Tole je uvodni del članka, ki sem ga objavil marca lani. Po slabem letu je enako aktualen kot lani. Kar pomeni, da se v Evropi v enem letu ni čisto nič premaknilo naprej.

Bržčas sta edini koristi Trumpove vladavine 2.0 za Evropo v tem, da, prvič, utegne ameriški predsednik v njemu lastnem »kšeftarskem« slogu končati vojno med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju in s tem končati trpljenje Ukrajincev in evropsko stagnacijo, in drugič, da je države EU z brutalno brco prisilil, da se morajo osamosvojiti od ZDA. Ko sem pred letom in pol pisal o nujnosti evropske suverenosti, je bilo še prehitro. Takrat sem pisal, da je čas, da v Evropi odrastemo. Da postanemo suvereni in avtonomni v vodenju naših politik. In da bo Evropa suverena šele takrat, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila od ZDA.

Izvirni greh: evropska nesuverenost

Vendar so bili evropski voditelji takrat še tesno v postelji z Bidnovo administracijo. Živeli so v iluziji večnega evroatlantskega zavezništva, v katerem bodo evropske države večno uporabljale ameriške tehnološke in komunikacijske storitve in da jih bo ameriška vojska večno in zastonj varovala. V zameno za to iluzijo so se bili evropski voditelji po drugi svetovni vojni pripravljeni odpovedati tehnološki, vojaški in zunanjepolitični suverenosti.

Toda Donald Trump je z eno potezo to iluzijo razblinil. Pokazal je, da je Evropska unija vojaško nebogljena skupinica političnih voditeljev, ki med seboj tekmujejo, kdo se bo bolj vehementno petelinil pred TV kamerami, pri čemer pa nima nikakršnih realnih sposobnosti, da bi vojaško zaščitila napadeno državo na svojih mejah. Ker brez ameriškega jedrskega ščita in ameriške pripravljenosti na vojaško pomoč še sebe ne more zaščititi. In s samostojnimi pogajanji z Rusijo o usodi Ukrajine je Trump brutalno demonstriral, da je Evropska komisija v najboljšem primeru nevladna organizacija, katere mnenje nikogar v svetu ne zanima. Trump je pokazal, da je EU v geopolitičnem oziru irelevanten subjekt. Svojo relevantnost so evropske države, vendar le peščica njih, črpale iz sodelovanja v skupini G7. Kadar in dokler je bilo to v interesu ZDA.

Kdor želi biti globalno relevanten mednarodni subjekt, mora biti politično suveren. Kdor želi biti politično suveren, mora biti najprej vojaško suveren, torej imeti svojo vojsko in razvito vojaško industrijo, mora biti finančno suveren (mora imeti svoj SWIFT bančni sistem, lastne bonitetne agencije in lasten velik in razvejan finančni sistem), mora biti tehnološko suveren, torej imeti svoj GPS sistem, svoje internetne brskalnike, svoje strežnike e-pošte, lastne ponudnike telekomunikacijske opreme in tehnoloških aplikacij, lastne podatkovne centre, in nenazadnje mora imeti svoje ponudnike družbenih omrežij in digitalnih klepetalnic. Države EU nič od tega nimajo, ker so vse to »outsourcale« v Ameriko.

Dokler tega nimamo, lahko ameriški subjekti prek pritiska aktualne ameriške vlade z eno potezo prizemljijo naša vojaška letala, omejijo njihove funkcionalnosti, ugasnejo naše računalnike in pametne telefone, ugasnejo našo prometno in energetsko infrastrukturo in lahko manipulirajo z našimi čustvi in volilnimi preferencami prek družbenih omrežij. Dokler nismo vojaško, finančno in tehnološko suvereni, nismo relevanten faktor v svetu.

Poglejmo, kako lahko EU ustvari svojo suverenost in s tem pridobi mednarodno politično relevantnost. Poglejmo, na podlagi izkušenj drugih držav, kaj morajo države EU narediti, koliko bi to stalo, kakšen je časovni horizont teh aktivnosti in ali so države EU to sposobne narediti.

Možnosti evropske vojaške suverenosti

O možnostih in stroških evropske vojaške suverenosti sem na tem mestu sicer pisal že zadnjič, zato tukaj zgolj na kratko povzemam ključne ugotovitve in ocenjujem časovno komponento ter realističnost izvedbe.

Glavni problem EU držav je, da so kritično odvisne od uvoza ameriškega orožja in ameriških obveščevalnih informacij. EU države 60 % vsega orožja uvozijo iz ZDA, pri protiletalski obrambi ta delež znaša 90 %. Satelitske podatke države EU pridobivajo prek Nata ali komercialnih ameriških ponudnikov. Jedrsko zaščito (razen 290 jedrskih konic Francije) pretežno zagotavljajo ZDA prek Nata.

Osnovna nadgradnja evropske obrambne strukture s podvojitvijo jedrskega ščita, dodatnimi 3 tisoč tanki, 500 sodobnimi lovskimi letali, 200 sistemi protizračne obrambe in dodatni 700 tisoč vojakov v polni vojaški pripravljenosti bi stala najmanj okrog 900 milijard evrov v desetih letih. Seveda če bi bila izvedena centralizirano in na podlagi poenotenih evropskih standardov. Kar pa je malo verjetno, saj – kot kaže odziv članic EU na evropski oboroževalni paket ReArm – namerava vsaka država samostojno nadgraditi svoje vojaške kapacitete. Težava tega parcialnega pristopa se seveda pokaže v operativni nesposobnosti skupnega vojaškega posredovanja, logističnega oskrbovanja ter sistema poveljevanja. Ta neusklajenost in nesposobnost koordinacije je bil eden glavnih razlogov za poraz združenih arabskih sil v 6-dnevni vojni leta 1967 proti Izraelu.

Evropa sicer na papirju lahko doseže delno vojaško avtonomijo v 10 do 20 letih, toda popolna neodvisnost od ZDA je iluzija. Še posebej v jedrski in vesoljski obrambi.