Večina aktualnih zemljevidov kaže lokacije zračnih udarov po Iranu (vključno s Teheranom), ne pa kopenskih poti. Klasičen kopenski napad na Teheran je vojaško izjemno težaven scenarij zaradi:

• goratega reliefa kot naravne bariere (Elburz na severu, gore Zagros na zahodu/jugu)
• oddaljenosti od morebitnih izhodišč (Irak 500–700 km, Perzijski zaliv 1000+ km, Turčija/Azerbajdžan še dlje)
• iranskih obrambnih linij, minskih polj, IRGC enot in urbane obrambe v samem Teheranu (prebivalstvo 9+ milijonov)

Najverjetnejše hipotetične smeri (če bi prišlo do kopenske operacije).

Na podlagi geografske lege in starejših vojaških analiz bi bile možne glavne osi približevanja:

1. Iz smeri Iraka (zahod/jugozahod)
   • Najkrajša in najpogosteje omenjana v starih scenarijih (npr. preko Kermanshaha – Hamadana – Qoma proti Teheranu)
   • Avtocesta 48 / cesta 5 proti vzhodu. To je edina realistična ravninska pot od zahoda, a zelo dolga in izpostavljena.
2. Iz smeri Perzijskega zaliva (jug)
   • Izstop iz območja Bandar Abbasa / Bushehra → proti Shirazu → Isfahanu → Qomu → Teheranu
   • Glavna avtocesta 7: Zelo dolga (1000 km), puščavsko-gorsko območje, logistično nočna mora.
3. Iz smeri severa (Azerbajdžan ali Kaspijsko jezero)
   • Preko Tabriza / Ardabila proti Teheranu: Močno gorsko, ozek koridor, logistično težko in politično problematično.
4. Iz smeri vzhoda (Afganistan/Turkmenistan): Skoraj nerealen scenarij zaradi razdalje in logističnih težav.

Viri iz zadnjih dni kažejo, da se Trumpova administracija sicer ni izključila možnosti kopenskih enot, a trenutno ni nobenih znakov dejanske kopenske ofenzive – vse ostaja pri zračnih udarih.

Trenutno pa vojaški analitiki ocenjujejo, da polna kopenska invazija na Teheran ni realistična brez desetletja priprav in več sto tisoč vojakov – kar v 2026 ni na obzorju.

________

* Slika in komentar ustvarjena s pomočjo UI