Po čem si bomo zapomnili odhajajočo vlado? Po tem, da se je v njenem mandatu gospodarska rast ohladila na le še 1.1 % v letu 2025, industrijska proizvodnja se je skrčila za 4.4 %, na lestvici konkurenčnosti IMD je Slovenija zdrsnila za 8 mest in davčni primež se je povečal. Je pa podelila veliko bonbončkov ob koncu mandata. To kaže, da fokus vlade ni bil razvoj, pač pa prerazdeljevanje.

Mandat te vlade si bomo zapomnili po  delitvi »denarja drugih« – po uvedbi obvezne božičnice, dvigu minimalne plače na tisoč evrov, povišanju plač za zaposlene v javnem sektorju za desetino, uvedbi prispevka za dolgotrajno oskrbo in znižanju oskrbnin v domovih starejših. Zapomnili si jo bomo po ponesrečeni davčni reformi, ko je namesto uvedbe davka na nepremičnine raje povišala obdavčitev dobičkov podjetij in samostojnih podjetnikov. Slednjim so se pogoji poslovanja tako zaostrili, da se je prvič po kovidni krizi število navoustanovljenih sp-jev zmanjšalo glede na leto prej, število izbrisanih sp-jev pa se je povečalo na rekordno raven. In to vlado si bomo zapomnili po verbalnem in dejanskem preganjanju podjetij v iskanje bolj ugodnih pogojev poslovanja v Hrvaški.

Odhajajoča vlada je imela velik posluh za blaginjo ljudi, ne pa za gospodarsko dejavnost. Spomnim se pogovora z enim izmed ministrov te vlade, kjer se je pohvalil, da je še posebej ponosen na dosežek, da je v času najhujše energetske krize vlada zamejila cene elektrike samo za gospodinjstva, ne pa tudi za podjetja. In to vlado si bomo tudi zato zapomnili po ekstremno visokih dobičkih v oskrbi z elektriko, medtem ko je industrija umirala, zapirala obrate in odpuščala zaradi drastično višjih cen elektrike.

V redu, vsaka vlada ima svoje prioritete. Toda problem te logike prerazdeljevanja je, da je raven blaginje omejena z ravnijo ustvarjenega dohodka. Nekaj časa lahko umetno vzdržuješ raven blaginje z velikim proračunskim primanjkljajem in zadolževanjem na račun prihodnosti. Toda že srednjeročno zapadeš v omejitev, da če ne povečaš kolača, ne moreš povečati blaginje. Če želiš več razdeliti, moraš prej več ustvariti.

In glede slednjega smo se kot država znašli v precejšnjih težavah. Zašli smo v strukturno razvojno paralizo, ki se je politiki ne zavedajo. Na eni strani se je porušil evropski poslovni model, na katerem je participirala Slovenija. Po letu 1945 je ta model temeljil na globalni konkurenčnosti izvoza kvalitetnih tradicionalnih industrijskih izdelkov. Toda v zadnjih dveh desetletjih in pol se je zgodilo dvoje: tehnološki prelom v smeri digitalizacije in čistih tehnologij – od solarnih panelov, pametnih telefonov, električnih avtov do podatkovnih centrov – in Kitajska. Evropa temu tehnološkem preboju ni uspela slediti – zaradi inertnosti, neinovativnosti in visokih cen energije glede na konkurenco. Je pa to več kot uspelo Kitajski, ki je na podlagi ekonomij obsega, inovativnosti in proste trgovine zmlela konkurenco.

No, slovenski problem na drugi strani je, da je slovensko gospodarstvo v dobaviteljskem odnosu s to preživelo evropsko industrijsko strukturo. Znamo delati žarilne svečke za dizelske motorje ali avtomobilske luči. Toda če je nemška avtomobilska industrija ob vzponu kitajske električne konkurence v zatonu, tudi naša industrija nima prihodnosti. Slovensko gospodarstvo temelji na preživeli gospodarski strukturi, na proizvodnji komponent za druge zaradi nižje cene delovne sile. Toda posledica tega tekmovanja z nizkimi cenami dela so nizka produktivnost (nizka dodana vrednost na zaposlenega) in počasna rast produktivnosti, nizka tehnološka intenzivnost proizvodnje, in omejena inovativnost. Zraven pa nas pesti neprivlačno poslovno okolje in kadrovska struktura, ki težko podpira prehod v tehnološko zahtevnejše dejavnosti.

S takšno gospodarsko strukturo je težko pričakovati trajnejše povečanje blaginje. Prerazdeljevanje v obliki višanja davkov in stroškov dela ta problem samo še zaostruje. V predvolilni kampanji politične stranke sicer tekmujejo, katera bi bolj znižala davke in katera bi bolj razbremenila gospodarstvo. Toda nižanje davkov ali zadrževanje rasti stroškov dela tega globokega strukturnega problema slovenskega gospodarstva ne rešuje. Lahko ga kratkoročno omili. Tako kot smo vzdrževali pri življenju Muro. Toda nižji davki in zadrževanje rasti plač po definiciji ne moreta prinesti izhoda iz pasti proizvodnje z nizko dodano vrednostjo in prehoda v sektorje z višjo produktivnostjo in rastjo.

Čas je, da si priznamo, da tekmujeno v napačnih panogah ali napačnih segmentih znotraj njih. Treba si je priznati, da potrebujemo povsem nov poslovni model. Ključno vprašanje prihodnjega razvoja Slovenije ni, ali bomo imeli nekoliko nižje davke, temveč ali bomo sposobni ustvariti gospodarstvo z bistveno višjo dodano vrednostjo. Samo takšno gospodarstvo lahko dolgoročno financira socialni model, ohranja konkurenčnost in zagotavlja stabilno gospodarsko rast.

Slovenija potrebuje novo razvojno paradigmo. Njen temeljni cilj mora biti dvig produktivnosti ob ohranjanju socialne stabilnosti. Takšna preobrazba zahteva usklajeno ekonomsko politiko, ki temelji na petih medsebojno povezanih razvojnih stebrih: novo ustvarjalno in inovacijsko kulturo, tehnološko prestrukturiranje, bistveno višjo investicijsko intenzivnost, konkurenčne cene energije, bolj privlačno poslovno okolje ter bistveno močnejšo kadrovsko bazo za tehnološko zahtevnejše dejavnosti.

Odhajajoča vlada te potrebe po novi razvojni paradigmi ni razumela. Bo nova vlada imela več razvojnega posluha?

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku