Bine Kordež

O tem, da je tudi tisoč evrov neto minimalne plače, nizek znesek za pokrivanje tekočih mesečnih stroškov bivanja, seveda ni nobenega dvoma. To je bil tudi glavni argument pristojnega ministra in celotne vlade pri oblikovanju predloga o višini minimalne plače v Sloveniji za leto 2026. Predlog so razumljivo takoj podprli sindikati in zaposleni, saj je vsako povečanje plač dobrodošlo. Precej zadržkov do tega vladnega sklepa pa so imela gospodarska združenja. Izpostavljali so predvsem razmere v družbah, kjer so zaslužki nizki in jim bo visoko povečanje izplačil plač povzročilo precejšnje težave, mogoče tudi ogrozilo obstoj podjetij.

Ta argument je bil hitro zavrnjen z oceno, da mogoče podjetja, ki ne morejo svojim zaposlenim zagotoviti niti tisoč evrov plačila, gospodarski prostor raje prepustijo drugim. V razmerah, ko nam na veliko segmentih gospodarstva primanjkuje zaposlenih, enako pa tudi v javnih službah (zdravstvo, sociala, šolstvo, policija, vojska…), je takšen komentar prav tako razumljiv. Vsi ti razlogi so najbrž vodili vlado v odločitev o povečanju minimalne plače. Dodatno najbrž tudi, ker gre predvsem za obremenitev gospodarskih subjektov, sredstev za povečane proračunske izdatke pa kaže, da ni posebej težko zagotoviti. Če ne drugače, z malenkost višjim zadolževanjem države. Drži pa tudi, da se povečanje plač in posledično potrošnje v pomembni meri odrazi v večjih dohodkih družb in vplačanih davkih. Ta argument, ki tudi nedvomno drži, se zadnje čase nasploh pogosto uporabi pri predlogih o dodatnih znižanjih obdavčitve plač. Višji izdatki za plače ali tudi pokojnine imajo nedvomno na drugi strani tudi pozitivni vpliv na celotno ekonomijo, pomembno drugačen kot na primer izdatki za nakupe orožja v tujini, kjer povratnega učinka ni.

Pri vsej razpravi o dvigu minimalne plače, pa smo vseeno pogrešali nekaj več ocen in podatkov o učinkih dviga minimalne plače na celotno ekonomijo in na rezultate poslovanja družb po njihovi uvedbi. Pretežno vsa argumentacija je namreč temeljila na rasti življenjskih stroškov. Zato v nadaljevanju nekaj podatkov o učinkih tega dviga ter vplivu na poslovanje gospodarskih subjektov.

Najprej poglejmo celotno strukturo minimalne plače. Najbolj odmeven podatke je bil seveda višina neto minimalne plače v znesku 1.000 evrov. Ker je pri izplačilu plač seveda potrebno obračunati davke in prispevke, se z zakonom določa bruto minimalna plača in ta je postavljena na višini 1.482 evrov od 1.1.2026 ali 16 odstotkov več kot je veljala v preteklem letu. Pri tem pa je pomembno navesti, da je to zagotovljena osnovna plača in da se vsi dodatki do katerih je upravičen posameznik (za minulo delo, stalnost v podjetju, za nočno ter popoldansko delo in podobno) k temu znesku dodajo. Če upoštevamo nek povprečni dodatek za minulo delo v višini 8 % in kakih 50 evrov dodatkov za manj ugodni čas dela, na vse to pa še prispevke delodajalca, pridemo do mesečnega stroška dela v višini 1.933 evrov bruto.

Seveda pa so zaposleni po zakonu upravičeni še do letnega in zimskega regresa, nadomestila za prehrano na delu ter povrnitve prevoza na delo. Upoštevaje povprečna izplačila za zadnja dva dodatka, znaša celotni neto prejemek zaposlenega na minimalni plači v letu 2026 okoli 1.560 eur. Znesek je pričakovana povprečna vrednost glede na vse zakonske obveze, konkretni znesek pa je odvisen od let dela, pogojev dela ter tudi oddaljenosti delovnega mesta. K temu mogoče lahko prištejemo še okoli 40 eur obveznega zdravstvenega prispevka (ocena za 2026), ki so ga zaposleni do 2024 plačevali iz svojega žepa. Ta končni skupni neto prejemek zaposlenega na minimalni plači je za skoraj 20 % višji kot leto poprej, če vključimo še vpliv dodatnega izplačila zimskega regresa (božičnice) od decembra lani.

Seveda je tudi tako izračunanih 1.600 eur neto povprečnega mesečnega prejemka iz naslova minimalne plače za posameznika še vedno nizka številka za pokrivanje vseh dnevnih potreb, a vseeno pomembno višja številka kot osnovnih tisoč evrov. Vendar pa tako izračunani neto prejemek skupaj z davki pomeni 2.386 eur skupnega mesečnega stroška dela za delodajalca ali blizu 29.000 eur na leto. Da izpolni vse zakonske obveze glede izplačevanja plač, ima delodajalec letnih stroškov na zaposlenega najmanj v višini tega zneska. Seveda pa je to samo najnižji zagotovljen prejemek, zaposleni pa razumljivo pričakujejo višje zneske, odvisno od njihovih sposobnosti, kvalitete dela in uspešnosti poslovanja družbe kot celote. Tudi delodajalci imajo interes v nagrajevanju učinkovitejših zaposlenih, saj se to odraža v boljših rezultatih. In če imamo skupni strošek dela v višini 29 tisoč eur za najmanj plačanega zaposlenega, potem se težko izognemo temu, da bo povprečje vseh plač vsaj 35 ali 40 tisoč evrov, če želijo v podjetju zaposlene motivirati za delo ter tudi vzpostaviti razlike v nagrajevanju. V uspešnih podjetjih s tem nimajo težav, a v državi imamo veliko gospodarskih subjektov, kjer pa je poslovanje precej slabše. Zato poglejmo številke poslovanju družb nekoliko podrobneje.

V spodnji tabeli je nekaj podatkov o poslovanju gospodarskih subjektov, ki zajema vse gospodarske družbe ter samostojne podjetnike v letu 2024 (brez normiranih s.p.). Teh subjektov, ki so oddali letna poročila na Ajpes, je bilo skupaj 123 tisoč. Navedeni subjekti so imeli skupaj 633 tisoč zaposlenih. Razlika do okoli milijona zaposlenih v Sloveniji je potem v javnem sektorju (214 tisoč), finančnih dejavnostih (22 tisoč) ter normiranih s.p., kmetih in vseh drugih oblikah zaposlitve. Vse navedene družbe so skupaj ustvarile 36,8 mrd eur dodane vrednosti ali 60 tisoč eur na zaposlenega ter 6,5 mrd eur čistega neto dobička (po davkih in izgubah), kot je prikazano v prvi vrstici tabele. Dodana vrednost je ključen podatek uspešnosti poslovanja ter tudi izračuna celotnega BDP. Iz dodane vrednosti se namreč pokrivajo plače, amortizacija ter stroški obresti, ostanek pa je dobiček za lastnike podjetij.

Vir: Ajpes, lastni preračuni

Nato pa smo v naslednji vrstici ločeno prikazali samo podatke za gospodarske subjekte, ki so v letu 2024 ustvarili (ali vsaj prikazali) manj kot 30 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega ter dodatno še vse, kjer je bil ta znesek nižji od 40 tisoč. Pri slednji skupini so dodani tudi ločeno podatki po glavnih panogah. Ta podrobnejša struktura pa pokaže precej bolj zaskrbljujočo sliko kot so podatki za celotno gospodarstvo s 6,5 mrd eur dobička.

Navedli smo, da bo letos skupni strošek dela za zaposlenega na minimalni plači 29 tisoč eur. Po zbranih podatkih za leto 2024 pa je 58 tisoč gospodarskih subjektov s 130 tisoč zaposlenimi ustvarilo manj kot 30 tisoč dodane vrednosti na enega zaposlenega, v povprečju le 20 tisoč. Toliko so tudi namenili za plače in te družbe so v letu 2024 skupaj izkazale 400 mio eur neto izgube. V tabeli je v zadnji koloni tudi podatek o povprečnem vložku sredstev v te družbe. Lastniki te skupine družb so v povprečju vanje vložili 28 tisoč eur denarnih sredstev preračunano na enega zaposlenega, vendar so imeli s tem vložkom v povprečju le izgubo.

Nato pa imamo še seštevek za družbe v katerih pa so ustvarili manj kot 40 tisoč dodane vrednosti, torej spodnji znesek če želimo pokriti vsaj minimalne plače z manjšim dvigom plač ostalih zaposlenih. V vseh teh družbah je zaposlenih kar 250 tisoč ljudi ali skoraj 40 % vseh zaposlenih v navedenem naboru družb. To so tudi družbe, ki kot celota ne izkazujejo kakega dobička (nekatere so imele sicer skupaj 513 mio eur dobička, a druge 815 mio eur izgube). Skupaj imamo torej kar 40 % vseh zaposlenih v družbah, kjer komaj pokrivajo stroške plač in v imajo v povprečju celo izgubo. Kot je podrobneje prikazano v tabeli, so takšne družbe v vseh panogah, od industrije, do gradbeništva, trgovine in drugih storitev.

Celotno gospodarstvo ima seveda dobičke, kar eden ključnih argumentov pri višanju minimalne plače. S plačami in tudi dobički seveda nimajo težav farmacevti s povprečnimi mesečnimi prejemki okoli 6 tisoč eur na zaposlenega in 600 mio eur dobička celotne dejavnosti. Prav tako ne državne energetske družbe, ki so s prodajo elektrike po dvakratni stroškovni ceni v letu 2024 izkazale podobne rezultate. A na žalost imamo 40 % zaposlenih v družbah, ki na trgu ne ustvarijo niti 40 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega, kar je nujen donos za izplačilo minimalnih plač. Ali, da je kar polovica družb na spodnji lestvici po uspešnosti, kot celota poslovalo z izgubo (izgub je bilo več kot dobičkov). Vsaj po prikazanih rezultatih, ki jim najbrž moramo verjeti. Od 6,5 milijarde skupnega dobička družb v letu 2024, je pretežni del (5,6 mrd eur) ustvarilo 13 tisoč najuspešnejših družb s 193 tisoč zaposlenimi, v vseh ostalih poslovnih subjektih s 440 tisoč zaposlenimi pa so bili rezultati bolj skromni.

Za širšo sliko je na priloženi sliki dodan še pregled gibanja plač in tudi pokojnin za zadnjih 20 let. Pri tem so prejemki preračunani v stalne cene 2025, torej z izločeno inflacijo. Dodana pa je tudi ocena za povprečno plačo v letošnjem letu. Povprečne plače so zadnjih desetih letih realno rasle po 2,3 % letno, minimalne pa kako odstotno točko hitreje in se nekoliko bolj približale povprečju. Letošnji dvig minimalne plače je bil najbolj visok in minimalna plača bo glede na povprečno letos najvišja, posebno po manjšem upadu razmerja pretekli dve leti. Za primerjavo je na sliki dodan še podatek o gibanju povprečnih starostnih pokojnin brez sorazmernih delov. Razmerje do plač je zadnjih deset let stabilno, na nivoju okoli 65 % povprečne plače, pred tem pa je bilo razmerje za upokojence ugodnejše.

Opomba: v neto povprečno in minimalno plačo je za zadnja tri leta vključen tudi prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje zaradi primerljivosti podatkov med leti.
Vir: SURS, ZPIZ, Vlada, lastni preračuni

Kot smo torej ugotavljali na začetku, je tudi tisoč evrov neto minimalne plače še vedno skromen znesek za pokrivanje tekočih življenjskih stroškov. Vseeno pa je pri tem znesku potrebno upoštevati tudi vse ostale zakonske obveze pri izplačevanju plač (regrese, dodatke, prehrana, prevoz), ki celotni mesečni prejemek povprečnega zaposlenega z minimalno plačo dvignejo na skoraj 1.600 eur. Sicer tudi ta znesek ni pretiran, a skupni strošek minimalne plače moramo povezati z ustvarjenimi rezultati naših podjetij. Pri tem se hitro izpostavijo dobički podjetij ter tudi dilema ali je smiseln obstoj podjetij, ki ne morejo izplačati tudi tisoč evrov “minimalca”, posebno v času pomanjkanja zaposlenih. Načeloma in v povprečju ti argumenti držijo, a realna slika gospodarstva Slovenije ni tako ugodna. Pretežni del dobičkov ustvari najboljših 13 tisoč podjetij, ki zaposlujejo samo tretjino vseh zaposlenih v gospodarskih subjektih. Na drugi strani lestvice družb po uspešnosti pa imamo kar 250 tisoč zaposlenih v družbah, ki ustvarijo manj kot 40 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Skupni stroški dela za najslabše plačane pa so po novem okoli 29 tisoč evrov na zaposlenega, pri čemer pa morajo v podjetjih vzpostaviti razlike v prejemkih med boljšimi in manj dobrimi delavci, kar povprečni strošek dela precej dvigne.

Navedeni podatki kažejo, da slika rezultatov poslovanja v pomembnem delu gospodarstva precej slabša kot kaže povprečje ali seštevek z najboljšimi. Gre za tako pomemben del celotne ekonomije, da ga ne moremo preprosto zanemariti – se bodo že znašli! A teh strukturnih izračunov o stanju gospodarstva nismo nikjer zasledili, mogoče se z njimi na vladnih nivojih niti ne ukvarjajo. Preko 6 milijard dobičkov najboljših podjetij je zadostni argument, da dvigovanje prejemkov ne ogroža gospodarstva. Toda celotno gospodarsko sliko tvorijo tudi podjetja, kjer ni velikih dobičkov, kjer s težavo zagotavljajo zaslužek tudi za izplačilo nizkih plač in na žalost je v teh podjetjih preko tretjine vseh zaposlenih v gospodarstvu. Najbrž bi morali vseeno pri oblikovanju minimalne višine prejemkov potrebno upoštevati tudi ta pomembni del ekonomije.

_________

* Izvorno objavljeno v Delu