Jože P. Damijan, Drago Babič

Slovenija se v evropskih in mednarodnih primerjavah še vedno uvršča med države z razmeroma visoko kakovostjo življenja. Po kazalnikih socialne varnosti, dostopnosti javnih storitev, nizke dohodkovne neenakosti in splošnega zadovoljstva prebivalstva praviloma presega povprečje Evropske unije. Ta rezultat ni naključen. Je posledica zgodovinsko ugodnega institucionalnega razvoja, relativno uspešne tranzicije, razmeroma uravnoteženega socialno-ekonomskega modela, vključitve v skupni evropski trg relativno stabilnega makroekonomskega okvira.

Toda Poročilo o razvoju 2025 temu uspehu nastavlja natančno in neprijetno ogledalo. Ključna ugotovitev poročila ni v tem, da bi Slovenija danes živela slabo, temveč v tem, da se Slovenija po letu 2010 vse bolj oddaljuje od razvojne dinamike, ki bi takšno raven blaginje lahko dolgoročno vzdrževala. Rast produktivnosti dela v Sloveniji že več kot desetletje zaostaja za povprečjem EU in še izraziteje za vodilnimi inovacijskimi gospodarstvi. Po letu 2020 se proces realne konvergence v BDP na prebivalca praktično ustavlja.

Slovenija je obstala v režimu nizke investicijske intenzivnosti. Podatki iz Poročila o razvoju 2025 kažejo, da so poslovne investicije v Sloveniji po krizi ostale trajno nižje kot v primerljivih državah, zlasti investicije v neoprijemljivi kapital – raziskave in razvoj, digitalizacijo, organizacijske inovacije in razvoj kadrov. Delež vlaganj v raziskave in razvoj sicer ni zanemarljiv, vendar je struktura teh vlaganj neuravnotežena: preveč sredstev ostaja ujetih v raziskovalni sferi, premalo pa jih preide v faze prototipiranja, pilotnih linij in komercializacije. Še izrazitejši je zaostanek pri vlaganjih v digitalizacijo procesov, razvoj kadrov in organizacijske inovacije v podjetjih – torej v tiste elemente, ki neposredno vplivajo na produktivnost.

Tehnološko prestrukturiranje gospodarstva poteka prepočasi, dodana vrednost na zaposlenega pa ne dohiteva držav, s katerimi se Slovenija primerja. Razkorak v BDP na prebivalca v primerjavi z EU-27 se po letu 2020 ne zmanjšuje več. To pomeni, da se proces konvergence ustavlja. Poročilo o razvoju 2025 izrecno opozarja, da Slovenija vse težje zapira vrzel v produktivnosti, kar neposredno ogroža sposobnost financiranja obstoječega socialnega modela. Blaginja se vse bolj opira na prerazporejanje in javnofinančne transferje, ne pa na ustvarjanje nove dodane vrednosti.

Produktivnost v tem kontekstu ni tehnični makroekonomski kazalnik, temveč temeljni vir rasti blaginje, merjene z BDP na prebivalca. Stopnja rasti BDP je namreč vsota stopnje rasti produktivnosti in stopnje rasti števila prebivalcev. Gospodarska rast je torej temeljni vir financiranja plač, javnih storitev, pokojninskega sistema in socialne države. Če produktivnost dolgoročno raste počasneje od pričakovanj glede blaginje, se začne družbeni model financirati z zadolževanjem, izčrpavanjem javnih sistemov ali postopno erozijo konkurenčnosti.

To je osrednji razvojni paradoks Slovenije: visoka raven blaginje brez ustrezne razvojne dinamike, ki bi omogočala vzdrževanje sedanje ravni blaginje tudi jutri in pojutrišnjem.

Inovacije kot pogoj preživetja

V takšnih razmerah inovacije niso več ena od mnogih razvojnih politik, temveč pogoj dolgoročne vzdržnosti družbene blaginje. Kljub temu slovenska razprava o inovacijah pogosto ostaja ujetnica fragmentiranega razumevanja. Inovacije se obravnavajo kot skupek razpisov, podpornih programov, startup iniciativ in posameznih projektov, brez jasne povezave med seboj in brez odgovornosti za dolgoročne razvojne učinke.

Primerjalne izkušnje držav, ki so v zadnjih dveh desetletjih uspele trajno povečati produktivnost in tehnološko zahtevnost gospodarstva – med njimi Finska, Estonija in Izrael – kažejo bistveno drugačen pristop. V teh državah inovacije niso spontani rezultat trga ali genialnosti posameznikov, temveč dolgoročno voden družbeni proces. Trg brez vloge države ne deluje, država v tem procesu deluje kot strateški arhitekt: zmanjšuje razvojna tveganja, povezuje podsisteme in omogoča akumulacijo znanja, kapitala in talentov v domačem okolju.

Ključno spoznanje je, da trg sam ne zagotovi optimalne ravni inovacij. Razvojna tveganja so visoka, donosnost je dolgoročna, pozitivni eksterni učinki pa veliki. Zato brez sistemskega institucionalnega okvira inovacijski potencial bodisi ostaja neizkoriščen bodisi se preliva v druga okolja. Prav to se danes dogaja tudi Sloveniji.

Slovenija danes ni med tehnološkimi vodilnimi državami in ne ustvarja lastnih globalno prepoznavnih tehnoloških prvakov; uspešni startupi so redki, po pravilu so zgodaj prodani tujim lastnikom ali pa se v fazi rasti preselijo v razvojno bolj podporna okolja. Razlog ni pomanjkanje znanja ali talentov, temveč strukturna razdrobljenost inovacijskega sistema, ki ne zagotavlja neprekinjenega toka od izobraževanja in raziskav do gospodarstva, financiranja in rasti. Primerjalne izkušnje inovacijsko uspešnih držav kažejo, da inovacije niso skupek posameznih ukrepov, temveč dolgoročno voden družbeni proces, v katerega so sistemsko vključeni izobraževanje, raziskovalna politika, trg dela, financiranje in država kot strateški arhitekt.

Ustvarjalnost kot vstopna infrastruktura inovacij

Če inovacije razumemo kot družbeni proces, to pomeni, da jih moramo organizirati kot proces – z jasno opredeljenimi fazami, mehanizmi prehoda med njimi, nosilci odgovornosti in časovnico učinkov. Inovacijski proces se ne začne v podjetjih in se ne konča pri prototipu, temveč se začne v izobraževalnem sistemu in se zaključi šele takrat, ko se nova znanja in tehnologije trajno odrazijo v višji produktivnosti in dodani vrednosti gospodarstva.

Slovenski inovacijski sistem ima vse osnovne gradnike: razmeroma dobro izobraženo prebivalstvo, solidno raziskovalno infrastrukturo, dostop do evropskih sredstev in stabilno makroekonomsko okolje. Kar manjka, je povezovalna arhitektura. Med posameznimi fazami inovacijskega procesa nastajajo prelomi: med izobraževanjem in raziskavami, med raziskavami in gospodarstvom, med prototipom in trgom ter med zagonsko in zrelo fazo podjetij. Prav na teh prelomih se izgublja razvojni potencial.

Celovit inovacijski sistem mora zato povezati pet zaporednih in soodvisnih sklopov: ustvarjalnost in izobraževanje, raziskovalni sistem kot strateški arhitekt znanja, pretok znanja in kadrov v gospodarstvo, fazno financiranje inovacij po stopnjah tehnološke razvitosti ter inovacijski ekosistem in konkurenčno poslovno okolje. Ti sklopi niso ločene politike, temveč faze istega procesa, zato jih je treba obravnavati kot sistem.

1. Ustvarjalnost in izobraževanje

Vsaka inovacija se začne z ustvarjalnostjo. Poročilo o razvoju 2025 opozarja, da so slovenski učenci in dijaki po kazalnikih ustvarjalnega mišljenja med najslabšimi v EU, uporaba pedagoških metod, ki spodbujajo problemsko in projektno učenje, pa podpovprečna. Izobraževalni sistem je izrazito usmerjen v reprodukcijo znanja, manj pa v njegovo ustvarjalno uporabo. To omejuje sposobnost mladih, da razmišljajo problemsko, interdisciplinarno in podjetno.

To ni pedagoška posebnost, temveč dolgoročna razvojna omejitev. Če izobraževanje ne proizvaja ustvarjalnih, samozavestnih in problemsko usmerjenih posameznikov, se inovacijski proces zlomi že na vstopni točki. Zato mora ustvarjalnost postati sistemski cilj izobraževalne politike. Nov nacionalni inovacijski koncept zato mora izhajati iz premise, da mora učenje, usmerjeno v reševanje izzivov, postati prva faza inovacijskega procesa, v kateri se sistematično gradi ustvarjalni potencial družbe. To zahteva temeljito prenovo kurikularnega pristopa: postopno, a dosledno uvajanje problemskega, projektnega in raziskovalnega učenja v osnovnem, srednjem in terciarnem izobraževanju.

Znanje mora postati orodje za reševanje realnih družbenih in gospodarskih izzivov. Interdisciplinarnost – povezovanje naravoslovja, tehnike, družboslovja, oblikovanja in umetnosti – mora postati standard. Ključni institucionalni mehanizem je vzpostavitev nacionalne mreže ustvarjalnih in tehnoloških laboratorijev, ki povezujejo šole, fakultete, raziskovalne inštitute ter podjetja. Ti laboratoriji niso obšolska dejavnost, temveč del formalnega izobraževalnega procesa. Prototip takšnega laboratorija je pred tremi desetletji v obliki t.i. »design school« nastal na univerzi Stanford, »design thinking« pa temelj ustvarjalne kulture.

Nosilci te prenove so Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, univerze, ARIS, lokalne skupnosti in gospodarstvo. Kurikularne in zakonodajne spremembe so izvedljive v obdobju nekaj let, postopna implementacija do leta 2035, polni učinki na inovacijski potencial in produktivnost pa se bodo pokazali šele v desetletjih. Toda alternativne poti ali bližnjice ni.

2. Raziskovalni sistem kot strateški arhitekt znanja

Slovenski raziskovalni sistem dosega visoko raven znanstvene odličnosti, vendar deluje izrazito razdrobljeno. Sistem nagrajuje znanstveni output v obliki objavljenih člankov, ne pa znanstvenih dosežkov v obliki inovacij, patentov in tehnoloških prebojev. To ni moralna napaka raziskovalcev, temveč racionalen odziv na napačne institucionalne spodbude.

Raziskovalci iz različnih področij pogosto ne sodelujejo med seboj, ne vedo, kaj počnejo kolegi na sosednjih inštitutih ali fakultetah, in nimajo sistemskih spodbud za skupno reševanje kompleksnih problemov. Posledica je znanstvena odličnost brez inovacijskega učinka.

Podobno izhodišče je imela tudi Finska v devetdesetih letih. Prelom je nastopil, ko je finska država raziskovalno politiko preoblikovala v strateško arhitekturo. Ključno vlogo je prevzel nacionalni financer (Tekes, danes Business Finland), ki ni le razdeljeval sredstev, temveč je aktivno oblikoval raziskovalne prioritete, spodbujal interdisciplinarne konzorcije in povezoval znanost z industrijo. Podoben pristop je ubrala Estonija, kjer je majhna raziskovalna skupnost nadgradila svojo omejeno kritično maso z močno mednarodno vpetostjo in jasnim fokusom na digitalne tehnologije. Raziskovalna politika ni bila nevtralna, temveč selektivna in strateška.

Za Slovenijo to pomeni preoblikovanje vloge ARIS v sistemskega arhitekta znanja. ARIS mora sistematično spodbujati interdisciplinarne projekte, ki povezujejo raziskovalce različnih profilov v konzorcije, sposobne reševati kompleksne tehnološke in družbene izzive. To vključuje stabilno financiranje nacionalnih raziskovalnih konzorcijev, razpise za pre-Horizon in pre-ERC projekte. Ključ je v tem, da mora financiranje nagrajevati sodelovanje, ne fragmentacije. Aplikativni rezultati – patenti, licence, industrijsko sodelovanje – morajo postati enakovreden kriterij znanstveni odličnosti. Brez tega raziskovalni sistem ne more biti temelj inovativnosti.

3. Spodbude za pretok znanja in kadrov

Izrael velja za eno najbolj inovacijskih gospodarstev na svetu, ne zaradi obsega raziskovalnega sistema, temveč zaradi izjemno učinkovitega prenosa znanja v gospodarstvo. Ključni mehanizem je sistematično spodbujanje mobilnosti kadrov med akademijo, vojsko in podjetji ter aktivna vloga države pri delitvi razvojnih tveganj.

Če obstaja ena točka, kjer slovenski inovacijski sistem sistematično odpove, je to prav prenos znanja in kadrov med raziskovalno sfero in gospodarstvom. Prav na tej točki se ustvarjalnost in znanstveni potencial ne pretvorita v inovacije, inovacije pa ne v višjo produktivnost. Rezultat ni pomanjkanje znanja, temveč njegova institucionalna blokada.

Slovenska podjetja v povprečju vlagajo premalo v razvoj kadrov, organizacijske inovacije in dolgoročne razvojne projekte. Raziskovalci pa delujejo v okolju, kjer so karierni napredki, financiranje in profesionalni status skoraj izključno vezani na akademski output. Prehajanje med akademijo in gospodarstvom je tvegano, administrativno zapleteno in pogosto celo sankcionirano v kariernem smislu. V takšnem okolju je racionalna odločitev posameznika ostati znotraj lastnega institucionalnega silosa.

To ni posebnost Slovenije, vendar je v Sloveniji problem izrazitejši zaradi majhnosti sistema in omejene kritične mase. V državah, ki so uspele zapreti to vrzel, država ni pasivni opazovalec, temveč aktiven delilec razvojnih tveganj. Izrael, Finska in Estonija so sistematično zgradile mehanizme, ki omogočajo kroženje kadrov, začasne in trajne prehode med sektorji ter skupne karierne poti.

Za Slovenijo to pomeni potrebo po jasnih in stabilnih instrumentih: dolgoročna nadgradnja industrijskih doktoratov v realne zaposlitve v gospodarstvu, javno sofinanciranje zaposlitev raziskovalcev in razvojnih inženirjev v podjetjih in sistematična podpora mobilnosti kadrov med univerzami, inštituti, podjetji in javnim sektorjem. Ti instrumenti niso socialni transferji, temveč investicije v produktivnost.

Posebno vlogo mora prevzeti država kot prvi kupec inovacij. Strateška javna naročila lahko ustvarijo začetni trg za nove tehnologije, zmanjšajo komercialna tveganja in omogočijo podjetjem, da preidejo iz razvojne v tržno fazo. To je bil temelj tehnološkega vzpona Izraela, pa tudi ZDA. Brez tega prenosa znanja inovacijski proces ostaja ujet v laboratorijih in poročilih.

Nosilci tega sklopa prenove sistema so Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za javno upravo, ARIS in podjetja. Programi so izvedljivi v obdobju naslednjih treh let, učinki na produktivnost pa v desetletju za tem.

4. Financiranje inovacij in zapiranje doline smrti

Ključna slabost slovenskega inovacijskega sistema je način financiranja inovacij. Financiranje je fragmentirano, kratkoročno in slabo prilagojeno razvojnim fazam tehnologij in podjetij. Posledica je t. i. dolina smrti – faza med dokazom koncepta in komercilizcijo, kjer propade večina potencialno obetavnih projektov.

V zgodnjih fazah inovacij (raziskave, dokaz koncepta) je javno financiranje razmeroma dobro razvito. Težava nastopi pri prehodu v faze prototipiranja, pilotnih linij, validacije na trgu in skaliranja. Prav tam so tveganja največja, zato zasebni kapital tukaj še ne vstopa. Če država na tej točki ne nastopi kot strateški investitor, se inovacijski proces prekine.

Učinkoviti sistemi uporabljajo fazno strukturirano financiranje, običajno organizirano okoli stopenj tehnološke razvitosti (TRL). Javna sredstva prevladujejo v fazah TRL 1–3, vmesne faze (TRL 3–6) zahtevajo specializirane tehnološko-inovacijske sklade, v poznih fazah (TRL 6–9) pa mora država nastopiti kot kapitalski soinvestitor skupaj z zasebnim kapitalom.

Ključno je razumeti, da država v tem modelu ne subvencionira neuspeha, temveč zavestno prevzema del tveganja tam, kjer so družbeni donosi večji od zasebnih. Brez takšne vloge javnega kapitala se inovacije bodisi ne zgodijo bodisi se preselijo v okolja, kjer je ta vloga že institucionalizirana.

Za Slovenijo to pomeni potrebo po vzpostavitvi stabilnega, dolgoročnega in profesionalno vodenega sistema inovacijskega financiranja, ločenega od kratkoročnih političnih ciklov. Inovacije se ne razvijajo v razpisnih rokih, temveč prek učinkovitega financiranja kritični razvojnih faz. Nosilci so Ministrstvo za gospodarstvo in javni skladi. Sistem je vzpostavljiv v treh letih, učinki pa bodo vidni v desetletju za tem.

5. Inovacijski ekosistem – tekma med poslovnimi okolji, ne med podjetji

Tudi najboljši inovacijski proces ne more uspevati brez ustreznega inovacijskega ekosistema in konkurenčnega poslovnega okolja. Uspešnost inovacijskega sistema se na koncu ne meri s številom projektov, strategij ali poročil, temveč s tem, ali država zna zadržati, razviti in skalirati inovativna podjetja doma. Slovenija pri tem sistematično izgublja. Kakovostne ideje in obetavni startupi nastajajo, toda v ključni fazi rasti se po pravilu prodajo tujim lastnikom ali preselijo v okolja z bolj predvidljivimi pogoji, globljimi kapitalskimi trgi in manj regulativnimi ovirami. To ni posledica pohlepa podjetnikov, temveč racionalna odločitev v neugodnem poslovnem okolju.

Inovacijski ekosistem ni skupek inkubatorjev in pospeševalnikov. Gre za celovit sistem, ki vključuje davčno politiko, trg dela, politiko priseljevanja, kapitalske trge, pravno varnost in kulturne vzorce. Države danes ne tekmujejo več s posameznimi podjetji, temveč s tem, kako spodbudna so poslovna okoljia za razvoj in rast podjetij. To je težko ali pa celo nemogoče razložiti politikom na levi strani političnega spektra.

Za Slovenijo to pomeni nujnost reform na več ravneh: davčna razbremenitev podjetij  v prvih letih poslovanja, ureditev delniških opcij in kapitalskih dobičkov mora omogočati nagrajevanje zaposlenih v rastočih podjetjih; administrativni postopki morajo biti hitri in predvidljivi; sistem mora omogočati privabljanje in zadrževanje vrhunskih domačih in tujih talentov.

Posebno pomemben je razvoj trga tveganega kapitala in financiranja faze skaliranja. Brez dostopa do večjih kapitalskih vložkov podjetja ne morejo prerasti začetne faze. Javni kapital lahko tukaj deuje po podobnih načelih kot zasebni – kapitalsko vstopa v obetavna podjetja zavedajoč se tveganja in dolgoročno participira na donosu uspešnih podjetij. Po pravilu je le nekaj odstotkov tveganih naložb tudi uspešnih, toda njihov donos  za nekajkrat presega izgube z vlaganji v neuspešne projekte. Javni kapital se temu tveganju ne bi smel izogibati, čeprav je v nasprotju s proračunsko logiko. Nosilci teh ključnih sprememb so Vlada RS, Ministrstvo za finance in Ministrstvo za notranje zadeve. Zakonodajne spremembe so izvedljive v treh letih, učinki pa bodo vidni v desetletju za tem.

Zaključek: inovacije kot vprašanje politične odgovornosti

Slovenija danes ne stoji pred abstraktno razvojno dilemo, temveč pred zelo konkretnim vprašanjem politične in institucionalne odgovornosti. Obstoječa raven blaginje temelji na razvojni dinamiki preteklosti. Če ta dinamika ne bo obnovljena, se bo blaginja neizogibno začela krčiti – ne zaradi zunanjih šokov, temveč zaradi notranje sistemske inertnosti.

Ustvarjalnost in inovacije kot družbeni proces nista kaprica ali ideološka izbira, temveč ekonomska nuja. Brez sistemskega spodbujanja ustvarjalnosti, brez reforme na področju spodbujanja ustvarjalnosti v šolskem sistemu, brez spodbujanja interdisciplinarnega sodelovanja v raziskovalnem sistemu, brez pretoka znanja v gospodarstvo, brez faznega financiranja inovacij in brez konkurenčnega poslovnega okolja produktivnost ne more pospešiti na podvojeno raven, potrebno za financiranje bodoče blaginje.

Vprašanje zato ni, ali Slovenija potrebuje takšen preobrat. Vprašanje je, koliko časa si še lahko privošči odlašanje. Vsako leto neodločnosti pomeni izgubljeno generacijo inovacij, podjetij in talentov. In to je strošek, ki ga nobena država ne more dolgoročno obvladati brez rezov v družbeno blaginjo. Brez povišane gospodarske rasti kot posledice močno pospešene rasti produktivnosti se bomo morali odpovedati blaginji, ki smo je navajeni in ki jo imajo drugi okrog nas. Zato družbeni konsenz v tej smeri ne bi smel biti problem. Večji problem vidiva v razumevanju te dolgoročne izbire med rastjo in nazadovanjem v političnem razredu.

___________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela