podjetja, v širitev, v dvig produktivnosti in posledično tudi v dvig plač v primeru dobrih rezultatov. Verjetno se strinjamo, da je to ključni pogoj za razvojni napredek države v smer razvitih držav EU.

Kaj je torej tisto, kar podjetnike spodbuja k temu in kje lahko k tem odločitvam pomembno prispeva država? Tu pa se najbrž srečamo z dejstvom glede katerega je v Sloveniji precej zadržkov in negativnih pomislekov. Najbrž se bralec težko postaviti v vlogo nekoga, ki v podjetju letno ustvarja milijon ali pet ali pa ima v nekih finančnih naložbah naložen tak denar – a vseeno. Lahko imamo tudi zadržke do takšnih premoženj, a v državi se letno ustvarja omenjenih 14 milijard novih finančnih virov, kjer se lastniki (domači in tuji) odločajo, kako bi jih investirali skupaj z ostalimi prostimi sredstvi. In brez vlaganja teh sredstev v razvoj, v širitev v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo, ne bo ne rasti, ne višjih plač. In to ne glede na morebitno manjše premikanje davčnih stopenj, kot najbolj pomembni ukrepi predlagani s strani strankarskih voditeljev (kaki večji posegi tako niso mogoči).

Kaj bo torej spodbudilo podjetnika k takšni razvojni odločitvi? “Na žalost” samo pričakovanje, da bo z naložbo sredstev ustvaril dobiček, da bo na dolgi rok s takšno odločitvijo povečal svoje premoženje. Zakaj bi se sicer odločil, da na primer kupi nove, visoko produktivne stroje z vsemi tveganji poslovanja, ko ima možnost, da denar naloži tudi drugače. Tudi, da kupi delnice Krke in pobira visoke donose brez dela.

Zapis takšnih dilem podjetnikov je skoraj bogokleten, a v obstoječem družbenem redu zadeve pač tako potekajo. Tudi v socializmu je ves razvoj, napredek države temeljil samo na novih vlaganjih, tudi z odrekanjem zaposlenih. A takrat je okolje to podpiralo, ker lastništvo ni imelo imena in priimka. Tudi takrat so kot danes, približno tri četrtine ustvarjene presežne vrednosti namenjali za plače, četrtina pa za razvoj, za povečanje vrednosti podjetij. Danes te dobičke praviloma razumemo kot kapitalski interes, kot presežke, ki si jih deli ozek krog ljudi, posebno če gre za podjetja v lasti manjšega števila ljudi (pri Krki se s tem niti veliko ne obremenjujemo, ker lastništva ne povezujemo z neko osebo, a gre za isti princip).

Na žalost  torej ne moremo mimo dejstva, da je vodilo razvoja države, višjih prejemkov prebivalstva, v veliki meri dobiček in povečevanja premoženja v rokah ožjega kroga ljudi.

To se bere zelo kruto, a ne domači podjetniki in še manj tujci brez teh pričakovanj ne bodo vlagali v širitev dejavnosti. In država mora podpirati takšne naložbe in ne preprodajanja delnic, če želi dvig blaginje celotnega prebivalstva. Samo bistveno bolj produktivna strojna oprema ter nove organizacijske rešitve in inovacije omogočajo dvig dodane vrednosti, prejemkov zaposlenih ter več sredstev za skupne potrebe (zdravstvo, sociala, šolstvo, pokojnine…).

Vloga države pri podpori vlaganjem

Ko iščem vzvode, kje lahko vskoči država v izpolnitev navedenih pričakovanj podjetniškega sektorja ter v podporo produktivnim vlaganjem razpoložljivih sredstev, je naprej potrebno izpostaviti, da je prvi pogoj vlaganj ocena podjetnika, da obstajajo poslovne priložnosti na trgu. Brez te ocene, povezane s pričakovanim zaslužkom, se podjetnik za začetek ali za širitev poslovanja ne bo odločil. Ne glede na višino davčnih in drugih podpor – te sicer lahko nekoliko pripomorejo k odločitvi, a praviloma ne pretehtajo.

Ko so izpolnjeni ti pogoji, pa lahko vskoči država in podpre pričakovanja podjetnika, saj je tudi v njenem interesu dodatna gospodarska aktivnost, posebno če gre za poslovanje, ki obeta višjo dodano vrednost. Ta mora biti nasploh imperativ vsem oblikam državne podpore. Semkaj na eni strani lahko štejemo vse vidike stabilnega okolja v katerih dela gospodarstvo, na drugi strani pa tudi individualne podpore posameznim projektom in podjetjem.

Pod stabilno okolje vsekakor štejemo varno državo in državo z visoko kvaliteto življenja, kar v veliki meri izpolnjujemo, le da to mogoče premalo poudarjamo kot našo prednost. Med te širše vidike lahko nedvomno vključimo tudi prometni položaj države, kjer je cestno omrežje vsekakor cokla razvoja. Vlaganja v železnico so lahko pomembno dopolnilo, a zavedati se moramo, da je to drago, predvsem pa ne more nadomestiti potreb po cestnem omrežju, ki se praviloma samofinancira (uporabniki pokrivamo vsa vlaganja). Za nastope na tujih trgih je pomembna tudi prepoznavnost in umeščenost države v širše asociacije (EU), kar omogoča doseganje boljših pogojev poslovanja.

Pod stabilno okolje vključujemo tudi pogoje obdavčevanja, čeprav ga ne smemo razumeti kot prvi ali izločilni pogoj, kot se pogosto navaja. Potrebna je stabilna zakonodaja brez rokohitrskih in prepogostih sprememb, zakonodaja s podobnimi pogoji kot v primerljivih državah, ne prezapletena ter s primerljivo davčno obremenitvijo vseh dohodkov. Če sprejemamo takšna izhodišča, potem lahko naprej ugotovimo, da kake večje spremembe niso niti nujne, niti možne. Spremeniti bi morali samo najbolj izstopajoča področja, na primer res neobičajno visoko obdavčitev najvišjih plač (200 % na neto prejemek!), vprašljivo močno podpiranje normiranih s.p. v primerjavi z obdavčitvijo  redno zaposlenih, primerljivo obremeniti kapitalske prejemke, pomanjkanje davčnih ugodnosti za manjša in starr-up podjetja ter podobno. Vsekakor je nekaj prostora pri obdavčitvi premoženja, a nerealna so pričakovanja, da ima to lahko kaj večji vpliv na znižanje obremenitve dela. Stroške dela moramo tako ali tako spremljati kot skupni znesek, saj obdavčitve v bistvu predstavljajo plačilo zaposlenim v času, ko ne delajo. Seveda bo ob tem vsaka vlada davčne stopnje malo popravljala, a to večjega učinka na celotno sliko nima.

Potem pa pridemo do bolj mehkih, a mogoče še bolj ključnih kategorij poslovnega okolja. To je izobraževanje, podpiranje inovativnega okolja, podpori prenosa znanja in inovacij v komercializacijo, vse, kar je bilo argumentirano in sistematično predstavljeno v prispevku JP Damijana in D. Babiča v Sobotni prilogi pod naslovom “Blaginja brez razvojne dinamike”.

V celotnem sklopu stabilnega okolja v pristojnosti države moramo navesti še administrativne ovire in birokratske postopke, ki so verjetno ena največjih težav razvoja. Vsi programi predvidevajo zmanjševanje teh ovir in poenostavitve postopkov, v zadnjem času tudi z navajanjem odstotkov zmanjševanja. Slednje je seveda bolj floskula, saj nihče ne pove, kako bi merili spremembe v birokraciji in takšne cilje se najlažje postavlja. Tudi na tem področju si mogoče ne želimo odkrito priznati, da so te ovire in normiranost praviloma rezultat odločitve EU in Slovenije o visokih kriterijih varovanja okolja in ljudi ter njihovih demokratičnih pravic. V kolikor ne posežemo v te kriterije, so navedene usmeritve o zmanjšanju ovir verjetno bolj dobre želje kot pa realen načrt.

Če zgoraj navedene okvirne kriterije štejemo pod parametre stabilnega okolja, pa so drug pogoj konkretne podpore posameznih subjektom. Tu imamo že vpeljane mehanizme neposredne podpore naložbam, kjer bi morali zasledovati predvsem cilje visoke dodane vrednosti. Eden od pomembnih prispevkov bi bilo na primer lahko tudi neposredno financiranje raziskovalnih kadrov v podjetjih. Poleg denarja kot je bilo izpostavljeno, so ustrezni kadri drug predpogoj uspešnosti vsakega podjetja. Država bi morala preprosto prevzeti obvezo, da ta segment ljudi določen čas neposredno plačuje in to brez pretiranih birokratskih postopkov, mogoče še prej kot da nudi subvencije za vlaganja v opredmetena  sredstva. Zaposlitev takšnih kadrov bi podjetja dodatno stimulirala k iskanju novih rešitev in izboljšanju učinkovitosti poslovanja.

Seveda bi lahko navajali še kaka druga področja, kjer bi v podporo podjetniškim odločitvam svoj prispevek lahko dodala država, a naveden nabor je mogoče med ključnimi. Ob ukrepih, kjer lahko vskoči država, bi ob koncu vseeno še enkrat ponovili, da je ključen kriterij za odločitev podjetnika, domačega ali tujega, da vloži sredstva v razvoj, pričakovan donos in povečanje njegovega premoženja. Ta pogoj ima v Sloveniji dokaj negativno konotacijo, a brez vlaganja desetine milijard v večjo učinkovitost podjetij, preboja ne bomo dosegli. Niti višjih plač. In o tem bi sem morali bolj odkrito in brez vnaprejšnjih zavračanj pogovarjati, če želimo gospodarsko napredovati. Gospodarske debate predvsem o raznih davčnih odpustkih kakih večjih učinkov ne bodo prinesle.

______

* Izvorno objavljeno v Delu