Evropska federacija pomeni gospodarski kolaps in smrt demokracije v EU

Mario Draghi pravi: “Kjer se je Evropa združila – na področju trgovine, konkurence, enotnega trga in monetarne politike – smo spoštovani kot sila in se pogajamo kot eno.

Resnica je nasprotna: 

  • EU je bila uspešna (primerjalno glede na druge regije), ko je bila samo EGS – samo carinska unija s skupnim trgom in nekaj koordinacije monetarne politike. Ko se je integracija “poglobila” v Enotni trg (1993) s skupnimi politikami na področju konkurence, državnih pomoči, energetike, migracij itd. in v monetarno unijo z evrom (1999) ter nato s Fiskalnim paktom (2011), se je začela njena stagnacija in njeno zaostajanje za ostalimi. Kajti federalizacija prek skupnih politik je omejila fleksibilnost ekonomskih in drugih politik držav članic in zadušila rast.
  • Evro tudi ni pripomogel k obljubljeni konvergenci (gospodarskemu približevanju) med članicami, pač pa je povzročil divergenco med državami z evrom (IMF, 2018). Hkrati pa države brez evra rastejo hitreje kot države z evrom.
  • In geopolitični položaj EU v svetu se je do danes zaradi njenega gospodarskega zatona, povzročenega z deindustrializacijo kot posledico njenih napačnih skupnih politik in zadušitve razvoja, dramatično poslabšal. Ne zaradi pomanjkanja federacije, pač pa zaradi preveč fedracije, ki duši razvoj posameznih članic.
  • Še večja federalizacija EU bo povsem zadušila rast v članicah, ker bo vzela še tisto malo fleksibilnosti v proračunu za spodbujanje domače rasti.
  • In federalizacija bo efekrtivno ubila demokracijo v Evropi. Kajti o razvojnih politikah in vseh ključnih zadevah glede razvoja ne bodo več odločali volilci v posameznih članicah, pač pa tehnokratska elita v Bruslju. Namesto volilcev bodo odločale plagiatorke tipa Ursula, Roberta & Kaja, ki so dosedaj zafurale vse, česar so se v svoji “karieri” lotile. 

________

Former Italian Prime Minister Mario Draghi calls for the federalization of Europe:

Grouping together small countries does not automatically produce a powerful bloc. This is the logic of confederation—the logic by which Europe still operates in defense, foreign policy, and fiscal matters. This model does not produce power.

A group of states that merely coordinates remains a group of states: each with a veto, each with its own calculus, each vulnerable to being picked off one by one.

Power requires Europe to move from confederation to federation. Where Europe has federated—on trade, competition, the single market, and monetary policy—we are respected as a power and negotiate as one.

Where we have not—on defense, industrial policy, and foreign affairs—we are treated as a loose assembly of middle-sized states, to be divided and dealt with accordingly.

A Europe unified on trade but fragmented on defense will find its commercial power leveraged against its security dependence.

.

To envision the transformation of the current European Union into a federation, as proposed by Mario Draghi, entails the definitive depoliticisation of the collective lives of hundreds of millions of people.

States are not formed simply because a group of bureaucrats in Brussels or Frankfurt desires it: they are the result of slow, often painful processes, frequently preceded by wars or revolutions.

Draghi’s programme is, instead, the epitome of technocracy.

Indeed, there is one word that is entirely ignored in his discourse: democracy. Draghi speaks of power, decisions, security, trade, and defence, but never of democracy. And this is no coincidence.

A European federation today would, in fact, mean removing those remnants of democracy that still exist within European countries.

One must firmly oppose this latest anti-political, anti-popular, and anti-democratic project.

En odgovor

  1. Evropa se centralizira pod izmišljenim pritiskom neobstoječe ruske grožnje, da bi dosegla svoj končni cilj – uničenje nacionalne države in s tem posledično nacionalne pripadnosti. Zakaj?

    Ker je nacionalna pripadnost, podobno kot verska ali ideološka močan atraktor, ki omogoča združevanje ljudi in s tem politične sile. Ker za vsako družbeno spremembo potrebuješ ustrezno kritično maso politične sile. Zato je potrebno sistematično uničite vse potrebne elemente, ki omogočajo koncentracijo politične sile, potrebno je atomizirati družbo v frakcije, ki enemogočajo resno združevanje. Zato identitetna politika, zato preusmerjanje pozornosti na pedre, lezbijke in ostale elemente woke kulture. Zato sistematično uničenje tradicionalne družine, tega najbolj svetega zavetja vsakega posameznik. Slednji mora biti sam, negotov in popolnoma odvisen, da ga lahko obladuješ.

    In ne pozabite! Za oblast se gre! Za oblast majhne manjšine nad večino. Zato se ustvarja po eni strani iluzija, začaranost množic, na drugi strani pa brezobziren pritisk z vsemi možnimi sredstvi.

    Tudi pri Epstein-u ni nič drugače. Privilegiji, bogastvo in oblast na eni strani ter kontrola preko izsiljevanja na drugi.

    Spomin mi uide na sprejem Goldman Sachs-a v Washington-u ob priliki sestanka World bank-e. Na terasi nasproti Capitol-a je igral črnski jazz-ovski orkester, “elita” je sproščeno kramljala ob pijači in prigrizkih ob zahajajočem jesenskem soncu. Moj znanec, partner v firmi me je vzel pod roke in me predstavil nekaterim udeležencem:

    “Gospod X bivši predsednik centralne banke vzhodoevropske države – sedaj dela za nas, Gospog Y bivši minister za finance vzhodnoevropske države – sedaj dela za nas;

    in tako naprej. Vprašal sem se, kaj so vsi ti ljudje naredili, da sedaj delajo za Goldman Sachs? In čisto osebno, kaj neki so druge faze, ko enkrat stopiš na to pot. Kje se vse to konča? Pri Epstein-u? S kakšnimi posledicami?

    Všeč mi je