Knjiga The Invention of the Jewish People izraelskega zgodovinarja in profesorja Shloma Sanda predstavlja temeljito zgodovinsko in historiografsko analizo nastanka moderne ideje »judovskega ljudstva« kot enotnega, etnično neprekinjenega naroda. Sandova osrednja teza ni, da Judje kot verska ali kulturna skupnost ne obstajajo, temveč da je sodobno razumevanje Judov kot homogenega naroda z nepretrgano etnično linijo od antičnega Izraela do današnjih dni produkt moderne nacionalistične historiografije, predvsem 19. in 20. stoletja, in ne rezultat preverljivih zgodovinskih procesov.
Sand knjigo umešča v širši kontekst evropskega nacionalizma, v katerem so se v 19. stoletju začele oblikovati moderne nacionalne identitete. Po njegovem mnenju je tudi judovska nacionalna identiteta nastala po analogiji z evropskimi nacionalnimi projekti, ki so temeljili na ideji skupnega izvora, skupne krvi, jezika in ozemlja. V tem procesu naj bi zgodovinopisje igralo ključno vlogo: ne kot nevtralni opis preteklosti, temveč kot orodje politične mobilizacije.
V prvem delu knjige Sand sistematično obravnava vprašanje antičnega judovstva in izpodbijа splošno razširjeno predstavo o množičnem izgonu Judov iz Palestine po rimski zasedbi. Po njegovem branju zgodovinskih virov Rimljani niso izvajali sistematičnega izgona celotnega prebivalstva Judeje. Namesto tega je večina lokalnega prebivalstva ostala na območju Palestine in se postopno asimilirala ali spreobrnila v krščanstvo in kasneje islam. S tem Sand relativizira idejo o globalni judovski diaspori kot neposredni posledici rimskega izgona in odpira vprašanje, kako je potem sploh prišlo do nastanka velikih judovskih skupnosti zunaj Bližnjega vzhoda.
V nadaljevanju Sand poudari pogosto spregledano zgodovinsko dejstvo, da je bilo judovstvo v antiki in zgodnjem srednjem veku aktivna prozelitska religija. Po njegovih navedbah so se judovstvu pridruževala celotna ljudstva in skupnosti, zlasti v Sredozemlju, Severni Afriki, na Arabskem polotoku in v Evraziji. Ta proces spreobrnitev naj bi bil ključen za razlago nastanka kasnejših judovskih skupnosti v Evropi in Aziji, kar je v nasprotju z nacionalnozgodovinsko pripovedjo o etnični kontinuiteti.
Posebno poglavje Sand nameni Hazarskemu kaganatu, turško govoreči politični tvorbi med Črnim in Kaspijskim morjem, katere elita naj bi se v 8. ali 9. stoletju spreobrnila v judovstvo. Sand ne trdi, da so vsi Aškenazi neposredni potomci Hazarov, vendar argumentira, da je bila Hazarska spreobrnitev eden pomembnih virov judovskega prebivalstva v vzhodni Evropi. S tem dodatno spodkopava idejo o neposredni biološki povezavi med antičnimi Izraelci in večino današnjega evropskega judovstva.
V osrednjem delu knjige Sand analizira, kako je sionistična historiografija v 19. in 20. stoletju sistematično oblikovala pripoved o judovskem ljudstvu kot narodu v etničnem smislu. Po njegovem mnenju so zgodovinarji v zgodnjem Izraelu delovali v specifičnem političnem kontekstu, v katerem je bilo treba utemeljiti legitimnost nacionalne države. Pri tem naj bi selektivno uporabljali zgodovinske vire, zanemarjali protislovja in ustvarjali linearno pripoved o večtisočletni kontinuiteti.
Sand posebej opozarja na razlikovanje med religiozno identiteto in nacionalno-etnično identiteto, ki se v sodobnem izraelskem diskurzu pogosto zabriše. Judovstvo je bilo stoletja primarno verska in kulturna skupnost, ne pa narod v modernem političnem smislu. Preobrazba judovstva v nacionalno identiteto je po Sandu relativno nov pojav, tesno povezan z evropskim nacionalizmom in kolonialnim kontekstom.
V nadaljevanju knjige Sand razpravlja o posledicah takšne nacionalne konstrukcije za sodobno izraelsko državo. Trdi, da etnično-nacionalna definicija države nujno vodi v izključevanje tistih, ki ne ustrezajo dominantni zgodovinski pripovedi – predvsem palestinskega prebivalstva, pa tudi nejudovskih državljanov Izraela. Po njegovem mnenju zgodovinska mitologija neposredno vpliva na pravni in politični sistem ter omejuje možnosti za demokratično in vključujočo državo.
Pomemben del Sandove argumentacije je tudi kritika sodobne rabe genetike v političnih in ideoloških razpravah. Opozarja, da genetske raziskave pogosto interpretiramo selektivno in zunaj njihove znanstvene metodologije. Po njegovem mnenju genetika ne more potrditi ali ovreči nacionalnih mitov, saj nacionalna identiteta ni biološka kategorija, temveč družbeni konstrukt.
V zaključku knjige Sand poudari, da njegov namen ni delegitimizacija posameznikov ali zanikanje pravice Judov do kolektivne identitete, temveč demistifikacija zgodovinskih naracij, ki se uporabljajo kot politično orožje. Zavzema se za postnacionalno razumevanje identitete, v katerem bi bila izraelska država zasnovana kot državljanska skupnost vseh svojih prebivalcev, ne pa kot etnično definirana nacionalna država.
Knjiga se zaključi z refleksijo o vlogi zgodovinarja v sodobni družbi. Po Sandu zgodovina ne sme služiti potrjevanju nacionalnih mitov, temveč mora delovati kot kritično orodje, ki razkriva, kako so ti miti nastali, komu koristijo in kakšne posledice imajo. The Invention of the Jewish People je tako predvsem delo kritične historiografije, ki spodbuja razmislek o tem, kako se kolektivne identitete oblikujejo, naturalizirajo in politizirajo.
________
* Povzetek generiran z UI
Knjiga je bila prevedena v slovvenščino pod naslovom »Kako so izumili judovsko ljudstvo« (prevod Polona Poberžnik, spremna beseda Tomaž Mastnak)