Larry C. Johnson, nekdanji obveščevalni analitik v CIA in kasneje visoki uradnik v ameriškem State Departmentu, zdaj pa dober bloger in analitik, analizira možnost in timing ameriškega napada na Irana. Obsežna razporeditev ameriških bojnih letalskih zmogljivosti na Bližnji vzhod, vključno z dvema letalonosnima bojno-udar­nima skupinama, po njegovem mnenju ni zgolj pogajalski pritisk ali blef. Po navedbah Johnsona je poveljniška veriga ameriškega osrednjega poveljstva (USCENTCOM), ob podpori specializiranih vojaških struktur, kot so AFSOC, JSOC in sodelovanje z EUCOM, resno pričakovala, da bo predsednik ZDA izdal ukaz za napad na Iran v petek zvečer. Do 22. ure po vzhodnem času pa ukaz ni bil izdan, kar odpira vprašanje, zakaj do napada ni prišlo – vsaj še ne.

Prvi in najpomembnejši dejavnik, ki trenutno zavira napad, je notranji politični odpor znotraj Trumpove administracije. Dva visoka uradnika naj bi predsednika neposredno opozorila, da bi bil napad na Iran politično poguben. Svoje argumente sta podprla z rezultati javnomnenjske raziskave, ki kaže, da bi v primeru vojne z Iranom in večjih ameriških žrtev republikanska stranka na vmesnih volitvah doživela skoraj zanesljiv poraz. To naj bi predsednika vsaj začasno spodbudilo k ponovnemu razmisleku o izdaji izvršilnega ukaza.

Drugi pomemben dejavnik je notranjepolitični časovni okvir. Trumpa v torek čaka nagovor o stanju države, namenjen predstavitvi dosežkov prvega leta njegovega drugega mandata. Začetek vojne z Iranom tik pred tem dogodkom bi po oceni njegovih svetovalcev sprožil močan politični in medijski vihar, zlasti po tem, ko je ameriško vrhovno sodišče razveljavilo njegov carinski dogovor. Namesto osredotočenosti na dosežke bi javnost in mediji zahtevali informacije o vojni. Predsednik Združenega poveljstva in poveljnik CENTCOM-a sta predsednika dodatno opozorila, da obstaja visoka verjetnost ameriških žrtev ob napadu.

Kljub temu Johnson poudarja, da Trump napada ni dokončno opustil. Sooča se z močnim pritiskom pro-izraelskih in evangelijskih krogov, pa tudi izraelske vlade, da napad izvede. Poseben operativni dejavnik predstavlja tudi lunina faza: trenutni konec mlaja pomeni optimalne razmere za nočne zračne operacije, saj tema zmanjšuje vidnost letal. Naslednje primerljivo obdobje teme bo šele sredi marca, kar pomeni, da ima Trump omejeno časovno okno – bodisi ukrepati takoj bodisi čakati več tednov.

Johnson navaja tudi možnost, da bi se Trump lahko umaknil brez izgube političnega ugleda, če bi Iran sodeloval. Predsednik bi lahko razglasil, da se je Iran odpovedal razvoju jedrskega orožja in pristal na neposredna pogajanja, kar bi Trump predstavil kot rezultat ameriškega pritiska in demonstracije moči, čeprav bi v resnici sprejel že obstoječe iranske predloge. Takšno rešitev naj bi podpirale Savdska Arabija, Turčija in Katar, hkrati pa bi Rusija in Kitajska verjetno signalizirali podporo. Izraelski premier Netanjahu in njegovi podporniki s tem ne bi bili zadovoljni, vendar naj bi Trumpa bolj skrbelo, da bi napad na Iran ZDA potegnil v dolgotrajno in tvegano vojno.

Johnson zaključi, da so ameriške sile v regiji v celoti pripravljene na takojšnje delovanje, takoj ko bo ukaz izdan, hkrati pa špekulira, da bo predsednik upošteval opozorila dela svoje varnostne ekipe in regionalnih zaveznikov ter se izognil vojaški eskalaciji.

Vir: Larry C. Johnson

I discussed some of the potential grave risks the US faces if it attacks Iran with Jackson Hinkle:

Colonel Wilkerson and I discussed the situation in Iran with Nima during our weekly Friday chat:

The Intelligence Round Table welcomed a new addition… John Kiriakou. Ray, John and I had a fruitful, vigorous discussion with Judge Napolitano: