Razprave o morebitnem ameriško-izraelskem napadu na Iran se pogosto začnejo in končajo pri vojaški tehnologiji. Koliko letal, koliko raket, koliko prestreznikov. Ta perspektiva je zavajajoča. Ne zato, ker bi bila napačna, temveč zato, ker zgreši bistvo sodobnih konfliktov: zmaga ni več funkcija ognjene moči, temveč funkcija vzdržljivosti, stroškov in politične ekonomije konflikta.

Če pogledamo suha dejstva, je razmerje vojaških zmogljivosti jasno. Združene države in Izrael imajo popolno prevlado v zraku, satelitsko izvidovanje, natančno vodenje ognja in večslojno protiraketno obrambo. Iran na drugi strani nima primerljive zračne sile, ima pa nekaj drugega: veliko količino razmeroma poceni napadalnega orožja – balistične in križarske rakete ter brezpilotne letalnike – in doktrino, ki je zgrajena okoli množičnosti in izčrpavanja.

Tu se začne problem za napadalce. Obrambni sistemi, kot so Železna kupola, Davidova frača in Arrow, delujejo. A delujejo po ceni, ki je ekonomsko nevzdržna v daljšem časovnem obdobju. Prestrezna raketa stane od več deset tisoč do več milijonov evrov. Dron ali enostavna raketa, ki jo prestreza, pa pogosto nekaj tisočkrat manj. To ni tehnični, ampak ekonomski problem.

Če bi Iran izvedel enkraten, omejen povračilni napad, bi ga obramba absorbirala. Če pa bi sledila serija napadov, raztegnjena čez več tednov, bi v ospredje stopile omejitve, o katerih vojaški načrtovalci neradi govorijo: zaloge prestreznikov, proizvodni roki, vzdrževanje sistemov in človeški faktor. ZDA lahko proizvajajo orožje, vendar ne v realnem času. Zaloge pa niso neskončne, še posebej v razmerah, ko so že obremenjene zaradi drugih kriz.

Iran pri tem ne potrebuje vojaške zmage v klasičnem smislu. Dovolj je, da vzdrži in povzroča stroške. To je klasična logika asimetričnega konflikta: ne zmaguješ tako, da premagaš nasprotnika, temveč tako, da ga prisiliš, da se sam odloči za umik.

Ključni element, ki celotno enačbo premakne iz vojaške v ekonomsko sfero, je Hormuška ožina. Skozi to ozko morsko pot potuje približno 20 % svetovne porabe nafte in velik del utekočinjenega zemeljskega plina. To ni obrobna logistična točka, temveč arterija svetovnega gospodarstva. Pomembno je razumeti, da Iran za dosego učinka ne potrebuje popolne zapore ožine. Že delne motnje, grožnje, mine ali povečano tveganje za ladjarje zadostujejo, da se zavarovalne premije in cene energentov dvignejo.

Tu se razmerje moči obrne. Vsak skok cen nafte se neposredno prelije v inflacijo, pritiske na centralne banke, politično nezadovoljstvo in volatilnost finančnih trgov. Ta strošek nosijo predvsem države, ki so politično vpletene v konflikt. Iran ima seveda tudi lastne izgube, vendar je njegova ekonomija že dolgo prilagojena sankcijam in izolaciji. Prag bolečine Irana je bistveno višji kot na Zahodu.

Poleg tega ima zapora ali dolgotrajna motnja v Hormuzu še en stranski učinek, o katerem se redkeje govori: redistribucijo globalnih dohodkov. Visoke cene energije pomenijo neposredno korist za energetske izvoznike, zlasti tiste, ki niso del konflikta. V tem smislu bi bil vsak resnejši spopad v Perzijskem zalivu geopolitični darilni paket za tretje akterje, predvsem Rusijo.

Kdo bi v resnici zmagal?

Na kratki rok bi ZDA in Izrael skoraj zagotovo dosegli vojaške cilje: degradacijo iranske infrastrukture, omejitev zmogljivosti in simbolno demonstracijo moči. A to ni isto kot strateška zmaga. Če Iran preživi, ohrani režim in hkrati povzroči dovolj velike ekonomske in politične stroške, je dosegel svoj cilj.

Vprašanje, kdo bi prej zaprosil za premirje, je zato manj vojaško in bolj politično. V demokratičnih državah se vojna hitro preseli v domačo politiko: cene goriva, inflacija, proračunski stroški in javno mnenje. Ko se ti pritiski seštejejo, se “odločnost” hitro prevede v iskanje izhoda. Iran, paradoksalno, v takem scenariju igra na domačem terenu.

Premirje bi najverjetneje prišlo v trenutku, ko bi obe strani potrebovali obrazno rešitev. Iran bi zmanjšal napade in grožnje pomorskemu prometu, ZDA in Izrael pa bi omejili nadaljnje udare. V ozadju bi se začela znana diplomacija sivih con, posrednikov in tihega trgovanja z zavezami.

Sklep je neprijeten, a racionalen: vojaška premoč ne zagotavlja strateške zmage, kadar se konflikt odvija v okolju stroškovne asimetrije in globalne ekonomske odvisnosti. Vojna z Iranom bi bila učbeniški primer, kako lahko tehnološko superioren akter zmaga v bitkah, a izgubi vojno na ravni politične ekonomije. In prav zato je zadržanost v tem primeru manj znak šibkosti kot znak razumevanja realnosti.

_______

* Napisano s pomočjo umetne inteligence