Bine Kordež

Nedavno sem pregledoval tipično letno poročilo precej velike slovenske gospodarske družbe. Letna poročila družb morajo vsebovati opis poslovanja družb skupaj z računovodskimi izkazi in nekaterimi drugimi zakonsko določenimi vsebinami glede na velikost družbe. Letno poročilo je na eni strani namenjeno internim uporabnikom za kontinuirano spremljanje rezultatov družbe, predvsem pa različnim zunanjim deležnikom, ki si na osnovi podatkov iz letnega poročila oblikujejo sliko o perspektivah in finančnem položaju družbe.

Zaradi novih in novih zahtev in predpisov letna poročila največjih družbe presegajo že tudi 300 strani, a vsebinsko pomembnih za uporabnike je mogoče največ kakih 50 strani, pa še ta se izgubijo  v vsej množici podatkov, pogosto pa kake ključne informacije celo manjkajo.

Zunanji uporabniki so predvsem obstoječi in potencialni vlagatelji v družbo, ki potrebujejo  podrobnejši vpogled v finančno trdnost družbe in zanesljivost finančnih izkazov, kar mora pri vseh srednjih in velikih družbah potrditi zunanja revizijska družba. Dodatno jih seveda zanima tudi videnje vodstva družbe o bodočem razvoju, perspektivah in tveganjih s katerimi se soočajo. Finančna trdnost je ključen podatek tudi za partnerje družbe kot so banke, dobavitelji, kupci in drugi, da lažje ocenijo zanesljivost in dolgoročnost poslovanja s to družbo. Potem pa imamo še splošno javnost, tudi razne analitske službe, ki jih zanima predvsem vsebinski del poslovanja in podatki, ki to prikazujejo.

Zaradi pomembnosti letnega poročila, so vsebine predpisane z zakoni, standardi in raznimi drugimi predpisi. A uporabniki in tudi pripravljavci poročil ugotavljamo, da so poročila vse obsežnejša, vse daljša po številu strani, vsebujejo vse več in več raznih predpisanih vsebin – na drugi strani pa so vsebinsko vse bolj prazna. Zajemajo desetine strani raznih obveznih podatkov o družbi, ki jih praktično nihče ne prebira in ki skoraj nikogar ne zanimajo. Vsebinskih poročil o položaju družbe na trgu in o njenem premoženju pa je vse manj in še ta se izgubijo in jih je težko najti v obsežnih pisanjih o nepomembnih podrobnostih. Kot se radi izrazimo, lahko v poročilih prebiramo podrobnosti o posameznih drevesih, vse manj pa je celovitega opisa gozda. Seveda pa so formalno vsa pisanja v skladu s predpisi.

Poglejmo konkretno. Letno poročilo vsebuje poslovni del, revidirane ali nerevidirane finančne izkaze (odvisno od velikosti družbe) ter ostale predpisane vsebine (sistem upravljanja, usklajenost s pravili ESG, torej okoljskimi in socialnimi vidiki ter predpisanimi vidiki upravljanja in podobno). Značilni trend gre predvsem v smer, da je vsebinskih podatkov o poslovanju družb vse manj, finančni izkazi prikazujejo samo tisto, kar je strogo nujno vključiti, ostalega teksta, katerega praviloma skoraj nihče ne gleda, pa je vsako leto več zaradi novih in novih predpisov na nivoju države in EU.

V letnih poročilih družb smo lahko nekdaj prebrali veliko podatkov o fizičnih kazalcih obsega in struktur prihodkov ter podrobnejše predstavitve premoženja. Vodstva družb so nekako želela pokazati pomen družbe na trgu, njene konkurenčne prednosti, čeprav so se s tem močno razkrile tudi konkurenci. Današnja vodstva družb ugotavljajo, da močno razkrivanje vsebinskih podatkov o poslovanju lastne družbe ne prinaša nobenih posebnih koristi za družbo in da na osnovi tega konkurenčne družbe le lažje ocenijo, kje so njihove šibke točke. Zato v poročila vnesejo relativno malo pomembnih podatkov in raje navajajo razne promocijske opise poslovanja, ki naj bi družbo prikazale v dobri luči.

Takšno postopno spreminjanje vsebine poslovnega poročila lahko na primer spremljamo pri podjetjih s področja turizma. V njihovih letnih poročilih smo lahko nekdaj prebrali natančen spisek vseh hotelskih in drugih turističnih objektov s podrobnim opisom kapacitet in načrtovanih investicij. Sledili so kazalci o nočitvah, gostih po posameznih objektih, višina in struktura teh prihodkov glede na vrsto storitve ter komentarje sprememb. Kakšna družba s takšnim pristopom še vedno nadaljuje, deloma zaradi starih vzorcev poročil ter tudi pripravljenosti vodstva, da se v večji meri razkrivajo. Večina večjih družb, posebno, če so v tuji lasti, pa se tega z vsakim letom bolj izogibajo. Preberemo lahko samo še skupno število vseh nočitev v družbi ali pa še tega ne. Poročil o strukturi nočitev in prihodkov po objektih (hotelih) sploh ni in še manj o vrstah prihodkov po vrsti storitev. Prav tako mogoče navedejo samo število objektov, kjer nudijo svoje storitve in okvirne lokacije, podrobnejšega spiska premoženja po ključnih lokacijah in objektih pa ne boste več našli.

Kot omenjeno, nekatere družbe še vedno nadaljujejo s  staro prakso večjega obsega razkritja poslovanja, večina družb pa postaja v poslovnem delu vse bolj zaprta. Vsebina letnih poročil je sicer določena z Zakonom o gospodarskih družbah ter Slovenskimi in Mednarodnimi računovodskimi standardi, ki obširno opredeljujejo kaj vse mora letno poročilo vsebovati. Pri tem se te ostale vsebine z leti samo širijo. A vpogled v konkretna letna poročila nedvomno kažejo na vse večjo zadržanost vodstev družb pri razkrivanju vsebinskih podatkov o poslovanju po trendu, kot je omenjen za podjetja s področja turizma.

Naslednji, tudi ključni sklop podatkov v letnem poročilu, so finančni izkazi s pojasnili. Pri njih je dilem in tudi sprememb v načinu prikazovanja manj, ker je vsebina bolj točno predpisana. Vseeno pa se zopet srečujemo s trendom, da se v objavi zadosti predvsem vsem predpisom. Tako na eni strani prebiramo ogromno nepomembnih podrobnosti, o strukturah nekih majhnih zneskov, na drugi pa so nekatere ključne postavke izkazov pomembnih za realno oceno finančnega položaja družbe, opisane zelo na kratko.

Poznavalci vedo, da so kritične postavke neopredmetena sredstva, časovne razmejitve, drugi prihodki in odhodki, kake izjemno visoke terjatve ali zaloge in podobno. Kadar vodstvo  družbe kakšne vprašljive postavke ne želi podrobneje pojasniti, raje na dolgo in široko opisuje nepomembne stvari. V poročilu neke pomembne slovenske družbe smo na primer lahko prebrali le en stavek o 40 mio eur enkratnih drugih odhodkov, brez pojasnila o ozadju in vsebini teh dodatnih odhodkov, ki so pomembno vplivali na končni rezultat družbe. Istočasno pa je ta družba opisovala nekatere druge stroške v vrednosti po nekaj tisoč eur. O razlogih in učinkih omenjenega visokega odhodka ni bilo niti besede v predstavitvi poslovanja s strani uprave družbe ali nadzornega sveta, seveda pa ogromno promocijskih besed uprave ter naštevanja točk dnevnega reda nadzornega sveta. Struktura finančnih izkazov je seveda predstavljena v skladu z zakonodajo in standardi, sicer revizorji poročila ne potrdijo. Vendar pa uporabniki pogosto pogrešajo vsebinske razlage ključnih postavk rezultatov, istočasno pa se izgubljajo v množici nepomembnih podatkov.

Zatem pa sledi še tretji sklop letnega poročila z opisovanjem točk in področij, ki jih regulatorji zahtevajo  vsako leto več – in katere praviloma nihče niti ne bere in le redko koga zanimajo razen v smislu, da “odkljukajo”, da družba izpolnjuje tudi te dodatne regulatorne zadeve. V mislih imamo vse obsežnejše poročanje o nefinančnih vidikih poročila (trajnost, okolje, družbena odgovornost – področja pod angleško kratico ESG), izjave o upravljanju družbe, odgovornosti, tveganjih, računovodske usmeritve in podobno. Seveda so marsikatere informacije s tega področja tudi pomembne, a vsa ta pisanja danes lahko predstavljajo že tudi več kot polovico celotnega letnega poročila in v pretežni meri pomenijo samo formalno izpolnjevanje zahtev brez poudarka na ključnih vsebinah.

Tako se danes srečujemo s tem, da vodstva napišejo desetine strani, kako so podjetja družbeno odgovorna, a v praksi vemo, da so nekdaj bistveno bolje skrbela za vključenost v okolje v katerem delajo brez da bi takrat o tem veliko pisala. Na široko opisujejo celovit odnos do zaposlenih (“social” vidik), istočasno pa vodstva skoraj ne upajo med zaposlene. O okoljskih vidikih morajo seveda zbirati množice podatkov, pisati o taksonomiji, ogljičnem odtisu in podobno v skladu z zahtevami EU predpisov. A če boste povprašali  najpogostejše uporabnike teh dokumentov, ki ocenjujejo finančni položaj in finančno trdnost podjetij, vam bodo priznali, da vse te točke preskočijo. Formalno jih pogledajo edino banke in kakšni partnerji, ki so zaradi svojih obvez dolžni preveriti aktivnosti podjetij na teh področjih in da potem tudi oni lahko “odkljukajo”, da partnerji sledijo obveznostim

Ravno pred dnevi smo lahko brali oceno, kako so dolenjski kolesarji ostali brez ključnih sponzorjev s področja gospodarstva. Ob tem pa boste v letnih poročilih tamkajšnjih podjetij brali desetine strani o njihovi družbeni odgovornost. Tipičen primer birokratizacije delovanja v EU, kjer je pomembna forma in ne vsebina. Torej proces, ki ga vsi kritizirajo in zavračajo, a se samo nadaljuje in poglablja. Brali smo o novi predpisih na področju izenačevanja prejemkov žensk in moških, ki bodo zopet zahtevali novo točko v letnem poročilu, zbiranje podatkov, navajanje sprejetih ukrepov in podobno. Namen je nedvomno dober in seveda nihče ne bo upal biti proti. A temelji na prepričanju uradnikov kako bodo to izenačitev plač zagotovili z novimi predpisi, obsežnimi analizami in poročili. In podjetja se bodo predvsem trudila kako oblikovati primerjave in kazalce, ki bodo dokazovali, da odstopanj med plačami žensk in moških na primerljivih in enako zahtevnih delovnih mestih ni. Zopet en tipičen primer razmišljanja kako bomo z birokratizacijo in novimi zahtevami razrešili družbene probleme in odstopanja, vzporedno pa ugotavljali vse večjo nekonkurenčnost EU.

Zaradi novih in novih zahtev in predpisov letna poročila največjih družbe presegajo že tudi 300 strani, a vsebinsko pomembnih za uporabnike je mogoče največ kakih 50 strani, pa še ta se izgubijo  v vsej množici podatkov, pogosto pa kake ključne informacije celo manjkajo. Takšno razmišljanje in ocene vsebine letnih poročil bodo regulatorji seveda ostro zavrnili, ker se jih lahko razume kot marginalizacija njihovega truda in naporov kako zagotoviti čim bolj celovito poročanje gospodarskih družb. Vendar, če pa se boste neformalno pogovarjali s sestavljavci vseh teh poročil, vodstvi družb, uporabniki poročil (cenilci, ocenjevalci) ter tudi revizorji, bodo takšnim ocenam večinoma pritrdili. Le da o tem nihče noče govoriti, ker je to njihovo področje dela in se ne želijo izpostavljati.

Z zadnjimi zakonodajnimi svežnji Evropske Unije naj bi sicer četrtino teh birokratskih pravil in obremenitev odpravili (kako to računajo, seveda ni nihče pojasnil – ker tudi ni možno), a rezultat bodo samo novi zakoni in predpisi. Uporabniki bodo morali spremljati stare predpise in potem vse nove popravke in spremembe, kar pomeni ponovno poglabljanje birokracije, čeprav tokrat menda z dobrimi nameni. Na žalost še ni zavedanja, da bomo birokratske postopke lahko zmanjšali samo z enostavno odpravo določenih zakonov in predpisov, popravljanje vsekakor ni učinkovit ukrep.

_____________

* Izvorno objavljeno v Delu