Kot veste, je slovenski BDP v lanskem letu zrasel le za mišjo dlako – za ubornih 1.1 %. Spodnja slika kaže strukturni zlom v dinamiki rasti slovenskega BDP v času Golobove vlade. Po izjemno visoki rasti v letu 2021 v času prejšnje Janševe vlade (8,4 %), se je rast že v letu 2022 zrušila za skoraj dve tretjini, nato pa se je v letih 2023–2025 vztrajno in sistematično ohlajala vse do približno 1 %. Takšen trend kaže na pomanjkanje razvojnega zagona, investicijske negotovosti in odsotnost proaktivne ekonomske politike, ki bi v času ugodnih javnofinančnih izhodišč blažila upad. Namesto uporabe fiskalnega prostora za dvig produktivnosti, pospešitev investicij in krepitev konkurenčnosti, smo bili priča postopnemu drsenju v režim nizke rasti – stagnacije, kar dolgoročno ogroža dohitevanje razvitejših držav EU in vzdržnost socialne države.

No, če pogledate podatke glede slovenskega BDP na sektorski ravni, izstopa bizarno dejstvo, da se je v 4 letih (med 2021 in 2025) realni output industrije povečal samo za 2,1 %, medtem ko se je realni output dejavnosti oskrbe z elektriko, plinom, vodo in komunalnimi storitvami povečal kar za 46 %.

Povečanje cen energije je industriji (kot največjemu porabniku energije) pobralo možnosti za rast. V času Golobove vlade je cvetela energetika. Natančneje, cveteli so dobički v energetiki, medtem ko je industrija plačevanje visokih cen energije plačala s popolno zaustavitvijo, energetsko intenzivne panoge pa s kolapsom (upadom) v obsegu med 15 in 18 %.

Slovenija je bila ena izmed redkih EU držav, ki v času najhujše energteske krize v zadnjega pol stoletja ni zamejila cene elektrike za gospodarstvo (oziroma je to naredila na zelo visoki ravni konec leta 2022, ko so podjetja na poziv predsednika vlade že zakupile cene elektrike po ekstremno visokih cenah; drugi vladni ukrep v to smer pa bo uveljavljen šele letos – 4 leta po začetku energetske krize).

Vlada je dala prednost sektorju oskrbe z energijo pred industrijo. Energetski sektor je v obdobju zadnjih 4 let  “zrasel” enormno. Vendar ne zato, ker bi se fizično proizvedlo za 46 % več elektrike (poraba elektrike se je celo zmanjšala), ampak zato, ker se je povečala “dodana vrednost” v tem sektorju za 46 % – natančneje, povečala se je vsota plač in dobičkov za 46 %, medtem ko se je njen fixični output zmanjšal. Seveda je šlo vse na račun višjih cen energije oziroma subjektov, ki so jo plačali.

To se lepo vidi v spodnji sliki: čeprav je imela oskrba z energijo (in komunalne storitve) leta 2022 le okoli 2,9 % delež v skupni dodani vrednosti, je k rasti BDP v obdobju 2022–2025 prispevala približno 21 %. To je nesorazmerje, ki kaže, da je bil velik del “rasti” v teh letih dejansko fiktivno povezan s sektorjem energentov prek višjih cen energije – medtem ko je industrija, ki bi morala biti motor produktivnosti in izvoza, obstala.

Gradbeništvo je realno zraslo za 17 %, kar kaže, da so tekli investicijski cikli (infrastruktura, javne investicije, popolavna obnova, energetske sanacije), vendar ta rast ni potegnila industrije, kar je skladno s tezo, da je bil industrijski sektor pod stroškovnim pritiskom energije in ni mogel izkoristiti “normalnih” multiplikativnih učinkov investicij.

Toda ključno je spoznanje, da energetska kriza ni le “prerazdelila” dohodkov v prid dobičkov v energetiki, ampak je dejansko ubila možnosti rasti industrije. Industrija je v tem obdobju delovala v režimu preživetja (stabilizacija stroškov). In iz razvojnega vidika je to zelo slabo, kajti industrija je tisti sektor, ki ima glavni doprinos k rasti produktivnosti.