Odločitev Vrhovnega sodišča ZDA v primeru Learning Resources, Inc. v. Trump z dne 20. februarja 2026 predstavlja eno najpomembnejših institucionalnih korekcij ameriške trgovinske politike po drugi svetovni vojni. Sodišče je s šestimi glasovi proti trem razveljavilo večino carin, uvedenih na podlagi Zakona o mednarodnih ekonomskih pooblastilih v izrednih razmerah (IEEPA, 1977), ker je ugotovilo, da zakon predsedniku ne daje pooblastila za enostransko uvedbo tarif. Ključni poudarek sodbe je, da so carine oblika obdavčitve, obdavčevanje pa je po ameriški ustavi izključna pristojnost Kongresa.

Ta odločitev ne pomeni zgolj pravne zmage nad Trumpovo protekcionistično politiko, temveč ponovno vzpostavlja ravnotežje med izvršno in zakonodajno vejo oblasti. V kontekstu Trumpovega drugega mandata, ki je zaznamovan z agresivno uporabo carin kot pogajalskega orodja, sodba pomembno omejuje predsedniško diskrecijo in zmanjšuje nepredvidljivost ameriške trgovinske politike.

Toda je ta sodba Trumpa spametovala, ga bo umirla? Ali pa bo politike preteklega leta interpretiral kot uspeh in nadaljeval s svojim izsiljevalsim slogom, le da bo uporabil druge pravno  sporne ali prepovedane mehanizme?

Veljavnost carin po sodbi: kaj pade in kaj ostaja

Razveljavitev carin pod IEEPA pomeni, da so neveljavne široke »recipročne« carine na uvoz iz skoraj vseh držav, uvedene kot odziv na trgovinski primanjkljaj ali »nacionalne krize«, kot je trgovina z drogami (fentanil). Konkretno so razveljavljene 35-odstotna carina na kanadski uvoz, 25-odstotna na mehiški uvoz, 60-odstotna na kitajski uvoz (vključno s fentanilom) ter splošne carine na uvoz iz EU, Indije in drugih partneric, ki so bile uvedene aprila 2025. Te carine so vplivale na uvoz blaga v vrednosti približno 1,5 bilijona $ letno, kar je predstavljalo približno polovico celotnega uvoza v ZDA.

Vendar nekatere carine ostajajo v veljavi, saj niso bile izpodbijane v tem primeru. Te vključujejo carine pod Section 232 “Kennedyjevega” Zakona o povečanju trgovine iz 1962 (Trade Expansion Act), ki dovoljuje predsedniku uvedbo omejitev na uvoz, če ta ogroža nacionalno varnost. Section 232 zahteva formalno preiskavo Ministrstva za trgovino, ki traja do 270 dni in vključuje posvetovanja z obrambnim ministrstvom ter javnostjo. Če se ugotovi grožnja, lahko predsednik uvede carine, kvote ali druge ukrepe v 90 dneh po poročilu. Pod Section 232 so bile v Trumpovem drugem mandatu uvedene ali razširjene naslednje carine:

• 50-odstotna carina na jeklo in 10–50-odstotna na aluminij (razširjeno iz 25 % in 10 % leta 2018), kar vpliva na uvoz v vrednosti približno 50 milijard $ letno, vključno z izdelki, kot so aparati in deli.
• 25-odstotna carina na avtomobile in dele (uvedena marca 2025), kar je zvišalo cene vozil za do 11,4 % in vplivalo na sektor v vrednosti 300 milijard $.
• 50-odstotna carina na baker in derivate (uvedena avgusta 2025), kar je prizadelo elektroniko in gradbeništvo.
• 25-odstotna carina na srednje in težke tovornjake ter 10-odstotna na avtobuse (uvedena novembra 2025), kar vpliva na logistiko in transport.

Te carine ostajajo veljavne, dokler jih ne razveljavi Kongres ali drugo sodišče, in so izvzete za nekatere partnerje po dogovorih, kot so EU, Japonska in Južna Koreja. Poleg tega velja carina pod Section 301 (proti kršitvam intelektualne lastnine), ki obsega do 25 % na kitajski uvoz v vrednosti 300 milijard $.

Ekonomski stroški Trumpovih carin

Empirični podatki kažejo, da so Trumpove carine v letu 2025 povzročile znatno in trajno gospodarsko škodo. Po ocenah newyorške centralne banke (NY Fed) so ameriška podjetja in potrošniki nosili med 86 in 94 % vseh stroškov carin. Uvozne cene so se zvišale za 10–20 %, povprečno gospodinjstvo pa je plačalo med 1.000 in 3.800 USD dodatnih letnih stroškov, pri čemer so bila gospodinjstva z nižjimi dohodki relativno bolj prizadeta.

Na mikro ravni so podjetja, kot sta Costco in Revlon, poročala o večmilijardnih dodatnih stroških, ki so se prelili v višje cene potrošniških izdelkov. Manjša in srednje velika podjetja so bila še bolj izpostavljena. Tožnik v obravnavanem primeru, podjetje Learning Resources, je poročal, da so carinski stroški presegli njegov letni dobiček, kar je praktično onemogočilo poslovanje. Študija JPMorganChase ocenjuje, da so srednje velika podjetja v letu 2025 plačala trikrat več carin kot v prejšnjih letih, kar je prispevalo k izgubi približno 200.000 delovnih mest v maloprodaji in logistiki.

Makroekonomsko so carine prinesle približno 287 milijard USD proračunskih prihodkov, vendar hkrati znižale rast BDP za 0,5–1 odstotne točke in povečale inflacijo za 1–2 odstotni točki. Čeprav je prišlo do omejenega reshoringa (okoli 8 % rast domačih naročil), se je večina podjetij odločila za selitev proizvodnje v Vietnam, Mehiko ali druge države z nižjimi stroški, ne pa v ZDA.

Hkrati je najbolj paradoksalno, da Trumpova carinska eskapada ni prinesla zmanjšanja trgovinskega deficita, čeprav naj bi bil to Trumpov glavni namen. Ameriški trgovinski primanjkljaj samo v blagovni menjavi je v letu 2025 po uradnih podatkih U.S. Bureau of Economic Analysis (BEA) dosegel 1.240,9 milijarde USD (1,24 bilijona USD). Gre za najvišji zabeleženi primanjkljaj v zgodovini ZDA, ki predstavlja povečanje za 25,5 milijarde USD oziroma 2,1 % v primerjavi z letom 2024, ko je blagovni primanjkljaj znašal 1.215,4 milijarde USD.

Rast blagovnega primanjkljaja v letu 2025 je bila posledica močnega uvoza, zlasti v segmentih elektronike, vozil, strojev, električne opreme in potrošniških dobrin, pri čemer Trumpove carine niso vodile do zmanjšanja skupne uvozne odvisnosti. Čeprav je prišlo do omejenega reshoringa (okoli 8 % rast domačih naročil), se je večina podjetij odločila za selitev proizvodnje v Vietnam, Mehiko ali druge države z nižjimi stroški, ne pa v ZDA. Neposredni uvoz iz Kitajske se je relativno zmanjšal, vendar se je hkrati izrazito povečal uvoz iz Mehike, Vietnama, Tajvana, Južne Koreje in Indije. Gre za klasičen primer trgovinske preusmeritve, kjer carine spremenijo poreklo uvoza, ne pa njegovega obsega.

V primerjavi z letom 2024 to pomeni, da se strukturni problem ameriškega trgovinskega primanjkljaja ni zmanjšal, temveč se je celo poglobil. Čeprav so carine kratkoročno povečale proračunske prihodke in delno spodbudile regionalno prestrukturiranje dobavnih verig, niso privedle do trajnega zmanjšanja uvoza niti do bistvenega povečanja domače proizvodnje. Večina podjetij se je odločila za selitev proizvodnje v druge države z nižjimi stroški in ugodnejšimi trgovinskimi režimi, ne pa za vračanje proizvodnje v ZDA.

Geopolitika in trgovinski dogovori: Je Trump kljub temu zmagal?

Pomembno vprašanje je vpliv sodbe na že sklenjene trgovinske dogovore. Pravno gledano ti sporazumi ostajajo v veljavi, saj so bili formalno ratificirani. Sporazum z EU iz avgusta 2025 vključuje 15-odstotne carine, obsežne nakupe ameriške energije in investicije v višini 600 milijard USD. Podobno so dogovori z Japonsko in Indijo prinesli znatne investicijske in trgovinske zaveze.

Vendar je jasno, da so bili ti dogovori sklenjeni pod pritiskom neustavnih groženj. V tem smislu je Trump kratkoročno dosegel določene koncesije. Dolgoročno sicer sodba vrhovnega sodišča zmanjšuje verodostojnost tovrstnih groženj. Partnerji zdaj vedo, da enostranske carine brez kongresne podpore nimajo pravne podlage, kar spodbuja bolj predvidljivo in diplomatsko trgovinsko politiko.

Na podlagi tega bi lahko trdili, da je Trump kljub porazu na sodišču zmagal, saj je z agresivno uporabo IEEPA prisilil partnerice v pogajanja in izsillil od njih koncesije. Če pustimo ob strani dejstva, da se ameriški uvoz in trgovinski primanjkljaj lani nista zmanjšala in da strukturne težave (zlasti v odnosu do Kitajske) niso bile odpravljene (ker se Kitajska za razliko od EU, Japonske in Indije ni pustila izsiljevati), pa je pomembna percepcija lanskih dogodkov – ne naša percepcija, pač pa percepcija Trumpa in njegovega kroga.

Upal bi si staviti, da Trumpa in njegove klike ta sodba ne bo spravila na bolj umirjene diplomatske tire. Pač pa bodo “dosežke” svoje trgovinske politike in neustavno dosežene koncesije od drugih držav na podlagi sile interpretirali kot “pravo pot” za naprej. Might makes right. Da se splača kršiti zakone in ustavo, če s tem dosežeš pomembne koristi zase (za svojo državo). Kajti tudi, ko se izkaže, da si kršil zakone in ustavo in ko ti pravni sistem to konkretno kršitev eksplicitno prepove početi še naprej, pa po tej sodbi ne pride do povrnitve prvotnega stanja. Ameriškim potrošnikom nihče ne bo vrnil za skoraj 300 milijard $, ki so jih jim iz žepa potegnile Trumpove carine. Še naprej bodo ostale v veljavi “sporazumno izsiljene” carine na uvoz iz EU. V EU bo ameriško blago prišlo po nižjih carinah. EU države bodo kupile za 500 milijard $ ameriških energentov in investirale 700 milijard $ v ZDA.

Za Trumpa tudi ni nobene kazni za kršitev ustave. Pri prometnem prekršku sledi finančna kazen, pri Trumpovem kršenju ustave pa ni ustavne obtožbe zanj. Niti opomina ni zanj. Trumpa bodo zato neustavno doseženi “dosežki leta 2025” le še opogumili, da še bolj pogumno nadaljuje s svojim slogom izsiljevalca. Might makes right.

Prekršek brez kazni. Kaj pa bi vi naredili, če bi bili na njegovem mestu in z njegovim karakterjem?