Hormuška ožina zaprta že deveti dan. Svetovno gospodarstvo je pred dogodkom, ki je lahko največji energetski šok v sodobni zgodovini. Ne govorimo o običajni motnji v dobavi, temveč o zaprtju ene ključnih arterij globalnega energetskega sistema. Skozi Hormuško ožino vsak dan potuje približno 20 milijonov sodov nafte, kar predstavlja okoli 20 % svetovne porabe nafte, ter približno 20 % svetovne trgovine z utekočinjenim plinom (LNG). Če ta tok obstane, se svet v nekaj dneh znajde v položaju, kjer se iz globalnega trga nenadoma umakne petina ključnega energenta. In prav to se zdaj dogaja.

Cena nafte se je v zadnjih dneh dramatično povečala. Včeraj, 8. marca 2026, so se cene na svetovnih trgih gibale med 107 in 109 dolarji za sod. Ameriški benchmark WTI je bil na ravni okoli 108–109 dolarjev za sod, mednarodni benchmark Brent pa približno med 107 in 109 dolarji. Gre za enega najhitrejših cenovnih skokov v sodobni zgodovini naftnih trgov. V primerjavi s prejšnjim tednom, po začetku vojne proti Iranu, ko so se cene gibale približno med 65 in 75 dolarji za sod, to pomeni rast za več kot 40 do 60 % v manj kot 10 dneh. V zadnjem tednu so cene narasle za približno 28 do 35 %, kar je največji tedenski skok za WTI od leta 1983. Analitiki opozarjajo, da bi lahko daljše zaprtje Hormuške ožine potisnilo cene proti 120 ali celo 150 dolarjem za sod.

Toda bistvo problema ni le cena. Bistvo je fizična razpoložljivost energije. Če energija izgine, se ustavi gospodarstvo.

Zgodovina naftnih šokov

Če pogledamo zadnjih petdeset let, so bili veliki naftni šoki vedno povezani z geopolitičnimi konflikti na Bližnjem vzhodu.

Leta 1973 je arabski embargo po jomkipurski vojni zmanjšal svetovno ponudbo za približno 7,5 %. Cena nafte se je povečala skoraj štirikrat. Posledica je bila stagflacija, kombinacija visoke inflacije in gospodarske stagnacije. Borzni trgi so med letoma 1973 in 1974 doživeli enega največjih padcev v povojni zgodovini.

Leta 1979 je iranska revolucija povzročila nov šok. Iz svetovnega trga je izginilo približno 4 do 5 milijonov sodov nafte na dan, kar je podvojilo cene. Inflacija v razvitih državah je presegla 10 %, sledila pa je globoka recesija v začetku osemdesetih let, ker so centralne banke močno dvignile obrestne mere, da bi zajezile visoko inflacijo.

Leta 2003, ob ameriški invaziji na Irak, je svetovna proizvodnja padla za približno 2 milijona sodov na dan. Cene so se zvišale za 30–50 %, vendar globalna ekonomija ni zdrsnila v recesijo.

Leta 2022 je ruska invazija na Ukrajino povzročila izpad približno 3 do 4 milijonov sodov nafte dnevno. Cena nafte je poskočila do 130 dolarjev, Evropo pa je zajela energetska kriza.

V primerjavi s temi dogodki je današnja situacija drugačna. Zaprtje Hormuza pomeni potencialni izpad 20 milijonov sodov nafte dnevno, to je petkrat več kot v nekaterih preteklih krizah.

Zakaj je ta šok nevarnejši

Prvič, svetovno gospodarstvo je danes veliko bolj globalizirano in odvisno od stabilnih logističnih tokov. Drugič, energetski sistem je po sankcijah proti Rusiji postal bistveno bolj krhek. Evropa je pred letom 2022 iz Rusije uvažala 45 % plina. Danes je ta delež padel na približno 19 %, vendar je bil nadomeščen z LNG iz ZDA in Katarja. In prav Katar je eden največjih izvoznikov LNG skozi Hormuško ožino. In Katarska energetska družba je že razglasila “višjo silo”, sledile so ji tudi druge.

Z drugimi besedami: Evropa je zamenjala eno odvisnost z drugo. Če Hormuz ostane zaprt, lahko iz globalnega trga izgine tudi petina svetovne trgovine z utekočinjenim plinom.

Scenariji razvoja krize

Ker je Hormuška ožina zaprta že več kot teden dni, svet stoji na razpotju več možnih scenarijev. Ti scenariji niso enako verjetni, vendar dobro ponazarjajo razpon možnih gospodarskih posledic.

Kratkoročni šok (zaprtje 1–2 tedna)

To bi bil najmilejši scenarij. Če bi bila ožina odprta v naslednjih dneh, bi šlo predvsem za špekulativni cenovni šok. Cene nafte bi lahko začasno narasle za dodatnih 10 do 20 odstotkov nad trenutno raven, inflacija bi globalno narasla za približno 3–5 %, finančni trgi pa bi reagirali z začasnim padcem.

Borzni indeksi bi lahko izgubili 10–15 % vrednosti, podobno kot ob začetku iraške vojne leta 2003, vendar bi se ob stabilizaciji razmer hitro pobrali. Evropa bi občutila predvsem pritisk na cene LNG, vendar bi obstoječe plinske rezerve omogočile premostitev kratkotrajnega šoka. To bi bil scenarij iz leta 2003, geopolitični pretres brez dolgoročnega gospodarskega zloma.

Toda ta scenarij je že za nami.

Srednjeročna energetska kriza (zaprtje 1–2 meseca)

Če zaprtje traja več tednov, se situacija hitro približa dinamiki naftnega šoka iz leta 1979.

Cene nafte bi lahko dosegle 140 dolarjev za sod ali več, inflacija pa bi globalno narasla na 5–8 %. Azijske in evropske države, ki so najbolj odvisne od uvoza zalivske nafte, bi zdrsnile v recesijo. Industrijska proizvodnja bi začela upadati, transportni stroški bi eksplodirali, centralne banke pa bi bile prisiljene odložiti znižanje obrestnih mer.

Finančni trgi bi reagirali precej ostreje kot v prvem scenariju. Globalne borze bi lahko izgubile 20–30 % vrednosti, kar bi spominjalo na padce iz let 1973–1974.

Evropa bi bila v posebej težkem položaju. Zaradi sankcij proti Rusiji ima omejene alternative, zato bi lahko prišlo do racioniranja energije, zapiranja energetsko intenzivne industrije in političnih protestov.

Dolgotrajni naftni šok (zaprtje več kot 3 mesece)

Če bi Hormuška ožina ostala zaprta več kot tri mesece, bi svet zdrsnil v največjo energetsko krizo po sedemdesetih letih.

Cena nafte bi se lahko približala 200 dolarjem za sod, inflacija pa bi globalno narasla nad 10 %. Globalni BDP bi se lahko zmanjšal za 2–3 %, kar bi pomenilo globoko recesijo v večini razvitih gospodarstev.

Azija, zlasti Kitajska, Japonska in Južna Koreja, bi bila močno prizadeta, saj je njihova odvisnost od zalivske nafte še večja kot evropska. Politične posledice bi bile prav tako dramatične, protesti zaradi cen energije, padci vlad in širša politična destabilizacija.

Najtemnejši scenarij: Jedrska eskalacija

Najbolj zaskrbljujoč scenarij vključuje jedrsko eskalacijo konflikta. Če bi Izrael ali ZDA uporabila jedrsko orožje proti Iranu, bi lahko sledila verižna reakcija napadov na energetsko infrastrukturo v celotnem Perzijskem zalivu. Iran bi verjetno uničil terminale in rafinerije v Savdski Arabiji, Kuvajtu, Katarju, Bahrainu in Združenih arabskih emiratih.

Če bi bila ta infrastruktura resno poškodovana ali uničena, bi lahko iz globalnega trga dolgoročno izginila več kot tretjina svetovne naftne proizvodnje. To ne bi bil več klasičen naftni šok. To bi bil popoln energetski kolaps.

V takem scenariju bi lahko globalni finančni trgi doživeli popoln zlom. Azijske borze, ki so najbolj odvisne od uvoza zalivske energije, bi lahko izgubile polovico vrednosti v nekaj tednih. Podoben padec bi sledil tudi na ameriških trgih.

Evropa: Pred nokautom

Največji problem ima prav Evropa. Po sankcijah proti Rusiji je evropska energetska strategija temeljila na treh stebrih: LNG iz ZDA, LNG iz Katarja in večji delež plina iz Norveške in Alžirije.

Toda če je Hormuz zaprt, je katarški LNG fizično blokiran. Norveška, Alžirija in ZDA nimajo dovolj zmogljivosti, da bi zapolnili vrzel. Rusija je že napovedala, da bo zaradi grožnje EU, da konec letošnjega leta povsem preneha z uvozom ruskega plina, da bo predčasno prenehala z dobavami plina in jih preusmerila v azijske države.

Rezultat bi lahko bil racioniranje energije, zapiranje energetsko intenzivne industrije in ponovna eksplozija cen elektrike in goriv, kot smo jo doživeli leta 1979 in 2022. Evropska industrije materialov (kemična, jeklarska, aluminijska, cementna industrija itd.) in industrija umetnih gnojil bodo največje žrtve, temu pa bo sledila avtomobilska industrija. Ta naftni šok lahko dramatično pospeši deindustrializacijo Evrope. Jo dokonča. Torej z enim udarcem nokautira evropsko industrijo.

Lekcija zgodovine

Naftni šoki vedno razkrijejo brutalno resnico: globalna ekonomija ni zgrajena na financah, tehnologiji ali digitalnih platformah. Zgrajena je na energiji. Leta 1973 smo se tega naučili prvič. Leta 1979 drugič. Leta 2022 tretjič. Sedanja lekcija bo morda najbolj boleča.

Energetska varnost je (ob varnosti oskrbe z vodo in hrano) ključna determinanta preživetja in stabilnosti. En sam norec oziroma par norcev (Trump & Netanyahu) lahko iz objestnosti vrže svet iz tečajev, kadar ta temelji na eni morski ožini.