Stephen Moore v članku v Epoch Times izhaja iz nedavne ocene danskega okoljskega raziskovalca Bjørna Lomborga, po kateri naj bi vlade po svetu v zadnjih desetletjih porabile najmanj 16 bilijonov ameriških dolarjev za politike, programe in regulacijo, povezane z bojem proti podnebnim spremembam. Ta obseg porabe Moore označuje kot finančno osnovo t. i. »industrijskega kompleksa podnebnih sprememb«, ki po njegovem mnenju združuje politične interese, regulativne organe, subvencionirane industrije in nevladne organizacije.

Osrednje vprašanje, ki ga Moore postavlja, je: kakšni so bili dejanski učinki te ogromne porabe? Po njegovem stališču so učinki zanemarljivi ali celo neobstoječi. Trdi, da kljub več kot 30 letom intenzivnih podnebnih politik globalna povprečna temperatura planeta ni bila znižana niti za desetinko stopinje Celzija, kar naj bi priznavali tudi zagovorniki stroge podnebne politike. Iz tega sklepa, da porabljena sredstva niso prinesla merljivih podnebnih koristi, medtem ko so posamezniki in sektorji, povezani z regulacijo in subvencijami, iz tega finančno močno profitirali.

Moore nadalje trdi, da so imele politike omejevanja uporabe fosilnih goriv resne negativne družbene in humanitarne posledice, zlasti za revnejše države. Po njegovem mnenju je omejevanje dostopa do cenovno dostopne in zanesljive energije upočasnilo gospodarski razvoj, povečalo revščino in posredno prispevalo k izgubi življenj, saj so številne skupnosti ostale brez osnovne energetske infrastrukture. Avtor to označuje kot »vojno proti varni in obilni energiji«, ki naj bi najbolj prizadela najranljivejše dele sveta.

Ključni del članka je posvečen konceptu oportunitetnih stroškov. Moore poudarja, da ekonomija ne presoja le tega, kam so bila sredstva porabljena, temveč tudi, kaj bi bilo mogoče doseči, če bi bila porabljena drugače. Navaja vrsto alternativnih globalnih ciljev, za katere bi po njegovem mnenju 16 bilijonov dolarjev lahko imelo bistveno večji in neposrednejši učinek: zagotavljanje čiste pitne vode v revnih državah, preprečevanje smrti zaradi bolezni, kot je malarija, gradnjo šol in zmanjševanje nepismenosti, zagotavljanje dostopa do električne energije za več kot milijardo ljudi brez nje ter pospeševanje raziskav za zdravljenje raka.

Po avtorjevem prepričanju bi takšna poraba sredstev lahko rešila milijone življenj, znatno zmanjšala globalno revščino in ustvarila ogromne družbene in ekonomske koristi. Posebej izpostavlja, da bi napredek pri zdravljenju raka lahko dodal desetine milijonov let življenja, katerih ekonomska vrednost bi po njegovem mnenju presegala več deset bilijonov dolarjev.

V tem kontekstu Moore podnebno politiko označi kot moralno problematično, celo kot eno najbolj nehumanih političnih usmeritev v zgodovini, saj naj bi ogromna sredstva preusmerjala v cilje z zanemarljivimi učinki, medtem ko bi jih bilo mogoče uporabiti za reševanje takojšnjih in preverljivo smrtonosnih problemov.

Moore pravi, da se politični in družbeni zagon za stroge podnebne politike v ZDA in Evropi zmanjšuje. Trdi, da so ZDA dosegle »vrh podnebne histerije«, Evropa pa naj bi se začela oddaljevati od ciljev neto ničelnih emisij zaradi njihovih gospodarskih stroškov. Posebej izpostavi vlogo Donalda Trumpa, ki naj bi po njegovem mnenju začel razgrajevati »industrijski kompleks podnebnih sprememb«, zlasti z namero razveljaviti t. i. pravilo ogroženosti (endangerment rule), ki omogoča obdavčitev emisij ogljikovega dioksida. Stroški tega pravila naj bi dolgoročno presegali 1 bilijon dolarjev.

Moore zaključi, da izgubljenih 16 bilijonov dolarjev ni mogoče povrniti, saj gre za nepovratne stroške, vendar meni, da je ključno preprečiti nadaljnjo porabo sredstev za politike, za katere verjame, da temeljijo na napačnih predpostavkah. Članek zaključi s skeptično mislijo, da politiki, ki imajo težave z upravljanjem lastnih financ, po njegovem mnenju težko verodostojno obljubljajo nadzor nad globalnimi podnebnimi procesi.

______

* Povzetek generiran z UI