1. Uvod: Zakaj primerjati Sanda in mainstream sionistično historiografijo

Razprava med Shlomom Sandom (avtorjem knjige The Invention of the Jewish People) in t. i. mainstream sionistično historiografijo ni zgolj akademska. Gre za spor o tem, kako se zgodovina uporablja kot institucija, ki proizvaja legitimnost, politično kohezijo in pravice. Tako kot pri nacionalnih ekonomskih politikah tudi tukaj ne gre za vprašanje ene same “resnice”, temveč za konkurenco interpretacij, ki imajo zelo konkretne politične in institucionalne posledice.

Sandov poseg je zanimiv predvsem zato, ker ne napada posameznih zgodovinskih dejstev, temveč logiko konstrukcije zgodovinskega narativa, ki podpira sodobni nacionalni projekt. Mainstream sionistična historiografija pa deluje kot stabilizacijski mehanizem države, podobno kot makroekonomski narativi stabilizirajo ekonomsko politiko.

2. Mainstream sionistična historiografija

2.1. Temeljne predpostavke

Mainstream sionistična historiografija izhaja iz predpostavke, da Judje predstavljajo zgodovinsko ljudstvo oziroma narod, ki ima:

• skupen izvor v antičnem Izraelu,
• neprekinjeno zgodovinsko zavest,
• skupno usodo, zaznamovano z izgnanstvom in diasporo,
• legitimno pravico do nacionalne samoodločbe na “zgodovinskem ozemlju”.

Ta okvir je bil posebej intenzivno oblikovan v obdobju nastajanja izraelske države in je imel jasno državotvorno funkcijo.

2.2. Ključni zgodovinski elementi

Osrednje mesto v tem narativu zasedajo:

• rimski izgon Judov iz Judeje kot prelomni dogodek,
• ohranitev judovske identitete skozi diasporo,
• “vrnitev” kot poprava zgodovinske krivice.

Gre za linearno in teleološko pripoved, v kateri zgodovina implicitno vodi k nastanku sodobne države Izrael.

2.3. Funkcija historiografije

V tem okviru zgodovinopisje ni zgolj analitična disciplina, temveč institucionalni steber nacionalne legitimnosti. Podobno kot fiskalna pravila ali monetarni okvir v ekonomiji tudi zgodovinski narativ deluje kot omejitev alternativnih interpretacij in političnih rešitev.

3. Sandov pristop: kritika nacionalne historiografije

3.1. Osnovna teza

Sand ne zanika obstoja judovske kulture ali religije, temveč problematizira idejo, da gre za enoten narod v etničnem smislu, ki bi obstajal neprekinjeno več tisoč let. Njegova ključna trditev je, da je sodobna ideja “judovskega ljudstva” produkt modernih nacionalizmov, podobno kot pri drugih evropskih narodih.

3.2. Izgon in kontinuiteta prebivalstva

Sand opozarja, da zgodovinski viri ne potrjujejo teze o množičnem rimskem izgonu. Po njegovem mnenju:

• večina lokalnega prebivalstva ni bila izgnana,
• se je postopno spreobračala v krščanstvo in kasneje islam,
• današnje palestinsko prebivalstvo delno izhaja iz istega zgodovinskega jedra.

S tem razbije enostavno delitev na “izgnane Jude” in “kasnejše naseljence”.

3.3. Spreobrnitve in demografska dinamika

Sand poudari, da je bilo judovstvo dolgo prozelitska religija, kar pomeni, da so se mu pridruževale cele skupnosti. Posebej izpostavi:

• spreobrnitve v Sredozemlju in Severni Afriki,
• Hazarski kaganat kot primer politične in verske konverzije,
• vlogo teh procesov pri nastanku evropskega judovstva.

Njegov argument ni, da imajo vsi Aškenazi en sam izvor, temveč da je etnična homogenost mit, ustvarjen retroaktivno.

3.4. Zgodovina kot politična ekonomija identitete

Sand zgodovino obravnava podobno, kot ekonomisti obravnavajo institucije: kot rezultat interesov, moči in političnih potreb. Zgodovinski narativi po njegovem mnenju niso nevtralni, temveč optimizirani za legitimacijo obstoječih struktur.

4. Ključne razlike med obema pristopoma

4.1. Pojmovanje naroda

Mainstream razume narod kot zgodovinsko danost.

Sand ga razume kot moderno politično konstrukcijo.

4.2. Vloga religije

Mainstream religijo obravnava kot del narodove identitete.

Sand vidi judovstvo primarno kot religiozno-kulturni sistem, ki je šele pozneje dobil nacionalno obliko.

4.3. Metodološki pristop

Mainstream uporablja zgodovino za utrjevanje kontinuitete.

Sand uporablja historiografijo za razgradnjo kontinuitete.

5. Kritike obeh strani

5.1. Kritike Sanda

• preveliko poudarjanje diskontinuitet,
• selektivna raba sekundarnih virov,
• normativni politični sklepi, ki presegajo empirično osnovo.

5.2. Kritike mainstreama

• teleološko branje zgodovine,
• zanemarjanje spreobrnitvenih procesov,
• zlitje znanstvene razlage in politične legitimacije.

6. Politične in institucionalne implikacije

Razlika med obema pristopoma ni zgolj akademska. Če zgodovino razumemo kot orodje legitimnosti, potem:

• mainstream podpira etnično definirano nacionalno državo,
• Sandov pristop odpira prostor za državljanski, vključujoč model države.

Gre za izbiro med etničnim in institucionalnim pojmovanjem pripadnosti, kar je povsem primerljivo z razpravami o tem, ali ekonomski sistemi temeljijo na identiteti ali na pravilih.

7. Sklep

Sandova knjiga ni nevarna zato, ker bi “zanikala judovsko zgodovino”, temveč zato, ker razkriva, kako se zgodovina uporablja kot proizvodni faktor politične legitimnosti. Mainstream sionistična historiografija je bila zgodovinsko učinkovita, saj je omogočila mobilizacijo, kohezijo in nastanek države. Vendar ima, tako kot vsaka institucionalna ureditev, tudi ta narativ svoje mejne stroške: izključevanje alternativnih identitet, rigidnost in politično zaprtost sistema.

Sand ponuja analizo, ki ni nujno popolna, je pa koristna, ker razbije monopol ene same razlage. Tako kot v ekonomiji tudi tukaj velja: ko en model postane dogma, preneha biti analitično uporaben. Razprava med Sandom in mainstreamom je zato manj vprašanje zgodovinske resnice in bolj vprašanje, kakšno vrsto države in družbe želimo legitimirati z zgodovino.

__________

* Generirano s pomočjo UI