Münchenska varnostna konferenca postaja zanimiv dogodek. Iz vljudnostnega, kurtoaznega dogodka, kjer si zahodni politiki med seboj ploskajo zaradi zanosno izrečenih floskul praznih vsebine, se je nenadome prelevil v brutalni avditorij, kjer so Američani lani povedali Evropi, da je regija v civilizacijskem zatonu, da jo bodo brcnili v rit, da se postavi na lastne noge, in kjer so Američani letos jasno priznali, da je na “pravilih temelječ mednarodni red” farsa, dimna zavesa za prikritje ameriške intevencionistične hegemonije in kjer so objokovali konec kolonializma in izrazili namero, da ga spet vzpostavijo ter povabili Evropo, da jo pri tem spremlja kot pešadija. Kot potrošna roba na ameriški fronti.

No, toda prvi korak k razgalitvi te očitne farse na “pravilih temelječega mednarodnega reda” in želje po restavraciji glorificiranih kolonialnih odnosov je bila Münchenska konferenca leta 2007. Konferenca, na kateri je tisti, katerega imena se ne sme izgovoriti, zahodu povedal Stop, dajmo se dogovoriti o varnostni arhitekturi, ki bo v interesu vseh nas in ki bo zagotavljala stabilnost in mir.

To je tema zelo dobrega članka “Munich, 2007: The Day the West Was Told No“, kjer avtor, ki se podpisuje kot The Islander, razgali eno osrednjih iluzij sodobne evropske in atlantske politike: prepričanje, da se je vojna v Ukrajini, razpad zaupanja in razkroj »na pravilih temelječega reda« zgodil nenadoma, brez opozorila in brez zgodovine. Avtor že na začetku razbije to “uspavanko Zahoda” – pravljico o Evropi, ki je mirno lebdela v postzgodovinskem wellnessu odprtih meja, poceni energije in Nata kot dobrodelne organizacije – dokler ni nekega dne “barbar brez razloga brcnil v vrata”.

Po Islanderju ta zgodba ni le neresnična, temveč funkcionalna: gre za samopropagando, ki omogoča nadaljevanje politične in varnostne zasvojenosti brez priznanja lastne soodgovornosti. Resnica je, po avtorju, veliko bolj neprijetna – in zato sistematično potisnjena na rob.

Osrednji dogodek članka je Münchenska varnostna konferenca 10. februarja 2007. Tam je Vladimir Putin, na najbolj prestižnem odru atlantskega sveta, brez diplomatskih olepšav opisal mehaniko prihajajoče katastrofe. Ne v zakulisju, temveč javno, v mikrofon.

Takole se začne članek:

10. februarja 2007 je Vladimir Putin v Münchnu stal na najbolj laskavem odru, ki ga ima atlantski sistem – na varnostni konferenci, kjer se zahodni uradniki sami sebi ploskajo za ohranjanje »reda« in jim je v obraz povedal, kakšna katastrofa se bliža. Ni ga šepetal v zakulisju. Uporabil je mikrofon, da je podal nekaj nujno potrebnega zdravila, ne glede na to, kako težko bi bilo imperiju ga pogoltniti. Prav tako je dal vedeti, da ne bo igral običajne vljudne igre – tiste, kjer se vsi javno strinjajo, v tajnih prilogah pa se med seboj zabadajo. Dejal je, da mu format omogoča, da se izogne »prijetnim, a praznim diplomatskim frazam«.

Putinovo sporočilo je bilo preprosto in brutalno: unipolarni svetovni red ni le nepravičen ali nevljuden – je nemogoč. Putin je unipolarnost opisal kot arhitekturo dominacije: en center moči, ena interpretacija pravil, ena pravica do uporabe sile. V takem sistemu pravo postane privatizirano, varnost pa privilegij močnih. Posledica je racionalna: ko pravo ne ščiti več, se države začnejo oboroževati. Sila postane jezik sistema, oboroževalna tekma njegova slovnica.

Islander poudarja, da zahodni mediji govora niso razumeli kot opozorilo, temveč kot izpad. Izrezali so nekaj ostrih stavkov in spregledali bistvo: München 2007 ni bil izbruh, temveč javna objava rdečih črt. Najbolj eksploziven del govora je bila neposredna omemba širitve Nata. Putin je postavil vprašanje, na katero Zahod nikoli ni odgovoril pošteno: »Proti komu je ta širitev usmerjena?« In dodal še stavek, ki razkrije globoko erozijo zaupanja: obljub po razpadu Varšavskega pakta se »nihče več ne spominja«.

Za Rusijo to ni bila zamujena sentimentalna priložnost, temveč dokaz sistemske prevare: širitev, infrastruktura, vojaške vaje – vse označeno kot obrambno, ob hkratnem zanikanju zaznavanja grožnje na drugi strani. NATO-jeva širitev je bila po Putinovih besedah resna provokacija, ki zmanjšuje zaupanje. Zahod pa je v tem slišal ne opozorilo, temveč predrznost. To, po Islanderju, razkriva kulturni hrošč atlantskega projekta: suverenost drugih se dojema kot agresija.

Domnevna »preroškost« Putinovega govora ni mistična, temveč mehanska. Putin je razumel spodbujevalno strukturo Zahoda: zavezništvo, ki se mora širiti, potrebuje grožnje; unipolarna ideologija potrebuje neposlušnost za kaznovanje; red, ki krši lastna pravila, potrebuje stalno narativno kritje. Globalni ekonomski model, ki je izvozil industrijo in uvozil »poceni stabilnost«, mora zavarovati energijo, dobavne verige in poslušnost – s financami, sankcijami ali silo.

Putinovo sporočilo je bilo jasno: varnostne arhitekture ni mogoče graditi na ponižanju. Rusija je videla Jugoslavijo, Afganistan, Irak – in razumela, da bo ista matrica uporabljena znova: v Gruziji, Siriji, Libiji, Iranu in nazadnje proti njej. Hkrati je jasno povedal, da Rusija ne bo sprejela podrejenega položaja v lastnem soseščini. Kar Washington imenuje »varnostna jamstva«, se v ruskem primeru označi kot »sfere vpliva« – in s tem se zažene histerični stroj.

Islander pokaže, kako je bil ta govor sprejet: kot žalitev, ne kot ponudba za pogajanja. V naslednjih letih se je normalizirala ideja, da ruski varnostni interesi niso legitimni. Zanka je bila vzpostavljena: ignoriraj, širi, obtožuj, ponovi. To je, po avtorju, neposredna cesta do leta 2022 – in do Münchna 2026.

V drugem delu članka avtor preskoči v sedanjost. Na isti konferenci leta 2026 ameriški državni sektratr Marco Rubio pove, da je bil “na pravilij temelječ svetovni red” farsa, nemški kancler Friedrich Merz pa prizna, da je bil iluzija in da svetovni red, na katerega se je Evropa zanašala, ne obstaja več. Govori o negotovosti, o potrebi po močnejši evropski obrambi, celo o evropskem jedrskem ščitu. Ključni stavek pa je priznanje, da niti ZDA ne zmorejo več same. To je, po Islanderju, strateška vrtoglavica: imperij je preobremenjen, iluzije so izginile, Evropa pa ostaja izpostavljena.

To je natančno tisto, kar je bilo povedano že leta 2007: stroški unipolarne arogance se kopičijo – vojne, povratni udarci, oboroževanje, razpad zaupanja – dokler se sistem ne začne majati pod lastnimi protislovji. Merz govori o obnovi zaupanja, a Islander cinično vpraša: s katero valuto? Zaupanje se ne popravlja z govori, temveč z opustitvijo vedenj, ki so ga uničila: širjenje vojaških blokov, selektivna uporaba prava, ekonomska prisila in predstava, da so posledice »neizzvane«.

Evropa danes plačuje račun: deindustrializacija, energetska negotovost, strateška odvisnost in politični razred, ki ne more priznati lastne vloge pri tem brez samooobtožnice. Zato namesto strategije dobimo moralni performans, namesto mirovne arhitekture pa spodbujanje eskalacije – hojo proti prepadu, preimenovano v odvračanje.

V zaključku Islander razstavi še en ključen mehanizem: rusofobijo kot politično orodje. Ne gre zgolj za predsodek, temveč za mazivo ekspanzije. Stalna pripoved o ruski grožnji upravičuje širitev Nata kot »svobodo«, sankcije kot »vrednote«, cenzuro kot »informacijsko integriteto« in vojno kot »podporo«. V takem operacijskem sistemu lahko Evropa sežge lastno industrijo in to razglasi za moralno voditeljstvo.

Po Islanderju Zahod ni napačno razumel Putinovega opozorila. Zavestno ga je zavrnil, ker bi njegovo sprejetje pomenilo samoomejevanje. München 2007 je bil morda zadnja priložnost za evropsko varnostno arhitekturo, ki ne bi bila zgolj NATO z boljšim PR-jem. Leta 2026 stojijo sredi razbitin in temu pravijo »negotovost«. Putinova »prerokba« pa še naprej deluje – ne zato, ker bi videl prihodnost, temveč ker je pravilno opisal stroj.