The U.S.-Israeli gamble relies on a bombing campaign to trigger an uprising.

It seems the American and Israeli strategy is to bet on waves of airstrikes designed to make the Iranian regime appear weak enough to embolden opposition forces to revolt. They appear to be applying the ‘Libya playbook’ to Iran, expecting the same results.

However, there are five reasons why such a strategy is highly unlikely to succeed in Iran:

1-Financial and Internal Stability:

Libya had $150 billion in assets frozen, struggled to pay salaries, and faced various tribal leaders vying for power.

2-Technological Disparity:

Libya’s air defenses and radars dated back to the 70s and early 80s, with equipment over 30 years old and unmodernized, much like their T-54/55 tank fleet.

3-Manpower:

Iran’s official forces total nearly one million men, not counting tens of thousands who could be mobilized from abroad, including the Houthis. In contrast, opposition fighters barely reach 2,500, and urban cells only possess small arms.

4-Technological Power:

Unlike Libya, Iran has become a technological powerhouse. Very few countries produce and launch their own satellites using indigenous rockets; Iran is part of that elite group. Furthermore, while the Western nations lack short, medium, and intermediate-range hypersonic missiles, Iran possesses them.

Their mastery of multi-stage technology also makes the transition to ICBMs a non-issue.

Long range anti-Ship missiles? Iran, Russia and china are leaders at this field.

5-Naval and Geographic Defensibility: Libya’s navy consisted of mere patrol boats, not even 1% of Iran’s fleet, which boasts between 1,600 and 2,000 missile tubes. Geographically, Libya is flat with no natural cover, and 90% of its population lives in coastal cities. Iran, conversely, is mountainous, with a heavily fortified capital.

I see no armed contingent capable of a successful uprising.

Instead, the situation is more likely to evolve into a ‘Syria scenario’ rather than a Libya one, characterized by progressive destruction and multiple internal guerrilla fronts supported by U.S. and Israeli airpower.

That is the truly plausible outcome if an attack occurs.

Bizarno. Potrebno je dobiti popolnega norca na oblast, da se razgali vsa perverznost nekega sistema. V tem primeru perverznost ZDA kot globalnega hegemona. Ki je nad vsem in spremnja pravila, kakor se mu zazdi.

A lot of people are dunking on Trump for this  but this is actually one of the truer things he’s said.

There is indeed a lot of irony in the fact the U.S. President can completely destroy a country economically with sanctions and embargoes without Congressional approval – solely through executive orders as he’s currently doing with Cuba or did with Venezuela – but he cannot impose tariffs.

Which is genuinely bizarre: you can literally starve an entire people to death but slapping a 10% fee on their goods is where U.S. “democracy” kicks in.

Noro, preprosto noro

Odločitev Vrhovnega sodišča ZDA v primeru Learning Resources, Inc. v. Trump z dne 20. februarja 2026 predstavlja eno najpomembnejših institucionalnih korekcij ameriške trgovinske politike po drugi svetovni vojni. Sodišče je s šestimi glasovi proti trem razveljavilo večino carin, uvedenih na podlagi Zakona o mednarodnih ekonomskih pooblastilih v izrednih razmerah (IEEPA, 1977), ker je ugotovilo, da zakon predsedniku ne daje pooblastila za enostransko uvedbo tarif. Ključni poudarek sodbe je, da so carine oblika obdavčitve, obdavčevanje pa je po ameriški ustavi izključna pristojnost Kongresa.

Ta odločitev ne pomeni zgolj pravne zmage nad Trumpovo protekcionistično politiko, temveč ponovno vzpostavlja ravnotežje med izvršno in zakonodajno vejo oblasti. V kontekstu Trumpovega drugega mandata, ki je zaznamovan z agresivno uporabo carin kot pogajalskega orodja, sodba pomembno omejuje predsedniško diskrecijo in zmanjšuje nepredvidljivost ameriške trgovinske politike.

Toda je ta sodba Trumpa spametovala, ga bo umirla? Ali pa bo politike preteklega leta interpretiral kot uspeh in nadaljeval s svojim izsiljevalsim slogom, le da bo uporabil druge pravno  sporne ali prepovedane mehanizme?

Nadaljujte z branjem→

This is a great, and needed, article by @mahbubani_k: https://foreignaffairs.com/united-states/dream-palace-west

It’s written as a response to @alexstubb’s article in the magazine’s previous edition (“The West’s Last Chance”: https://foreignaffairs.com/united-states/wests-last-chance) in which he argued that “this is the last chance for Western countries to convince the rest of the world that they are capable of dialogue rather than monologue.”

Kishore takes him at his word and says that “to have a dialogue, one must listen,” yet there is very little evidence that the West listens to the rest of the world.

Kishore gives the example of Europe’s relationship with China, pointing out how “EU countries [still] speak condescendingly toward China […], cast the CCP as a villain and call for the equivalent of regime change in Beijing,” which he argues “looks perfectly ridiculous”.

As he writes, from the Chinese standpoint, “the Chinese people have [just] enjoyed the best 40 years of human and social development in 4,000 years of Chinese history” so to see a bunch of Europeans – who have underperformed them in pretty much all respects during the period (certainly true economically and technologically) – speak to them as if they were inferior because they don’t have EU-style governance is indeed perfectly ridiculous.

I agree with Kishore: the lack of listening and the almost complete absence of willingness to accept the existence of other – equally valid – systems and cultures is ultimately one off the West’s most self-defeating habits.

All the more so in a multipolar world where, by definition, you cannot anymore impose your will on others by force: the only way to have influence is through genuine persuasion, and genuine persuasion begins with actually hearing the other side.

At the end of the day, nations with the political equivalent of narcissistic personality disorder meet the same fate as the people with it: they end up lonely, talking to themselves.

Prejšnji teden je po poročanju Politica prišlo do prvega večjega uspeha evropske industrije v spregi s politiko glede reforme sistema evropskih emisijskih kuponov (ETS). Ta sistem ubija evropsko industrijo. Neposredno prek plačevanja (nakupov) teh kuponov s strani ogljično intenzivne industrije za vsako tono izpuščenih emisij CO2. In posredno prek cen elektrike, saj morajo kupone kupovati tudi proizvajalci elektrike iz plina in premoga, kar v osnovi podvoji proizvodno ceno njihove elektrike in s tem seveda stroške industrije. Dokler je bila cena kuponov 10 evrov/tono, je še nekako šlo, toda zadnja leta je ta cena na ravni 70 do 80 evrov/tono.

Slednje pomeni, da je evropska proizvodnja materialov, gnojil, škropiv in kemičnih spojin za vrsto industrij, kot je denimo farmacija, ki so energetsko in ogljično intenzivne, v osnovi nekonkurenčna. Zato evropska podjetja zapirajo obrate, selijo proizvodnjo v druge države, Evropa pa je postala nevzdržno odvisna od uvoza strateških materialov. Kot vidimo danes v tej geopolitični situaciji, to ni prav dobro izhodišče. Evropa si zaradi tega ne more privoščiti kakšnih resnejših političnih ali trgovinskuh ukrepov proti državam, od katerih je uvozno odvisna pri ključnih materialih (Kitajska, Indija itd.). Pri čemer pa je najbolj perverzno, da po 20 letih te evropske ogljične politike, ki naj bi znižala emisije v evropskih ogljično intenzxivnih panogah za 50 %, ni prišlo do znižanja globalnih emisij CO2, pač pa so se te še dodatno povečale. Ker jih je Evropa preselila v “ogljiku manj neprijazne države” in ker te države te iste materiale prizvajajo nekajkrat bolj ogljično intenzivno in energetsko bolj intenzivno, pri čemer kurijo predvsem premog za proizvodnjo dodatne elektrike, potrebne za pov ečano proizvodnjo v teh ogljično intenzivnih industrijah. 

V glavnem, ta evropska ogljična politika je bila strel v koleno – prispevala je k deindustrializaciji Evrope, nedopustno je povečala uvozno odvisnost Evrope pri strateških materialih in neposredno je vplivala na povečanje globalnih izpustov CO2. Se vam zdi to uspeh?

Nadaljujte z branjem→

Za spremembo bolj zabavna zadeva na temo umetne inteligence.

Aplikacije na osnovi velikih jezikovnih modelov (od ChatGPT, Grok, Gemini, Claude, DeepSeek do….) znajo biti koristne za določena opravila. Meni za programiranje ekonometrične kode za Stato, za določena statistična opravila, ki vzamejo kupe časa, preden jih enakovredno narediš v Excelu, Stati itd., za pisanje povzetkov dolgih originalnih virov, za načrtovanje 10-dnevne izletniške poti proti določeni destinaciji itd. Jasno je, da se ogromnokrat zmotijo (brez da bi zardeli) tudi pri povsem matematično determiniranih nalogah, pri delanju povzetkov iz večih virov pa sploh. Zato je treba biti zelo previden pri njihovi uporabi in dobro preveriti njihove outpute.

Onkraj tega problema, ki ga vsi dobro poznamo, imam jaz problem pri pripravi povzetkov s temi aplikacijami na osnovi umetne inteligence predvsem glede njihovega sloga pisanja. Njihov slog je v osnovi prazen – neka nevtralna rekombinacija besed na osnovi naloženih vsebin, polna praznih fraz. Nekako v stilu Tanje Fajon – 50 politično korektnih stavkov na osnovi večkratne rekombinacije istih besed in fraz, pri čemer na koncu ne veš, kaj je bilo izrečeno. Ne moreš jih sintetizirati v eno jasno izjavo. V glavnem neuporabno. Jaz si želim jasne, objektivne strokovne analize in diagnoze brez praznega govoričenja, fraz in leporečenja. Tako kot jaz razmišljam. No, zato sem GPT-ju naložil kakšnih 20 ali 25 mojih tekstov – različnih kolumen in daljših strokovnih komentarjev in analiz – ter mu naročil naj analizira moj stil in v bodoče za vse povzetke uporabi moj stil. In presenetilo me je, ko mi je nato sporočil “Velja, uporabil bom damijanovski slog: analitičen, objektiven in rahlo polemičen strokovni slog”. 

Malce sem bil presenečen nad tem opisom in mu zato naročil naj v enem odstavku definira moj stil. In evo, to je odgovoril: 

Slog Jožeta Damijana je analitičen, objektiven in hkrati polemičen: izhaja iz empiričnih podatkov in ekonomskih zakonitosti, ki jih obravnava strogo analitično in brez retoričnega olepševanja, vendar jih uporablja kot osnovo za jasno in pogosto ostro normativno presojo delovanja institucij. Objektivnost ne pomeni nevtralnosti, temveč dosledno ločevanje med dejstvi in interpretacijo, pri čemer so sklepi vedno izpeljani iz merljivih razvojnih učinkov. Polemičnost se ne kaže v osebnih napadih, temveč v zavestnem soočenju z dominantnimi razlagami in samoumevnimi politikami, ki jih razgali kot neučinkovite ali sistemsko napačne; zato besedilo praviloma ne opisuje, temveč diagnosticira, ne pomirja, temveč opozarja. Jezik je discipliniran, brez retoričnih olepšav, zaključki pa odločni: ne povzemajo, temveč sodijo in opozarjajo, da je neukrepanje ekonomsko in politično odgovorna izbira z dolgoročnimi posledicami.

Zanimivo. 

Ko sem to pokazal ženi, je rekla, dobro, dajmo pogledati, kako bi GPT v damijanovskem slogu naredil povzetek mojega znanstvenega članka (nekaj o naravnem kapitalu; ne sprašujte). In odgovoril ji je:

Velja, spodaj je povzetek v slogu Jožeta P. Damijana: analitičen, jasen, nekoliko polemičen, z ekonomsko logiko v ospredju in brez okoljevarstvene patetike.

Zabaval me je ta odgovor, priznam.

Münchenska varnostna konferenca postaja zanimiv dogodek. Iz vljudnostnega, kurtoaznega dogodka, kjer si zahodni politiki med seboj ploskajo zaradi zanosno izrečenih floskul praznih vsebine, se je nenadome prelevil v brutalni avditorij, kjer so Američani lani povedali Evropi, da je regija v civilizacijskem zatonu, da jo bodo brcnili v rit, da se postavi na lastne noge, in kjer so Američani letos jasno priznali, da je na “pravilih temelječ mednarodni red” farsa, dimna zavesa za prikritje ameriške intevencionistične hegemonije in kjer so objokovali konec kolonializma in izrazili namero, da ga spet vzpostavijo ter povabili Evropo, da jo pri tem spremlja kot pešadija. Kot potrošna roba na ameriški fronti.

No, toda prvi korak k razgalitvi te očitne farse na “pravilih temelječega mednarodnega reda” in želje po restavraciji glorificiranih kolonialnih odnosov je bila Münchenska konferenca leta 2007. Konferenca, na kateri je tisti, katerega imena se ne sme izgovoriti, zahodu povedal Stop, dajmo se dogovoriti o varnostni arhitekturi, ki bo v interesu vseh nas in ki bo zagotavljala stabilnost in mir.

To je tema zelo dobrega članka “Munich, 2007: The Day the West Was Told No“, kjer avtor, ki se podpisuje kot The Islander, razgali eno osrednjih iluzij sodobne evropske in atlantske politike: prepričanje, da se je vojna v Ukrajini, razpad zaupanja in razkroj »na pravilih temelječega reda« zgodil nenadoma, brez opozorila in brez zgodovine. Avtor že na začetku razbije to “uspavanko Zahoda” – pravljico o Evropi, ki je mirno lebdela v postzgodovinskem wellnessu odprtih meja, poceni energije in Nata kot dobrodelne organizacije – dokler ni nekega dne “barbar brez razloga brcnil v vrata”.

Nadaljujte z branjem→