Prejšnji teden je po poročanju Politica prišlo do prvega večjega uspeha evropske industrije v spregi s politiko glede reforme sistema evropskih emisijskih kuponov (ETS). Ta sistem ubija evropsko industrijo. Neposredno prek plačevanja (nakupov) teh kuponov s strani ogljično intenzivne industrije za vsako tono izpuščenih emisij CO2. In posredno prek cen elektrike, saj morajo kupone kupovati tudi proizvajalci elektrike iz plina in premoga, kar v osnovi podvoji proizvodno ceno njihove elektrike in s tem seveda stroške industrije. Dokler je bila cena kuponov 10 evrov/tono, je še nekako šlo, toda zadnja leta je ta cena na ravni 70 do 80 evrov/tono.

Slednje pomeni, da je evropska proizvodnja materialov, gnojil, škropiv in kemičnih spojin za vrsto industrij, kot je denimo farmacija, ki so energetsko in ogljično intenzivne, v osnovi nekonkurenčna. Zato evropska podjetja zapirajo obrate, selijo proizvodnjo v druge države, Evropa pa je postala nevzdržno odvisna od uvoza strateških materialov. Kot vidimo danes v tej geopolitični situaciji, to ni prav dobro izhodišče. Evropa si zaradi tega ne more privoščiti kakšnih resnejših političnih ali trgovinskuh ukrepov proti državam, od katerih je uvozno odvisna pri ključnih materialih (Kitajska, Indija itd.). Pri čemer pa je najbolj perverzno, da po 20 letih te evropske ogljične politike, ki naj bi znižala emisije v evropskih ogljično intenzxivnih panogah za 50 %, ni prišlo do znižanja globalnih emisij CO2, pač pa so se te še dodatno povečale. Ker jih je Evropa preselila v “ogljiku manj neprijazne države” in ker te države te iste materiale prizvajajo nekajkrat bolj ogljično intenzivno in energetsko bolj intenzivno, pri čemer kurijo predvsem premog za proizvodnjo dodatne elektrike, potrebne za pov ečano proizvodnjo v teh ogljično intenzivnih industrijah. 

V glavnem, ta evropska ogljična politika je bila strel v koleno – prispevala je k deindustrializaciji Evrope, nedopustno je povečala uvozno odvisnost Evrope pri strateških materialih in neposredno je vplivala na povečanje globalnih izpustov CO2. Se vam zdi to uspeh?

Ne? No, nekaterim se zdi. Če ne bilo tragično, bi se zabaval ob dveh zapisih Politica. Prvi se nanaša na to “uspešnost” evropske ogljične politike. Takole pravi:

The system regulates around half the EU’s emissions, and has been enormously successful: Since its introduction in 2005, pollution in the sectors covered — factories, power plants, aviation and shipping — has dropped by half. (In contrast, emissions not covered by the ETS have fallen around 20 percent.)

No, in če greste prebrat obe povezavi, na katere se referira “zgodba o uspehu”, dobite tole razlago Evropske komisije iz aprila 2025 (UI generiran prevod):

Podatki, ki so jih države članice EU sporočile do roka 31. marca 2025, kažejo 5-odstotno zmanjšanje emisij v letu 2024 v primerjavi z ravnmi iz leta 2023 iz poročevalnih nepremičnih naprav in letalskih prevoznikov. S tem razvojem so emisije v sistemu ETS zdaj za približno 50 % nižje od ravni iz leta 2005 in na dobri poti, da dosežejo cilj za leto 2030, ki znaša -62 %.
…
Najpomembnejši dejavnik za zmanjšanje emisij v sistemu EU ETS je bil energetski sektor, saj so se emisije iz proizvodnje električne energije zmanjšale za 12 % v primerjavi z ravnmi iz leta 2023. To zmanjšanje je posledica povečanja proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov za 8 % in jedrske energije za 5 %, skupaj z zmanjšanjem porabe plina za 8 % in premoga za 15 %.
…
Emisije energetsko intenzivne industrije so ostale v povprečju stabilne. Vendar pa obstajajo razlike med sektorji. Emisije v sektorju gnojil so se na primer povečale za 7 %, medtem ko so se emisije v sektorju cementa zmanjšale za 5 %. Te spremembe so verjetno predvsem posledica sprememb v obsegu proizvodnje. Sektor gnojil se delno okreva, saj je v letu 2024 povečal proizvodnjo za 6 %, medtem ko je sektor cementa zabeležil 5-odstotno zmanjšanje proizvodnje.

Če povzamem: v 20 letih so se izpusti CO2 iz ogljično intenzivnih dejavnosti zmanjšale za polovico, vendar gre zasluga pri tem predvsem zmanjšanju proizvodnje materialov in posledično manjše porabe elektrike, zaradi česar je bilo treba kuriti manj premoga in plina. Pri umetnih gnojilih, katerih proizvodnja se je povečala, pa so se seveda povečale tudi emisije.

Se vam zdi to uspeh? No, številke kažejo ravno nasprotno.

Leta 2005 so skupne letne emisije CO₂ iz fosilnih goriv in industrije v EU znašale približno 3,7 milijarde ton, v ZDA pa 6,1 milijarde ton, skupaj okoli 9,8 milijarde ton CO₂. V istem letu je Kitajska izpustila približno 5,9 milijarde ton, Indija pa 1,2 milijarde ton, skupaj okoli 7,1 milijarde ton CO₂. Do leta 2024 so emisije v EU padle na približno 2,4 milijarde ton, v ZDA na 4,9 milijarde ton, kar pomeni skupno zmanjšanje za okoli 2,5 milijarde ton CO₂ oziroma za 20 % v ZDA in za 35 % v EU v dveh desetletjih. Hkrati so se emisije na Kitajskem povečale na približno 12,3 milijarde ton, v Indiji pa na 3,2 milijarde ton, kar pomeni skupno povečanje za okoli 8,4 milijarde ton CO₂ oziroma več kot +120 % v istem obdobju. Torej zmanjšanje za 2,5 milijard ton CO₂ na eni strani EU in ZDA in povečanje za 8,4 milijarde ton CO₂ na strani Indije in Kitajske – za več kot 3-krat več!

Koliko sta k temu globalnemu povečanju emisij prispevali EU in ZDA s selitvijo proizvodnje v Indijo in Kitajsko? Če predpostavimo – skladno z empiričnimi študijami –, da je proizvodnja istih materialov v Kitajski in Indiji 2- do 3-krat bolj ogljično intenzivna kot v EU in ZDA, potem velja, da če sta EU in ZDA z deindustrializacijo in selitvijo proizvodnje »prihranili« približno 2,5 milijard ton CO₂, je ista proizvodnja v okolju z dvakrat višjo ogljično intenzivnostjo povzročila okoli 5 milijard ton CO₂, v okolju s trikrat višjo intenzivnostjo pa celo okoli 7,5 milijarde ton CO₂. Neto učinek za planet torej ni bil zmanjšanje, temveč dodatno povečanje globalnih emisij za približno 2,5 do 5 milijard ton CO₂ letno, odvisno od uporabljene ocene ogljične intenzivnosti.

Ključna ugotovitev je zato, da je bilo zmanjšanje emisij v EU in ZDA v zadnjih dveh desetletjih v pomembnem delu doseženo z računovodskim premeščanjem emisij, ne z dejanskim razogljičenjem globalne proizvodnje. Selitev energetsko in materialno intenzivne industrije v okolja z bistveno višjo ogljično intenzivnostjo ni prispevala k razogljičenju planeta, temveč je ta “problem” v globalnem merilu poslabšala, hkrati pa oslabila industrijsko in produktivno osnovo zahodnih gospodarstev. To pomeni, da je del evropske in ameriške podnebne »uspešnosti« statističen, ne fizikalni – in da je bil dosežen na račun višjih, ne nižjih globalnih izpustov CO₂.

Se vam zdi to uspeh? Meni se zdi popolni – in to trikratni neuspeh. S to ogljično politiko je Evropska komisija ubila evropsko industrijo, povečala uvozno odvisnost Evrope pri strateških materialih in za 2 do 3-krat povečala globalne emisije CO2.

Druga perverznost iz članka v Politicu pa izhaja iz prostodušnega priznanja analitika, da je ta nakazana sprememba evropske ogljične politike špekuantom z ETS kuponi izbrisala špekulativne dobičke in virtualno premoženje:

Last week “looks like a pretty well-orchestrated campaign against the ETS by parts of the European industry community, in an attempt to lower the bar for the upcoming ETS review,” said Marcus Ferdinand, chief analytics officer at carbon market analysis firm Veyt.

Even if some, like Merz, have rowed back on their comments, “the damage is done,” Ferdinand said. “The market lost around €10 over a very short period of time. This is clearly a sign of eroding confidence in the system’s long-term stability.”

In cela zgodba glede razogljičenja je dejansko zgolj v teh borznih špekulacijah. Evropska komisija je omogočila špekulantom, kot je naš Bandelj, da so obogateli na račun uničenja evropske industrije. Se vam zdi to pošteno? Pravično? Primerno?

No, ti bogati špekulanti bodo naredili vse, da ne pride do spremembe, kaj šele odprave te neumne in škodljive evropske ogljične politike. Zato še počakajte z veseljem.