Leta 260 n. št. je rimski cesar Valerijan (vladal 253–260) vodil vojsko proti perzijskemu kralju Šapurju I., ki je pred tem vdiral v rimsko Sirijo in zajel pomembna mesta (vključno z Antiohijo).

Valerijan je z vojsko okoli 60–70 tisoč mož napredoval proti Mezopotamiji in se približal mestu Edessa (današnja Şanlıurfa v Turčiji). Rimljane je močno oslabila epidemija kuge (verjetno kuga ciprijanova), kar je zmanjšalo borbeno moč legij.

Šapur I. je Rimljane oblegal pri Edessi. Valerijan je poskušal izpogajati mir (ali pa je bil zvabljen na pogajanja), vendar je bil v bitki pri Edessi (junij 260) popolnoma poražen.

Končni izid:

• Rimska vojska je bila uničena ali zajeta skoraj v celoti.
• Cesar Valerijan je bil ujet živ – postal je prvi rimski cesar v zgodovini, ki so ga ujeli v bitki in odpeljali v ujetništvo.
• Odpeljali so ga v Perzijo, kjer je umrl v ujetništvu (datum in natančen način smrti nista znana; po nekaterih krščanskih virih naj bi ga poniževali, po legendah naj bi iz njega celo ustrojili kožo za trofejo).

To je bilo eno najhujših ponižanj v rimski zgodovini in je močno oslabilo Rim v času krize tretjega stoletja. Perzijci so zmago slavili na reliefih (npr. v Naqš-e Rostamu), kjer je upodobljen Valerijan na kolenih pred Šapurjem.

Ujetje cesarja Valerijana leta 260 n. št. je bilo ena najhujših katastrof v rimski zgodovini in je močno pospešilo krizo tretjega stoletja (235–284 n. št.), ko je cesarstvo skoraj propadlo.Glavne posledice:

• Največje ponižanje v rimski zgodovini — prvič (in edinkrat) je bil rimski cesar ujet živ in odpeljan v sovražno ujetništvo. To je uničilo mit o rimski nepremagljivosti in božanski zaščiti cesarja.
• Šok in nestabilnost po vsem cesarstvu — izguba cesarja, skoraj celotne vzhodne vojske in prestiža je povzročila paniko, dvome v legitimnost oblasti in hitro fragmentacijo.
• Nastanek separatističnih držav:
  • Na zahodu je Postum ustanovil Galsko cesarstvo  – odcepile so se Galija, Britanija in del Hispanije.
  • Na vzhodu je Odenat (in kasneje Zenobija) v Palmiri prevzel oblast in ustvaril Palmirsko cesarstvo, ki je začasno zavladalo velik del vzhoda.
• Rim je v praksi razpadel na tri dele (centralni del pod Galijenom, Galsko cesarstvo  in Palmira) – cesarstvo je bilo najbližje popolnemu razpadu v celotni zgodovini.
• Vzhodna meja je postala ranljiva — Perzijci so izkoristili zmago za ropanje Sirije, Kilikije in Kapadokije; Rim je izgubil vpliv na Bližnjem vzhodu za več let.
• Notranja kriza se je pogloblila — Galijen je moral sam braniti preostali del cesarstva pred Germani, Goti in uzurpatorji; cesarstvo je bilo oslabljeno vojaško, gospodarsko in psihološko.

Šele cesarji, Klavdij II. Gotik in zlasti Aurelijan (270–275), so cesarstvo ponovno združili in stabilizirali (Aurelijan je dobil vzdevek Restitutor Orbis – »obnovitelj sveta«). Ujetje Valerijana pa ostaja simbol najnižje točke rimske moči v 3. stoletju – trenutek, ko se je zdelo, da bo Rim propadel.

_______

Pripravljeno s pomočjo UI