“Kitajski šok” po vstopu Kitajske leta 2001 v WTO in drastičnem znižanju carin na uvoz iz Kitajske – ob obilnem političnem sponzoriranju ZDA – je po ocenah kumulativno odnesel okrog tretjino ameriških delovnih mest v industriji. EU se je v obupu iskanja novih trgov pognala v liberalizacijo trgovine z državami Mercosur in Indijo.

Medtem ko bo Mercosur imel omejene posledice (rahlo pozitivne za industrijo in rahlo negativne za kmetijstvo), pa je prostotrgovinski sporazum z Indijo – z 1,44 milijarde prebivalcev in povprečno starostjo 28 let – povsem druga zgodba. Znižanje carin za industrijske izdelke lahko v situaciji evropske stagnacije, drastične regulacije, nezanesljive oskrbe in ekstremno visokih cen energije, zavožene evropske geopolitične perpektive ter ekstremno visoke cene dela privede do podobnega učinka kot po letu 2001 za ameriško industrijo – do eksodusa evropske industrije oziroma do masovne relokacije industrijske proizvodnje v Indijo. V državo z maso res poceni delovne sile, državo z zanesljivo oskrbo in nizkimi cenami energije (ruski plin in nafta), državo z velikim domačim trgom, državo s šibko okoljsko zakonodajo in državo z odprtim pristopom na ključne trge v regiji in globalno. 

Zakaj proizvajati izdelke v EU, če pa lahko te iste izdelke proizvedete v Indiji z ekstremno poceni in fleksibilno delovno silo (povprečni urni stroški dela v Indiji so približno 5-8% od povprečja EU-27; za enako delovno uro, ki v Nemčiji stane 45 EUR, bo podjetje v Indiji plačalo morda 3-7 EUR za podobno usposobljenega delavca v organiziranem sektorju), ob za več kot polovico nižji ceni energije, brez administrativnega teženja Evropske komisije in zelenih vlad in brez stroškov CO2 kuponov in jih nato (skoraj) brez carine uvozite nazaj v EU ali prodate na globalnih trgih?! Zakaj ob takšnih pogojih sploh še ohraniti proizvodnjo v EU (razen za premijske ali tehnološko zelo intenzivne izdelke)? Zakaj ne ravnati tako, kot so ravnala ameriška podjetja po letu 2001 (ki niso imela desetine teh problemov, kot jih imajo evropska danes)?

Ali kdo sploh še trezno razmišlja v tej EU?

“Indijski šok” je realistična potencialna posledica tega sporazuma za EU. Nekateri to imenujejo evropski samomor, drugi podpis smrtne obsodbe za EU. Spodaj je svarilo glede tega. Dramatično zapisano, vendar zelo na mestu. Francoski, belgijski, madžarski in drugi protestniki so zgrešili namen svojih barikad – ne Mercosur, Indija predstavlja potencialni problem. 

_________

Europe Just Signed Its Own Death Warrant

The EU has just announced a so called “historic” free trade agreement with India, proudly described as the mother of all agreements, covering 25% of global GDP and one third of world trade.

What they won’t tell you is that this deal isn’t growth, it’s total surrender.

Europe is entering a free trade agreement from a position of extreme weakness, after deliberately dismantling its own industrial base through energy self sabotage, climate dogma, over regulation, sanctions, and the systematic offshoring of production. You don’t liberalise trade when you’re strong, you do it when you can no longer compete and need cheap imports to mask decline.

India brings young labour, low costs, state protection of industry, and rapidly scaling manufacturing.

Europe brings high energy prices, ageing workers, collapsing SMEs, and regulatory burdens so heavy that producing anything locally has become an act of heroism.

This agreement doesn’t make Europe more competitive, it makes Europe irrelevant as a producer.

Manufacturing will move east, value creation will move east, jobs skills, and industrial know how will move east.

Europe will be left consuming what it no longer makes, governed by rules it no longer enforces on anyone but itself, while politicians celebrate GDP figures that mean nothing to the people watching their towns hollow out.

Free trade between unequal partners does not create balance, it accelerates collapse.

Europe is done.