Predstava za javnost v Caracasu in njene posledice

Marko Golob

»Ni nepremagljive trdnjave, skozi katere vrata ne bi mogel iti osel obložen z zlatom«

Makedonski kralj Filip II (oče Aleksandra velikega) pred 2 tisočletjema in pol

Da je z ameriško invazijo nekaj »narobe« je bilo jasno takoj po prvih posnetkih. Dvom je utrdila izjava sredi dneva v Sky News ( https://news.sky.com/story/what-we-know-about-us-strikes-on-venezuela-as-maduro-captured-13489880), kjer so rekli približno takole:

 »Sources inside the opposition told Sky News they believe Maduro’s capture was a “negotiated exit”.”

Negotiated exit? Mogoče. Ali pa izdaja.

Brez dvoma so ameriške elitne enote Delta vrhunsko izurjene, ampak zaseg predsednika 30 milijonske države z eno najmočnejših armad v Južni Ameriki z modernim letalstvom in modernim učinkovitim integriranim protiletalskim sistemom ne poteka v nobenem primeru v pol ure, v primeru, da se je ta sistem pripravljen bojevati. Ključni elementi zračne obrambe (npr. moderni ruski lovci bombniki SU-30) niso bili niti napadeni, niti angažirani. Da sesuješ maloštevilne radarje dolgega dosega je ob prevladujoči sili normalno, ampak, da na tisoče ročnih in zelo učinkovitih protiletalskih raket Strela “molči”, je nepredstavljivo.

Spomnite se intervencije v Jugoslaviji 1999. Tedaj se letala zahodne koalicije, ki jih je bilo več kot 6x več kot ameriških v Venezueli, ni drznilo spustiti pod 4.000 metrov. Zakaj? Ker bi bili prikladna tarča ročnih protiletalskih raket in protiletalskih topov. Se spomnite trocevnih 20mm Oerlikonov jugoslovanske armade? Z nizko letečimi helikopterji, kot smo jih videli na posnetkih, bi profesionalne posadke opravile za malo malico.

Nadaljujte z branjem

Orveljanska evolucija EU: Ko izvenpravna narava sankcij kot politične represije nad posamezniki zamenja pravno državo

Pascal Lottaz v komentarju What Goes Around: The EU’s Extralegal Sanctions Regime obravnava pojav, ki ga razume kot enega najresnejših premikov v delovanju Evropske unije v zadnjih letih: uporabo sankcij proti lastnim državljanom in rezidentom kot političnega orodja, ki obide temeljna načela pravne države.

Uvrstitev evropskih državljanov in rezidentov na sankcijske sezname EU je povzročila presenečenje in zaskrbljenost, zlasti zato, ker so prizadeti posamezniki novinarji, analitiki in aktivisti, ki niso obtoženi nobenega kaznivega dejanja. Sankcije, sprva namenjene tujim akterjem v okviru zunanje politike, so se postopoma razširile na ljudi znotraj evropskega pravnega prostora.

Učinki teh sankcij so izjemno hudi. Prizadetim se zamrznejo bančni računi, prekličejo kreditne in debetne kartice, onemogoči sklepanje pogodb ter dostop do osnovnih finančnih in komunikacijskih storitev. Posledično se posamezniki znajdejo v položaju ekonomske in socialne izključenosti, ki lahko v praksi pomeni nezmožnost normalnega življenja, v skrajnih primerih celo otežen dostop do osnovnih življenjskih potreb.

Posebej problematično je, da se sankcije ne izvajajo zgolj znotraj EU. Banke in podjetja v tretjih državah, kot so Švica, Norveška ali Združeno kraljestvo, pogosto ravnajo v skladu z režimom sankcij iz strahu pred sekundarnimi posledicami. Tako sankcije dobijo globalni učinek, ki presega formalno pristojnost EU in dodatno poglablja izolacijo prizadetih oseb.

Osrednje vprašanje, ki ga besedilo odpira, je vprašanje zakonitosti. V pravni državi bi bilo pričakovati, da so tako drastični posegi v temeljne pravice brez sodnega postopka nedopustni. Obstajajo tudi pravna mnenja in poročila, ki ugotavljajo, da sankcije posegajo v pravice, zagotovljene s pravom EU, vključno s svobodo izražanja, svobodo gibanja in pravico do lastnine.

Nadaljujte z branjem

Novo leto ameriško-ruske vojne v Ukrajini: Vojna, laži in podatki

Vojna

While the Pentagon paused Ukraine, the CIA ran the war

Publicly, Washington hesitated. Quietly, Langley went to work.

According to a New York Times investigation, U.S. military aid to Ukraine froze in March 2025 after Trump ordered a halt. Weapons stalled. Intelligence sharing slowed. The Pentagon pulled back.

The CIA didn’t.

Granted a carve-out, the agency warned the White House that a full cutoff would endanger American officers already inside Ukraine. Exemption approved. Operations continued. Then they escalated – covertly.

With ATACMS strikes off the table, the CIA pivoted to Ukrainian-built drones, supplying targeting intelligence for hits on Russia’s war economy: oil refineries, explosive-chemical plants, and Moscow’s shadow oil fleet.

Not symbolic strikes – precision hits on components that can’t be easily replaced.

Early attempts fizzled. Russian jamming ate drones alive. So in June, CIA and U.S. officers redesigned the campaign. Fewer targets. Smarter ones. Result: refineries offline for weeks and up to $75 million a day in estimated losses. Gas lines followed.

No U.S. weapons shipped. No public fingerprints. Just intelligence, math, and deniability.

Trump reportedly liked it. Pressure without headlines. Pain without escalation.

What does this mean?

America didn’t abandon Ukraine – it split the war in two. The Pentagon paused. The CIA improvised. And while Congress argued, Langley found something that works.

This is how modern wars are sustained now: quietly, bureaucratically, and just plausible enough to deny.

Source: The New York Times, U.S. intelligence officials, @clashreport

Nadaljujte z branjem