V leto volitev smo vstopili z izrazitim razkorakom med pričakovanji iz leta 2022 in realnostjo političnega upravljanja danes. Takrat je Robert Golob kot »nov obraz« na levi sredini simboliziral obrat k racionalnosti, strokovnosti in depolarizaciji. Štiri leta kasneje pa se je v javnosti nagrmadil občutek razočaranja – ne le nad posameznimi politikami, temveč nad splošno neučinkovitostjo njegove vladne koalicije.

Obljubljene strukturne reforme so ostale nedokončane ali zgolj na ravni zavrženih osnutkov. Zdravstveni sistem se ni približal ciljem boljšega dostopa in krajših čakalnih vrst, davčna reforma ni, kot je obljubljaala, razbremenila dela s prehodom k obdavčenju premoženja, učinkovitost javnih sistemov se ni izboljšala. Rezultat je rast javnega sektorja – tako v številu zaposlenih kot v plačah, ki so se v povprečju zvišale za okoli 10 %, medtem ko so se v gospodarstvu povečale za polovico manj.

Nezadovoljstvo gospodarstva ni presenetljivo. Vladne politike so v zadnjih dveh letih izrazito neprijazne do podjetništva in konkurenčnosti. Uvedba obveznega evidentiranja delovnega časa, dodatna davčna bremena (zlasti prispevek za dolgotrajno oskrbo), drastično poslabšanje položaja samostojnih podjetnikov, dvig minimalne plače na tisoč evrov brez komplementarnih razbremenitev ter dodatni stroški, povezani z obvezno božičnico, so povečali stroške dela. Ob tem je vlada v času najhujše energetske krize pozabila zamejiti cene elektrike za podjetja, kar je močno prizadelo energetsko intenzivne panoge. Tega se je spomnila šele tri leta kasneje. Dodajmo še kaos glede višje omrežnine in pomanjkanje učinkovitih podpornih shem za prestrukturiranje. Rezultat mandata te vlade na gospodarskem področju je poslabšanje poslovnega okolja, na kar opozarjajo tudi tuje, denimo avstrijske, gospodarske analize.

Na drugi strani predvolilni piarovski učinek socialnih transferjev in daril – višje minimalne plače, božičnice, razbremenitve oskrbovancev – postopoma usiha. Inflacija in stroški življenja so te ukrepe že izničili. Volilna baza, ki je leta 2022 mobilizirala skoraj plebiscitarno podporo Golobu, se danes umika v apatijo.

V tem kontekstu ni nepomemben širši globalni trend. V Evropi in širše opažamo politični obrat v desno, ki ga poganjajo migracije, posledice energetske krize in inflacije, občutek pretirane regulacije, omejevanje svobode govora ter zaostrovanje vojaških konfliktov – od Ukrajine in Gaze do Irana in Latinske Amerike. Zahodno (Italija), severno (Nemčija) in vzhodno od nas (Madžarska, Češka, Slovaška) se je ta obrat že zgodil. Tudi pri nas se klima spreminja v to smer.

Slovensko volilno telo je sicer strukturno levosredinsko (približno 60 : 40). To je omogočalo, da je levica v obdobjih velikega nezadovoljstva praviloma našla »nov obraz«, ki je prevzel vodilno vlogo in premagal SDS, katere zgornji volilni domet ostaja okoli 300 tisoč glasov. Dovolj za relativno zmago, premalo za mandat za oblikovanje vlade. Janševa SDS je razen prvič (2004) lahko prišla na oblast zgolj na osnovi konfliktov in razpadov levosredinskih vlad.

Toda za razliko glede na pretekle volilne cikle leva sredina tokrat ne zmore generirati nove, kredibilne alternative Robertu Golobu. Ni duha in sluha po političnih enodnevnicah – Pahorju, Jankoviću, Cerarju, Šarcu, Golobu. Namesto konsolidacije gledamo fragmentacijo: več manjših akterjev, šibko profiliranih, brez jasne voditeljske figure in brez prepričljivega programa. Posledica je drobljenje glasov. Podobno kot leta 2018, kar se je po dveh letih končalo s političnim preobratom in Janševim prevzemom vlade. Da ne bo pomote – po vseh objektivnih kriterijih je njegova vlada kovidno krizo ekonomsko zelo dobro obvladala. Je pa s svojimi metodami vladanja in represije sprožila družbeni revolt in naplavila Roberta Goloba.

Kot kažejo predvolilne ankete zadnjega pol leta in ko deleže podpore pretvorimo v sedeže po D’Hondtovi metodi in upoštevamo prag 4 %, postane jasno, da se bodo letošnje volitve odločile predvsem na vprašanju glede volilne udeležbe. Analize kažejo, da ob nizki ali srednji volilni udeležbi postaja zmaga desnosredinske koalicije (SDS–NSi–Demokrati–Resnica) realistična možnost. Le izjemno visoka udeležba bi lahko ta trend obrnila, a trenutna klima apatije in razočaranja ne kaže na to.

Liberalna sredina, kamor spadam tudi sam, se tako znajde pred neprijetno dilemo. Prave alternative ni. Odločanje se vse bolj reducira na »izbiro med denarnico in srcem«. Desnosredinska vlada bi verjetno zagotovila bolj predvidljive in podjetništvu prijaznejše ekonomske politike, spodbudila rast, znižala davke in izboljšala konkurenčnost. Toda za ceno posega v družbene vrednote: posegi v neodvisnost javnih medijev, trša migracijska politika, brezpogojna podpora izraelski genocidni politiki v Gazi, okrepljena militarizacija družbe, večji poudarek na nacionalni identiteti in previdnosti do nekaterih liberalnih družbenih trendov (no, tole dvoje na koncu me ne bo motilo).

Jasno je, da bi se kateri koli od političnih blokov moral v primeru zmage zavezati k učinkovitemu obvladovanju kroničnih izzivov, kot so zdravstvo, stanovanjska politika, demografska slika, učinkovita energetska preobrazba in konkurenčnost gospodarstva ter slovenska in evropska suverenost, ki presegajo enostavno levo-desno delitev. Toda eni so pri tem bolj učinkoviti, hkrati pa to ustrezno zaračunajo.

Vprašanje prihodnjih volitev tako ni le, kdo bo zmagal, temveč kakšno Slovenijo smo pripravljeni sprejeti oziroma kakšno ceno smo pripravljeni plačati za boljše razvojne perspektive.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku