Eden ključnih razlogov, zakaj naj bi Donald Trump intervencijo v Venezueli, je bila domneva, da bi ZDA z odvzemom nadzora nad venezuelsko nafto lahko omejile Kitajsko – tako v energetskem smislu kot v širšem geopolitičnem vplivu v Latinski Ameriki. Ta logika se je v Washingtonu naslanjala na dve predpostavki: da so venezuelske naftne rezerve izjemno velike in hitro unovčljive ter da je Kitajska od teh virov pomembno odvisna. Obe predpostavki se ob resnejšem pregledu podatkov in industrijske realnosti izkažeta za vsaj močno pretirani.

Res je, da Venezuela po uradnih podatkih OPEC in ameriške EIA vodi svetovno lestvico dokazanih naftnih rezerv s približno 300 milijardami sodčkov.

Vendar ta številka skriva ključno metodološko in politično težavo. OPEC temelji na samoporočanju držav članic, Venezuela pa podatke črpa iz PDVSA – državnega podjetja, ki je bilo že v času Huga Cháveza politično usmerjeno v napihovanje rezerv zaradi prestiža in notranje legitimacije. Kot opozarjajo tudi finančni analitiki (vključno z bankami, kot je JPMorgan), gre za krožno potrjevanje številk, katerih realna ekonomska vrednost ni bila nikoli resno revidirana. To pomeni, da so rezerve geološko morda ogromne, a njihova klasifikacija kot “dokazane” ne pove skoraj nič o njihovi dejanski komercialni izkoristljivosti.

Nadaljujte z branjem→

Arnaud Bertrand nedavne dogodke v Venezueli vidi kot prelomni trenutek v zunanji politiki ZDA. ZDA imajo sicer bogato zgodovino intervencij v Latinski Ameriki skozi 20. stoletje. Vendar se tokratni primer razlikuje po tem, da ni več zavit v ideološke ali humanitarne razlage, temveč je odkrito utemeljen na gospodarskem interesu in ekstrakciji virov držav, ki so žrtve ameriških posegov. Trump izrecno izjavlja, da naj bi se bogastvo Venezuele neposredno uporabilo v korist ameriških podjetij kot nadomestilo za domnevno povzročeno škodo ZDA.

Posebnost trenutne situacije je dejstvo, da ne gre več zgolj za zahtevo menjave režima. Ključni pogoj je popolna politična podreditev in pripravljenost oblasti, da ravnajo v skladu z ameriškimi zahtevami. To pomeni prehod od klasične spremembe oblasti k neposrednemu nadzoru nad državo, pri čemer se grožnja vojaške sile uporablja kot sredstvo prisile.

Bertrand razpravo razširja na pomen narativov in mitov v političnem delovanju držav. Razlika med deklariranimi ideali in dejanskimi dejanji ni nujno destruktivna, saj ohranja možnost samokritike in popravljanja smeri. Ko pa država opusti celo pretvarjanje, da deluje v skladu z višjimi vrednotami, se odpove notranjim omejitvam, ki omogočajo moralno in politično korekcijo.

Nadaljujte z branjem→

Eno je streljati načelne in močne govore, drugi je biti v stanju angažirati vojsko in s silo podkrepiti svojo nečelnost in moralo ali pa nemoralo in ozemeljske težnje. EU je to jasno demonstrirala na primeru Ukrajine: ko je svoje načelne in močne govore streljala izza hrbta ZDA, je ustvarjala vsaj videz za javnost, da je igralec; ko so ZDA odmaknile hrbet in spremnile svojo politiko, je EU ostala kot politi cucek na čistini, katerih načelnih in močnih govorov niti otroci v šoli ne jemljejo resno. ZDA nasprotno ves čas demonstrirajo, da za besedami obstaja realna vojaška sila in in odločenost njene uporabe. Pustimo ob strani, kako in za kakšne namene se ta vojaška sila uporablja, toda ZDA so kredibilni igralec, medtem ko EU ni.

Torej, če se bo Trump odločil, da bo prevzel Grenlandijo (v nasprotju z mednarodnim pravom in v nasprotju duha sporazuma med zaveznicami Nata), jo bo tudi prevzel, saj EU razen načelnih govorov nima nobenih instrumentov, s katerimi bi to lahko preprečila. Težko bi se poenotila že glede jasne politične izjave.

Morda pa bi to dejanje ZDA pomenilo razpad Nata, kar bi bila daleč največja kolateralna korist. EU bi se končno morala postaviti na lastne noge – vojaško, tehnološko, finančno in gospodarsko in kot EU začeti uveljavljati svoje interese. Kar seveda pomeni popolno strateško osamosvojitev od ZDA (od ameriških finančnih institucij, ameriških tehnoloških podjetij, od ameriškega orožja in od ameriškega plina). Zadnji dve leti sem o tem intenzivno pisal, zgodilo pa se ni nič v tej smeri. Ker je to za EU nepredstavljiv in nepredstavljivo velik korak. Prevelik za sposobnosti obstoječe evropske politične garniture. Čakamo na evropskega de Gaulla.

Morda se zdi bedasto ali otročje, toda na podoben način sta si konec 15. / začetek 16. stoletja Španija in Portugalska razdelili svet izven Evrope (Sporazum iz Zaragoze in Tordesillasa)

Grenlandija je v razpravah o arktičnih plovnih poteh pogosto predstavljena kot izjemno strateško pomembna za ZDA, vendar se v medijih običajno nihče ne spušča v podrobnosti tega strateškega pomena. Strateški pomen Grenlandije leži predvsem v dvojem: v nadzoru nad transportnimi potmi, še bolj pa v vojaškem nadzoru.

Pomen Grenlandije postane iz vidika strateškega nadzora nad transportnimi potmi bolj jase šele, ko svet pogledate iz perspektive severnega pola (glejte spodnjo sliko, v kateri sicer manjka Arktika, zaradi česar transpolarna pot (še) ni aktualna). Iz vidika nadzora transportnih poti je ključno izhodišče, da se z odpiranjem Arktike zaradi podnebnih sprememb pojavljajo nove ali pogostejše pomorske poti iz Azije proti Evropi in Severni Ameriki: Severna morska pot ob ruski obali, Severozahodni prehod skozi kanadski arhipelag ter morebitna transpolarna pot čez osrednji Arktični ocean. Te poti pa nimajo enih samih vrat, temveč več vstopnih in izstopnih točk, ki jih ni mogoče nadzorovati z ene same lokacije.

Nadaljujte z branjem→

Nemška vlada bo letos namenila skoraj 30 milijard evrov subvencij za blaženje visokih cen elektrike. Cene elektrike pa so visoke zaradi nemškega zaprtja jedrskih elektrarn in zaradi preteklih masivnih investicij v OVE vire sonca in vetra ter s temi povezanimi stroški (vlaganja v omrežje in nadomestne (plinske in premogovne) kapacitete, stroški regulacije elektroenergetskega sistema, ki nadproporcionalno naraščajo z deležem nestanovitnih OVE vireov sonca in vetra v omrežju, in, ja, zaradi stroškov masivnih subvencij bre zkaterih se ta nevzdržni sistem sesuje). Nemške vlade so po letu 2010 naredile vse, da uničijo cenovno ugodne vire elektrike in instalirajo cenovno katastrofalno drage vire elektrike.

Ta obscena in absurdna nemška energetska politika je do sedaj stala že več kot 700 milijard evrov. Po tržnih cenah bi za teh 700 milijard Nemčija dobila 140 novih jedrskih elektrarn s skupno kapaciteto vsaj 140 GW (brez potrebe po enem samem evru subvencije). To bi pomenilo skupno proizvodnjo 1.128 TWh/leto (=1.226,4 TWh × 0,92). Ob nemški bruto porabi elektrike v 2024 v obsegu 527,4 TWh bi teh 140 GW nove jedrske moči (pri 92% CF) proizvedlo približno 2,1-kratnik nemške letne porabe elektrike. Torej, namesto, da bi vlagala v božjastno drage, nestanovitne in skrajno neekonomične OVE vire sonca in vetra ter njihovo subvencioiranje bi si nemška vlada z vlaganji v nove jedrske elektrarne zagotovila dvakrat več elektrike, kot je potrebuje in to po izjemno nizkih cenah. Polovico bi porabila zase (in zagotovila nizke cene elektrike prebivalstvu in gospodarstvu, ki zdaj umira zaradi visokih cen), polovico pa bi izvozila po visokih evropskih cenah državam, ki so šle v podobno neumnost kot Nemčija.

Nadaljujte z branjem→

Elizabeth Lane v spodnjem komentarju zagovarja stališče, da so ZDA s svojimi dejanji v zadnjih dveh desetletjih – kot so spremembe režimov, ugrabitve in atentati na tuje voditelje, selektivna uporaba mednarodnega prava ter priznanje neustavnih oblasti – ustvarile precedense, ki so po njenem mnenju razgradili obstoječe mednarodne norme in jih nadomestili z logiko gole moči. Na tej podlagi sklepa, da Rusija ne deluje več v okviru trdnih pravil, temveč v okolju, kjer so suverenost, meje in legitimnost oblasti postale pogojne, zato ima pravico uporabiti enake pristope, kot jih je Zahod uporabljal drugod. Ukrajino razume kot eksistencialno geostrateško vprašanje za Rusijo zaradi širitve Nata, energetike in zgodovinsko-geografskih povezav ter trdi, da je Zahod z lastnimi praksami Rusiji dejansko dal implicitno legitimacijo za odločnejše ukrepanje, tudi za popoln vojaški in administrativni prevzem države. Kot utemeljitev navaja še, da dolgotrajen konflikt slabi Evropo, krepi vpliv neizvoljenih transnacionalnih finančnih interesov ter Rusijo potiska v večjo odvisnost od Kitajske, kar ocenjuje kot strateško škodljivo. Po njenem mnenju bi se stabilnost lahko vzpostavila šele ob priznanju sfer vpliva, pri čemer vidi ruski nadzor nad Ukrajino kot manj tvegano in dolgoročno bolj stabilno možnost kot nadaljnje zahodno upravljanje ali rast kitajske geopolitične prevlade.

Da se razumemo – jaz tega osebno niti slučajno ne odobravam. Toda očitno smo pristali v svetu grde realnosti razmerja moči, kjer velja pravilo močnejšega in kjer ameriška dejanja dajejo legitimacijo za enaka dejanja drugim velikim silam. Ko so ostale (manjše) zahodne države zaradi selektivne ideološke pristranosti legitimirale ameriška izvenpravna dejanja, so dale legitimacijo tudi ostalim velikim silam, močnejšim od združene Evrope. Ko so ostale zahodne države legitimirale ameriški de facto prevzem Iraka, Afganistana in izraelski prevzem Gaze ter zdaj še Venezuele, so legitimirale bodoči ameriški prevzem Grenlandije. Morda tudi Kanade, če se bo Trumpu to zahotelo.

Selektivna ideološka pristranost je nevaren in dvorezen bumerang.

I’m a journalist and I do political analysis. I usually analyze and condemn reckless or illegal state behavior rather than offer advice to Political leaders, that’s not my job. But given the precedents already set mainly by the United States I’m going to break that rule and give an advice to Russians. Today I was asked four separate times what I think Russia will do next, or what China will do. I don’t pretend to read minds or predict decisions made behind closed doors, so I don’t know what they will do. What I can tell you is what Russia should do!

Over the last two decades, Washington has normalized actions that were once considered unthinkable under international law: regime change operations (Iraq 2003, Libya 2011), targeted assassinations of senior officials (Soleimani, 2020), recognition and support of unconstitutional power transfers (Ukraine, 2014), and de-facto occupations justified with elastic legal theories. None of this is disputed; it’s documented.

Once those precedents are established and enforced selectively, they stop being “rules” and start being permissions and desires. So it is safe to say there are no rules anymore.

From that standpoint, Russia is no longer operating in a vacuum of norms. The United States has demonstrated, repeatedly, that sovereignty is conditional, leaders are expendable, and borders are negotiable if framed correctly.

Nadaljujte z branjem→