Spodnji tekst belgijskega predsednika vlade je dober. V bistvu pove, da naj bi se članice EU dogovorile, da bodo naredile dva koraka nazaj glede hiper regulacije, ki jo je v njihovem imenu uvedla Evropska komisja (glede kvazi zelene agende in stroškovnega uničevanja energetsko intenzivne industrije prek emisijskih kuponov in glede pretirane regulacije vsega). In to naj bi poskusile narediti prek pilotskih projektov (ja, saj se nikamor ne mudi). In nato naj bi se zagnale v novo regulacijo prek še bolj skupnih ekonomskih in energetskih politik (in s tem še več regulacije). Kajti do sedaj te skupne politike še niso naredile dovolj škode.
Kdor ne vidi protislovja v teh sklepih in političnih interpretacijah, seveda tudi ne more podati niti prave diagnoze niti prave rešitve. Problemi članic EU so se začeli v trenutku, ko se je iz EGS transformirala v EU – iz skupnega trga v enotni trg. S tem se je začel ta val pretirane regulacije in zmanjševanja fleksibilnosti ekonomskih (energetskih, razvojnih itd.) politik posameznih članic. Sedanje nevzdržno stanje evropske hiper regulacije je sindrom poskusa ustvaritve evropskega enotnega trga. Če bi članicam te integracije pustili samostojne fiskalne, energetske, konkurenčne, razvojne in monetarno politiko in če jih ne bi posilili s to bedasto obnovljivo energetsko in podnebno politiko, bi gospodarstva EU in skupno EU gospodarstvo bili na bistveno višji trajektoriji rasti.
Predstavljajte si, da vam ni treba plačevati CO2 kuponov za elektriko iz Šoštanja, da vam ni treba plačvati teh kuponov za proizvodnjo železa, jekla, aluminija, cementa itd. Predstavljajte si, da HSE in Gen energiji ni treba prodajati elektrike na evropskem trgu, pač pa jo prodajata po dolgoročnih pogodbah domačim subjektom po cenah blizu stroškovnih in našim podjetjem ni treba kupovati elektrike iz HSE in Gen energije po visokih evropskih cenah. Predstavljajte si, da bi naša podjetja lahko še naprej kupovala ruski plin v skladu s cenami po tistih dolgoročnih pogodbah izpred 2022. Kaj bi to pomenilo za konkurenčnost slovenske industrije? In to je samo en segment.
Toda dajmo se še malo igrati s pilotskimi projekti glede še bolj skupnih ekonomskih in energetskih (in drugih) politik. Kam je šel štrik, naj gre še vol.
Yesterday, at the informal European Council in Alden Biesen, the 27 EU leaders reached broad agreement on three urgent priorities for Europe’s competitiveness.
First, we must bring down energy costs for our industry – including through reform of the EU Emissions Trading System (ETS). Europe cannot remain a global economic power if our companies are structurally disadvantaged.
Second, we will pursue far-reaching administrative simplification. Our entrepreneurs should spend their time innovating and creating jobs – not navigating unnecessary layers of regulation.
Third, we will strengthen the protection of our European market against unfair trade practices. Openness must go hand in hand with fairness.
The European Commission has been tasked with presenting a concrete roadmap by the formal European Council in March. The ambition is clear: deliver tangible results in the short term.
The discussions also went beyond the immediate.
In the longer term, Europe must evolve from a common market to a true One Market in savings and investments, telecom and energy. These are domains where scale is power and therefore integration is strength. We will strive to move forward with all 27 Member States, starting with pilot projects. If unanimity proves impossible, functional integration – with a frontrunner group of willing Member States – must allow progress. Europe cannot afford paralysis.
If we implement what we agreed in Alden Biesen, this summit may one day be remembered as an important turning point – the moment we made the mental shift toward a genuine One Market that strengthens our prosperity and strategic autonomy.
But history is not written by intentions. It is written by execution. Time for action.
DAMIJAN blog 
De Vever-ju se moramo zahvaliti, da Evropa ni šla z v glavo v zid zasedbe ruskih monetarnih rezerv in s tem v finančni samomor. Mož ima jajca, kar je res je res. In na koncu je zmagal.
Politično modro je izkoristil trenutek in prevzel iniciativo. Se lahko z gornjim strinjamo? Seveda, ampak marsikaj še manjka.
Prvo je digitalna neodvisnost. Ta ima 4 glavne komponente. HW, SW, spodbudno kapitalsko okolje za tvegan kapital in strateško regulativno okolje. Z ASML in preostalo evropsko industrijo lahko zagotovimo HW del, SW je dosti lažji kot se zdi na prvi pogled – premoč ameriških in kitajskih “tehnoloških” velikanov ni toliko v tehnologiji kot v marketinški in finančni moči.
Kako se dela spodbudno kapitalsko okolje se ve. Samo narediti je treba.
Najbolj ključna je četrta komponenta – strateško regulativno okolje. Zakaj? Ker pomeni spremembo paradigme, spremembo temeljnih politično strateških usmeritev. Ta del je najtežji. Ne zato ker bi bilo tako težko najti rešitve, problem je v ideološko-interesni sferi obstoječe elite. To je potrebno zamenjati ali pa zamenjati to elito. Ampak to je najtežji del pri tem. Ker gre za eksistencalno vprašanje preživetja teh elit.
Drugo je surovinska in energetska neodvisnost. Evropa ima več virov kot izgleda na prvi pogled. Od plina, premoga, litija, urana ….verjetno ne more pokriti vseh potreb, ampak če jih pokrije vsaj pol, smo bistveno izboljšali svoj položaj na svetovnih trgih. Tukaj mora imeti strateška varnost absolutno prioriteto pred trgom. To se lahko zagotovi samo na enotnem evropskem nivoju.
Podobno velja za ključne industrijske panoge, Ne sme se zgoditi, da Evropa izgublja cele panoge primarne industrije ali, da je mikroelektronika prepuščena sama sebi. Ni sicer ideološko pravoverno, je pa kot kaže kitajski primer še kako smiselno na dolgi rok.
Na kratko, Evropa mora simulirati kitajsko politiko “dveh cirkulacij” (notranji, zunanji trg) vsaj v ključnih strateških sektorjih ekonomije. Za to pa je potrebno opustii ideologijo totalne globalizacije.
Last but not least – zunanja politika. Skupnost 27 držav se ne more iti agresivne zunanje politike kot jo EU izvaja nasproti Rusiji, Gruziji,…Zakaj ne? Ker bi zaradi različnih interesov in referenc članic razpadla od znotraj. In ravno to se dogaja.
Moč Evrope je bila v ideji .- ideji, da lahko veliko raznorodnih držav ustvarja boljšo skupnost za vse, v pozitivnih iniciativah kot je bilo okolje (pozabite tu “Man made climate change”), človeške svoboščine in relativna enakopravnost držav in narodov. Njena moč je bila v zgledu; “A shining city on the hill”, v tem, da je “Garden not a jungle”. Vse to izgubljamo – Evropa je diskreditirana svetu, primer nazadovanja in postopnega propada, ne zgleda, ki bi ga bilo potreno slediti.
Zanimiva je ideja grupe držav, ki so pripravljene na tesnešo integracijo. To ima sicer možnost sproščanja pritiska razlik znotraj EU, vprašanje pa je kaj to dolgoročno pomeni za Evropo? Kako daleč dovoliti razlike, da vsa stvar ne razpade. Npr, vprašanje Ukrajine? Lahko ena skupina držav podpira vojno v Ukrajini, druga je pa nevtralna ali celo simpatizira z Rusijo? Lahko ena skupina dolgoročno blokira ruski plin, druga ga pa uvaža? Kako to vpliva na skupni trg?
Težka prašanja.
Všeč mi jeVšeč mi je