Bine Kordež

Na zadnjem soočenju gospodarskih združenj ter političnih strank, so predstavniki politike predstavili svoje poglede na gospodarske teme ter širši razvoj države. V ozadju so mogoče neki celoviti gospodarski programi strank in medijski povzetki njihovih osnovnih poudarkov seveda ne dajejo celotne slike, vseeno pa so najbrž dobra osnova za ocene in diskusije.

Ob prebiranju stališč političnih strank in razprave pravzaprav lahko med njimi zaznamo dokaj visoko stopnjo ujemanja glede ciljev in potrebnih ukrepov. Ujemajo se pri tem kar je bilo poudarjeno ter tudi v tem, o čemer ni bilo veliko razprave. V teh, kot rečeno, dokaj usklajenih usmeritvah, je bilo izpostavljeno nekaj glavnih področij navedenih v nadaljevanju.

Kot eno ključnih področij nujnih sprememb, vse stranke izpostavljajo davčno razbremenitev dela. Pri tem so bile stranke koalicije pri predlogih razumljivo nekoliko bolj zadržane, ker imajo izkušnje s tem, koliko so te razbremenitve sploh možne. Ostale stranke so bile bolj vehementne s konkretnimi predlogi znižanja davčne obremenitve, večinoma sicer brez finančnih učinkov teh predlogov (višine znižanja davčnih prilivov) in še manj, kako ta izpad nadomestiti. Razen seveda z načelnimi stališči, da je pač potrebno znižati previsoko javno porabo in negospodarne izdatke proračunov, čemur razumljivo ni težko pritrditi.

Drugo, na enak način dokaj usklajeno stališče vseh strank, je bil poudarek o nujnosti priprave programa strateških investicij države, hitrejšega umeščanja v prostor ter poenostavitve  postopkov. Stališča stranke so se razlikovala pravzaprav samo v dikciji teh usmeritev, vsebinsko pa so razmišljanja podobna. Tu so vladajoče stranke seveda izpostavljale aktivnosti pri poenostavitvah postopkov, ki so že v teku in naj bi pripomogle k realizaciji navedenih ciljev.

Podobne poudarke lahko razumemo tudi na področju stanovanjske politike kot enega ključnih temeljev reševanja demografskih težav, čeprav je tu zaznati nekoliko več razlik pri iskanju rešitev. Nekateri vidijo možnosti v boljšem obvladovanju potrebnih zemljišč, drugi v poroštvu države ali na primer v podpori pridobivanju lastniških stanovanj namesto z neprofitnimi najemi. Razumljivo je bilo izpostavljeno tudi zdravstvo, čeprav bolj na načelni ravni iz katere je težje zaznati konkretne usmeritve glede na dosedanje aktivnosti.

Tisto, o čemer pa vsaj v povzetkih stališč nismo veliko brali, pa bi bili konkretni predlogi ukrepov na področju gospodarstva in razvoja, ki bi zmanjšali zaostanek našega gospodarstva. Torej zaostajanje na področju produktivnosti in posledično ustvarjene dodane vrednosti, kar je osnova za kakršnokoli delitev in boljše nagrajevanje zaposlenih oziroma standard prebivalstva. Ti predlogi in potrebne spremembe so seveda precej bolj kompleksni, težje izvedljivi in na žalost tudi manj všečni kot na primer enostaven predlog za povečanje splošne olajšave, ki bi dvignil prejemke ljudi (in zmanjšal priliv v proračun). Tudi na tem ključnem področju bodočega gospodarskega razvoja so se stranke v stališčih kar ujemale, a na način, da o tem niso veliko govorile.

Na žalost pa je to zadnje področje ključno za našo bodočo gospodarsko in tudi siceršnjo sliko države, vključno z nivojem življenjskega standarda ljudi. S kakšno spremembo davčne stopnje seveda lahko dvignemo neto plačo v breme proračuna, a ključne dileme so drugje. Povprečna dodana vrednost v letu 2024 v industriji je bila v Avstriji 110 tisoč eur na zaposlenega ali 78 % več kot v Sloveniji. In edino to je omogočilo, da je bil v Avstriji povprečni mesečni prejemek zaposlenega v industriji 5.800 eur ali 85 % več kot pri nas, ki je znašal 3.150 eur na zaposlenega (navedene številke so podatki o sredstvih za plače v strukturi BDP). Razprave ali je od slovenskih 3.150 eur prejemka namenimo 50 eur več ali manj za davke seveda ne rešujejo ključne razlike, da znajo v Avstriji zaslužiti skoraj enkrat več in potem lahko tudi več namenijo zaposlenim. Vsi bodoči ukrepi vlade bi morali seveda slediti predvsem temu cilju.

Navedeni podatki o razmerjih v industriji z Avstrijo so za zadnjih 30 let prikazani tudi v prvi sliki. Današnja primerjava po višini dodane vrednosti na zaposlenega (produktivnosti) je seveda precej boljša kot nekdaj, a še vedno smo šele na dobri polovici njihovih dosežkov. Smo se pa malo bolj “potrudili” pri deležu za zaposlene, ki se je v letih 2023 in 2024 nekoliko bolj približal, lani pa glede na dodatna izplačila  še nekaj več. Navedeni podatki bi morali biti osnova za kakršnekoli razprave o gospodarskih ukrepih, ker tekmovanje, kdo bo ponudil višjo davčno olajšavo, produktivnosti ne bo dvignilo.

Vir: Eurostat

V sliki je dodan še podatek o celotnem BDP na prebivalca glede na povprečje Evropske Unije in sicer preračunano v enako kupno moč. Zadnjih deset let smo sem povprečju EU zopet nekoliko bolj približali, kot je poudaril minister Mesec, čeprav z manjšim upadom v 2024. A danes smo tam kot leta 2008. K takratnim dosežkom pa moramo vseeno dodati, da so ti rezultati temeljili na izjemnem zadolževanju Slovenije v tujini, ki dolgoročno niso bili vzdržni in se tudi odrazili v večjem upadu v letih za tem. Razlog je bil sicer tudi v napačnih ekonomskih politikah EU vključno z našo državo, ko smo težave hoteli rešiti z varčevanjem.

Pogovarjati bi se morali torej predvsem o tem, s katerimi ukrepi pospešiti trend približevanja. Zadnja tri leta je na primer po oceni dodana vrednost na zaposlenega v gospodarskih družbah porasla skupaj le za 1,7 %, kar je slab obet za lovljenje Avstrije. No, nekoliko nam sicer “pomagajo” tudi oni s še nižjo rastjo, kar pa ni najboljša tolažba. Vendar se namesto s temi izziv, ukvarjamo raje z obračanjem davčnih stopenj, kot lahko razumemo stališča vseh političnih strank. Ker njihovi predlogi ne vsebujejo konkretnih številk (mogoče so to sicer preračunavali v gospodarskih programih), smo preverili, kakšne okvirne učinke imajo na plače ter proračunsko sliko Slovenije.

Konkretni predlogi gredo v smeri zvišanja splošne olajšave na 8.000 eur (danes je 5.550 eur), kot drugo opcijo smo upoštevali dvig te olajšave na 10.000 eur z dodatnimi korekcijami  dohodninskih stopenj. Naslednji predlog je v uvedbi razvojne kapice, torej zgornjega zneska plačevanja socialnih prejemkov. V četrti opciji pa smo pogledali še učinke  obeh zadnjih dveh ukrepov skupaj.

Ocene finančnih učinkov teh sprememb na proračun ter na povprečne neto plače so prikazane v tabeli, za plače pa še dodatno v dveh slikah glede na višino plač. Dvig splošne olajšave na 8.000 eur bi predvidoma zmanjšal prilive v proračun za skoraj pol milijarde evrov, kar bi dvignilo neto plače za približno 2,6 %. Dvig olajšave na 10 tisoč eur ter še predlagane korekcije dohodninske lestvice z ukinitvijo najvišje stopnje, pa bi pomenil skoraj milijardo izpada v proračunu in dvig neto plač za 5 %. Ti predlogi bi torej izboljšali položaj zaposlenih, stroški plač za podjetja pa bi pravzaprav ostali enaki.

Vir: predlogi strank in lastni preračuni

Tretja opcija je predlog razvojne kapice, kjer smo simulirali učinke, če bi prispevke na plače in iz plač plačevali samo do zneska 6.000 eur bruto mesečno plače in ne od dejanskega prejemka. To bi prineslo letno kakih 500 mio eur manj prilivov v zdravstveno in pokojninsko blagajno, kar bi moral seveda pokriti proračun. Ker pa bi se v tem primeru zvišala osnova za dohodnino bolje plačanim, da bil ob višji dohodnini skupni neto učinek za proračun okoli 360 mio eur. Kot zadnja pa je še opcija uvedbe kapice skupaj s korekcijo obračuna dohodnine, kar bi pomenilo proračunski izpad okoli 1,4 milijarde eur in 6 % višje povprečne neto plače. Učinki torej predvsem na prejemke zaposlenih, stroški za podjetja bi bili nižji samo za okoli 200 mio eur.

Predlogi bodo seveda ljudem všečni, kdo pa bi bil proti takšnemu dodatnemu dvigu neto plač. Nadomestitev izpada skoraj 2 % BDP v proračunu pa je za predlagatelje že bolj postransko vprašanje. Zato najbrž s konkretnimi številkami ne nastopajo, niti ne bodo. Rešitev vidijo v načelnem pozivu k bolj racionalnem trošenju države in mogoče v zmanjšanju javnega sektorja. Kako bi to izgledalo ob vsakodnevnih ocenah o kroničnem pomanjkanju zdravstvenega in negovalnega osebja, šolnikov, policistov in vojakov, seveda ne bo nihče razlagal.

Število zaposlenih v javnem sektorju se resda povečuje in danes jih je v Sloveniji že okoli 19 % vseh zaposlenih. A za primerjavo – povprečje teh kadrov v EU je 24 %, enako kot v Avstriji, na Švedskem 34 %. Ob pa nam je cilj, da ulovimo povprečje Evropske Unije! Ne glede kakšna bo nova vladna koalicija, glede na podatke že danes lahko ugotovimo, da si kakih večjih korekcij davčne zakonodaje ne bomo mogli privoščiti. Mogoče bomo uspeli uvesti neko obliko davka na premoženje in zbrati dodatnih 300, 400 mio eur, kaj več pa težko. Opcija je edino še višji DDV, a tudi ta sprememba bo občutljiva. Takšna je pač realnost, želje pa nekaj drugega.

Navedeni podatki se nanašajo na učinke na povprečno plačo, v spodnjih dveh slikah pa so še učinki za posameznika, kjer pa bo slika mogoče že malo manj všečna za veliko število ljudi. Na prvi sliki so učinki v eur mesečno na zaposlenega z bruto plačo kot je navedena na spodnji osi slike. Po prvi varianti z 8 tisoč eur olajšave, bi nekdo s 1.500 eur bruto mesečne plače dobil na mesec 33 eur več, po drugi varianti pa 59 eur. Kot kaže druga slika bi to pomenilo okoli 5 % višja neto plača. Približno ta odstotek bi veljal za vse zaposlene do 6.000 eur bruto plače, le da bi  se znesek dvignil do 180 eur mesečno za bolje plačane. Tu je potrebno dodati, da pač olajšava 10 tisoč eur pomeni mesečno precej večje učinke pri visoko plačanih zaposlenih kot pri nekomu z minimalno plačo, ki danes dohodnine sploh ne plača in mu  potem tudi olajšava nič ne pomeni.

Razvojna kapica vpliva samo plače zaposlenih s prejemki nad 6.000 eur bruto po predlogu in ti zaposleni bi dobili dodatni neto kot kažejo zeleni stolpci. Pri plači denimo 14 tisoč eur torej dodatnih 936 eur mesečno oziroma 13 % več kot danes. Skupaj z olajšavo pa celo 1.800 eur več ali 25 % višjo neto plačo (po novem 9.000 eur neto mesečno namesto dosedanjih 7.200 eur). Podjetje pa bi tudi imelo za 1.360 eur nižje mesečne stroške prispevkov. Takšni učinki predvsem na visoke plače bi verjetno naleteli že na več zadržkov javnosti in predlagatelji verjetno zaradi tega v nastopih v javnosti raje konkretne številke izpuščajo.

Vir: davčna zakonodaja, predlogi strank in lastni preračuni

Vir: davčna zakonodaja, predlogi strank in lastni preračuni

Za konec pa še usklajeno stališče vseh strank o poenostaviti postopkov pri pridobivanju dovoljenj ter pripravi načrta strateških državnih investicij. Nedvomno je to eno najbolj problematičnih področij, ki pa je v veliki meri odvisno od nas samih (sami si postavljamo pravila), a se razmere z leti samo zaostrujejo in za vsak projekt potrebujemo leta in leta. Da je to največja cokla razvoja, se vsi strinjajo in to so do sedaj ponavljali tudi vsi pristojni ministri, vključno za aktualnimi. Zakaj kljub temu ni bilo pozitivnih premikov in ali bodo nove zaveze političnih strank lahko obrnile te trende?

Tu se na žalost srečujemo z vse večjimi pravicami posameznika, tudi ustavnimi, v katere ne upa nihče posegati. Niti jih nihče ne želi omeniti in zato bodo na žalost verjetno vse te pobude ostale bolj dobre želje in za vsako umeščanje avtoceste, železnice ali daljnovoda v prostor bomo še naprej potrebovali desetletja. Dokler ne bo pomenila prednost javnega interesa dejansko prednost tega interesa pred interesi vsakega posameznika, njegovega vrtička ali metulja, do takrat neke spremembe ne moremo pričakovati. In ker v te interese posameznika ne sme nihče posegati, niti si tega odkrito ne priznamo, bomo pač tudi naprej ujetniki vseh teh pravic, dodatno začinjeno še z birokratskimi postopki. Vsaj do sedaj so se vsi postopki podaljševali kljub podobnim obljubam strank v predvolilnem času. In zakaj bi bilo to pot drugače?

_________

* Izvorno objavljeno v Delu